Jedro

Po določbi 3. člena Zakona o dedovanju kmetij iz leta 1973 in novele iz leta 1986 je kmetija tista kmetijska in gospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost ter se pri tem šteje, da je ta varnost zagotovljena, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega minimalni katastrski dohodek. Po določbah Zakona o dedovanju kmetij iz leta 1973/86 pa se zaključi dedovanje zaščitenih kmetij, ki so bile določene po teh predpisih, če je bilo dedovanje uvedeno pred uveljavitvijo (s trenutkom smrti) novega Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95 - 26. člen tega zakona). Sodišče (zapuščinsko) prekine postopek, katerega predmet je kmetija, dokler o njenem statusu ni pravnomočno odločeno v skladu s prejšnjim Zakonom o dedovanju kmetij iz leta 1973/86.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo oddelka za gospodarstvo in plan občine z dne 16.3.1994, s katero je organ prve stopnje odločil, da se kmetija, v solasti pokojne L.M. izbriše iz seznama zaščitenih kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (v nadaljevanju: ZDK iz leta 1973/86, Uradni list SRS št. 26/73, 29/73 in 1/86) z obrazložitvijo, da je bilo v postopku po uradni dolžnosti preverjeno in ugotovljeno, da obravnavana kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščito in jih podrobneje opredeli. Tožena stranka ugotavlja, da je bila ta zadeva po podatkih spisov že obravnavana v postopku na drugi stopnji in da je organ prve stopnje v ponovnem postopku ravnal v skladu z odločbo tožene stranke z dne 27.10.1993 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.9.1992. Ob ugotovitvi, da v obravnavano kmetijo, ki je bila določena z odlokom Občinske skupščine spadajo nepremičnine, vpisane v vložku št. 16, 46, 174, 92 in 161, katerih katastrski dohodek za leto 1993 znaša 68.708.- SIT, je organ prve stopnje pravilno presodil, da kmetija ne izpolnjuje pogojev ZDK iz leta 1973/86. Ta zakon v 1. odstavku 3. člena določa, da je kmetija tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost. Šteje pa se, da je lastniku zagotovljena ekonomska varnost, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega z zakonom določeni minimalni katastrski dohodek, ki je, valoriziran z enotnim povprečnim količnikom za valorizacijo katastrskega dohodka v letu 1993 znašal 83.894,50 SIT, za leto 1994 pa 117.452.- SIT (odlok oziroma uredba o valorizaciji katastrskega dohodka in določitvi količnika za valorizacijo katastrskega dohodka, Uradni list RS št. 62/92 in 72/93). V postopku preveritve pogojev za zaščito se torej ne ugotavlja, kolikšen je dejansko ustvarjeni dohodek oziroma dohodek, ki bi ga lastnik lahko dosegel na konkretni kmetiji, temveč je treba ugotoviti, katera zemljišča spadajo v kmetijo, kdo je njihov lastnik in kolikšen je njen katastrski dohodek, ki je za odločitev v takšnem postopku odločilnega pomena in ga izračunava pristojna geodetska uprava za vsa kmetijska zemljišča in gozdna zemljišča po katastrskih okrajih, katastrski kulturi in katastrskem razredu zemljišč. Iz predloženih spisov je razvidno, da je bila obravnavana kmetija določena na ime L.E. in L.M., da so nepremičnine v vložkih št. 16, 46, 92 in 174 v izključni lasti pokojne M.L., nepremičnine v vložku št. 161 pa v solasti pokojne M.L., E.L. in E.L. in da katastrski dohodek kmetijskih zemljišč, ki so v solastnini, za leto 1993 znaša 49.898.- SIT, za leto 1994 pa 69.858,85 SIT, katastrski dohodek kmetijskih zemljišč in gozda, ki so v izključni lasti pokojne M.L., pa za leto 1993 znaša 18.810.- SIT, za leto 1994 pa 26.634.