Jedro

1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče najemno pogodbo odpovedati samo s tožbo (59. člen SZ). Ker tožeča stranka najemne pogodbe ni odpovedala na tak način, za zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja ni pravne podlage.

2. V spornem razmerju je del tožbe nesklepčen, ker je tožeča stranka sicer navedla vsa pravno pomembna dejstva, spregledala pa je, da bi morala proti toženi stranki poleg izpraznitvenega zahtevka naperiti tudi oblikovalni - odpovedni tožbeni zahtevek. Preciznejši pouk tožeče stranke, ki ima pooblaščenca kako popraviti nesklepčno tožbo, zato ni potreben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbjanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 158.118,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji obrestni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja v Ljubljani, K. 5. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti 3. in 4. točki izreka (izpraznitveni zahtevek in odločitev o stroških) se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka s samo vložitvijo tožbe izpolnila pogoje za sodno odpoved najemnega razmerja. Tožba z zahtevkom na izpraznitev in izročitev stanovanja tožeči stranki po naravi stvari logično vsebuje tudi zahtevek za odpoved najemne pogodbe. To pomeni, da poseben oblikovalni tožbeni zahtevek na odpoved najemnega razmerja ni potreben. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozvalo, naj tožbo popravi v skladu s 3. odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V posledici je napačna tudi stroškovna odločitev iz

4. točke izreka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvenega gradiva v tožbi izhaja, da tožeča stranka, čeprav po spremembi lastništva ni prišlo do sklenitve nove najemne pogodbe med pravdnima strankama, uveljavlja krivdni razlog iz 3. alineje 1. odstavka 53. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS/I, št. 18/91 - Ur. list RS, št. 69/03, SZ) in z njim utemeljuje odpoved najemne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče najemno pogodbo odpovedati samo s tožbo (59. člen SZ). Ker tožeča stranka najemne pogodbe ni odpovedala na tak način, za zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja ni pravne podlage. Ker je za spremembo oziroma preoblikovanje pravnega stanja ali pravnega razmerja potrebna oblikovalna tožba, se odpovedi najemnega razmerja ni mogoče izogniti in neposredno uveljavljati izpraznitvenega zahtevka. Tožeča stranka se nekritično sklicuje na podobnost z zadevo opr. št. II Ips 465/94, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, saj obravnavani primer v bistvenem ni podoben citirani zadevi.

Bistvena razlika je v tem, da SZ v 59. členu kot način odpovedi izrecno določa tožbo, medtem ko iz 1. odstavka 597. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ne izhaja, da bi bila pri odpovedi zakupne oziroma najemne pogodbe potrebna sodna odpoved. Ker gre za različni pravni razmerji, ne gre za kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

ZPP je pred novelo (Ur. list RS, št. 96/2002) nalagal sodišču, da mora tožbo v primeru nesklepčnosti vrniti stranki zaradi poprave (3. odstavek 318. člena ZPP).

Pravilen odgovor na vprašanje, v kolikšni meri mora biti sklep, s katerim sodišče stranko pozove, naj tožbo popravi, konkretiziran, ni mogoč brez presoje oblike nesklepčnosti oziroma vzrokov zanjo v konkretnem primeru. Pri vzrokih za nesklepčnost razlikujemo situacijo, ko je življenjski primer sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica, in situacijo, ko je življenjski primer opisan pomanjkljivo in je to razlog za nesklepčnost. V spornem razmerju je del tožbe nesklepčen zaradi prvega vzroka, saj je tožeča stranka sicer navedla vsa pravno pomembna dejstva, spregledala pa je, da bi morala proti toženi stranki poleg izpraznitvenega zahtevka naperiti tudi oblikovalni - odpovedni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi moral biti sklep sodišča, s katerim je pozvalo tožečo stranko na popravo tožbe, v okviru dolžnega materialnega procesnega vodstva bolj konkretiziran, če trditveno gradivo ne bi vsebovalo nekaterih pravotvornih dejstev ali pa bi bila ta nejasna. V tem primeru bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko na primeren način spodbuditi, da dopolni svoje nepopolne navedbe. Drugače pa je, kadar iz sicer popolno zatrjevanega dejanskega stanja sploh ne izhaja željena pravna posledica.

Materialno procesno vodstvo na področju stvarnih predlogov ima svoje meje. Poučevanje sodišča tožeče stranke o tem, da tožbeni zahtevek ni pravilno oblikovan, v pravdi, v kateri ima kvalificiranega pooblaščenca, ni stvar sodišča, saj odvetniku ni mogoče odvzeti odgovornosti za ustrezno vodenje pravde. Ker torej nazornejši pouk tožeče stranke glede na okoliščine konkretnega primera ni bil potreben (upoštevaje vzrok za nesklepčnost in dejstvo, da ima tožeča stranka odvetnika), očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 3. odstavkom

318. člena ZPP ni podana.

Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).