- SIT, kar izhaja iz posestnih listov in potrdila občinske geodetske uprave občin z dne 20.1.1994. To pomeni, da skupni katastrski dohodek teh zemljišč, ki je v letu 1993 znašal 68.708,- SIT, v letu 1994 pa 96.193,44 SIT, ne dosega prej navedenega predpisanega minimalnega katastrskega dohodka za zaščito kmetije po uradni dolžnosti in da obravnavana kmetija ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. odstavku 3. člena navedenega zakona. Pritožbene navedbe v zvezi s katastrskim dohodkom, mnenjem izvedenca, možnostjo intenzivnega obdelovanja, vlaganj v kmetijo, so po oceni tožene stranke neutemeljene. Dejstvo, da tožnik v ponovnem postopku ni bil ponovno zaslišan in da v izreku odločbe ni izrecno navedeno, katere nepremičnine so v izključni lasti pokojne M.L., na odločitev v konkretnem primeru ni vplivalo, zato te nepravilnosti in pomanjkljivosti ne predstavljajo take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožnik navaja, da v stvari ne gre verjeti, da je postopek izbrisa obravnavane kmetije iz seznama zaščitenih kmetij sprožen po uradni dolžnosti, marveč gre za aktivnosti tožnikovega brata F.L., ki na ta način v zapuščinskem postopku po njuni pokojni materi želi dedovati večji delež od tožnika. Brat živi 30 km oddaljen od sporne kmetije, tožnik pa na že navedenem naslovu in kmetijo ves čas obdeluje. Na tožnikovo pritožbo je menda odgovoril brat, tožnik pa tega odgovora nikoli ni dobil v vednost in je zato glede tega bil prikrajšan, izpodbijana odločba pa se v razlogih sklicuje prav na odgovor njegovega brata. Tožnik je bil tako postavljen v neenak položaj in na navedeni odgovor ni mogel dati replike. Organ druge stopnje tožniku tudi ni dostavil listinskih dokazov tožnikovega brata, to je nekega pooblastila tožnikove matere. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katera se je tožnik izrecno skliceval v pritožbi in je tožena stranka ignorirala po tožniku predloženo izvedeniško mnenje z dne 25.2.1993, ki je ugotovilo, da je na spornem posestvu povsem mogoče kmetovati, kar pa ni samo teoretična predpostavka, temveč tožnik dejansko na tem posestvu kmetuje in na njem tudi živi. Tožena stranka navaja podatke o katastrskem dohodku, vendar pa katastrskega dohodka sporne kmetije v več zadnjih letih nihče ni ugotavljal. Z gotovostjo velja dejanski katastrski dohodek, ne pa tisti, ki se teoretično predpostavlja.

Smisel zaščite zaščitenih kmetij je v ohranitvi kmetijskih površin za kmetijsko obdelovanje. Napačne so trditve tožene stranke, da po letu 1958 na sporni kmetiji ni bilo pomembnejših vlaganj ter tožnik v ta namen podrobno navaja, kaj vse je bilo nabavljeno (posode za vino), postorjeno na objektih in v njih, vključno z napeljavo elektrike in telefona, da je sofinanciral asfaltiranje občinske ceste in nasadil nov nasad. Brat sprevrača resnico, kar izhaja tudi iz zatrjevane prodaje "najplodovitejših kmetijskih zemljišč", ki jo je izpeljal ravno brat, ki je dobil denar, za katerega si je kupil vinograd.

Neresnične so bratove trditve, da tožnik kmetije nikoli ni obdeloval. Tožnikov oče je do svoje smrti res pretežno skrbel za kmetijo, pri večjih delih pa je bil vedno prisoten tudi tožnik, ki je kot takrat redno zaposleni v ta namen jemal redne letne dopuste. Brat pa je res delno pomagal, dokler se ni z očetom sprl. Ne drži trditev, da bi tožnik prodajal kmetijske stroje. Kolikor jih je bilo prodanih, jih je prodala še živeča mati. Denar od prodanih rabljenih in dotrajanih strojev je bil porabljen za novi traktor, za katerega kupnino je prispeval tudi tožnik. Glede bratove trditve, da se je ukvarjal s kmetijstvom na svoji vinogradniško sadjarski kmetiji, tožnik pripominja, da sta bila prvotna njena lastnika njuna starša, ki sta vedno zatrjevala, da dobi brat eno kmetijo, tožnik pa drugo kmetijo. Brat očitno manipulira s pooblastilom za skrbništvo sedaj že pet let pokojne matere in skuša prikazati, da naj bi bil tudi tožnikov skrbnik. Tožnik se je sicer res zdravil zaradi alkoholizma v bolnišnici, čemur je bil vzrok spor z ženo, je pa ozdravel in se vrnil na dom, kjer je stanoval do materine smrti, ko je prišlo med bratoma do spora, katerega posledica je tudi ta upravni spor. Brat na kmetiji ni delal zaradi oddaljenosti, kot tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja (operacije na hrbtenici). Velikost kmetije (2ha 73a 87m) pa kaže, da gre za zaščiteno kmetijo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Odločba organa prve stopnje je bila izdana na podlagi 3. člena zakona o dedovanju kmetij iz leta 1973/86, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo (Uradni list RS št. 76/94) razveljavilo (določbe 4., 5. in 6. odstavka 3. člena ter 6., 7., 8. in 10. člena z učinkom naslednji dan po objavi, razveljavitev ostalih določb pa po preteku enega leta). Določb zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se sicer ne uporablja za razmerja pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94). Vendar pa je dne 9.12.1995 pričel veljati novi zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (zaščitenih kmetij) (ZDKG, Uradni list RS št. 70/95). Ta v prehodni določbi v 26. členu določa, da se dedovanje zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih (ZDK iz leta 1973/86), ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, zaključi po prejšnjih predpisih (1. odstavek). Sodišče prekine postopek, katerega predmet je kmetija, dokler o njenem statusu v skladu s prejšnjimi predpisi ni pravnomočno odločeno z odločbo upravne enote. Ker pomeni navedena določba ZDKG v razmerju do 44. člena zakona o ustavnem sodišču poseben zakon, ki ima prednost pred splošnim, je zato glede na navedeno določbo ZDKG sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po določbah prejšnjega ZDK iz leta 1973/86. Ob tem je sodišče upoštevalo glede vsebine določbe 11. člena novele zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS št. 1/86), mnenje izraženo v svoji sodbi št. U 106/92-10 z dne 24.9.1992. Sodišče po pregledu in preučitvi spisne dokumentacije, izpodbijane odločbe, prej navedenih predpisov ter tožbenih navedb ugotavlja, da je za zavrnitev ugovorov, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tožena stranka dala pravilne razloge in jih sodišče sedaj ne ponavlja. Tožena stranka je tožniku pravilno predstavila določbe 3. člena ZDK iz leta 1973/86, ki določa, da je kmetija tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost in da se pri tem šteje, da je lastniku zagotovljena primerna ekonomska varnost, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega minimalni katastrski dohodek. Ta je valoriziran z enotnim povprečnim količnikom za valorizacijo katastrskega dohodka v letu 1993 znašal 83.894.50 SIT, za leto 1994 pa 117.452.- SIT, ugotovljeno na način, kot to določa uredba o valorizaciji katastrskega dohodka in o določitvi količnika za valorizacijo katastrskega dohodka (Uradni list RS št. 72/93) upoštevaje lestvice katastrskega dohodka iz 1. člena odloka Skupščine Republike Slovenije o potrditvi lestvic katastrskega dohodka (Uradni list SRS št. 38/89). Ker je znašal skupni katastrski dohodek zemljišč obravnavane kmetije v letu 1993 68.708,- SIT, v letu 1994 pa 96.193.44 SIT, to pomeni, da ni dosegel prej navedenega minimalnega katastrskega dohodka za zaščito kmetije po uradni dolžnosti, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka. Na tožbene navedbe, da bi se moralo ugotavljati, ali konkretna kmetija daje zadostno podlago za gospodarjenje na njej, ne pa upoštevati teoretični predpostavljeni katastrski dohodek, enak ugovor je tožnik uveljavljal že v pritožbi, je že tožena stranka pravilno pojasnila, da se v postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije ugotavlja, katera zemljišča spadajo v kmetijo, kdo je njihov lastnik ter katastrski dohodek, ki je za odločitev v takšnem postopku odločilnega pomena, ki ga izračunava pristojna geodetska uprava za vsa kmetijska in gozdna zemljišča po katastrskih okrajih, katastrski kulturi in katastrskem razredu zemljišč na način predpisan v že navedeni uredbi. Tožnik zato s tožbo ni mogel uspeti, na drugačno odločitev pa tudi niso mogle vplivati tožbene navedbe, ki odražajo spor med tožnikom in njegovim bratom, kot dedičema po pokojni M.L., kot prejšnji solastnici zemljišč v sestavi obravnavane kmetije.

Po povedanem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določili 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91) uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije.