Jedro

V sporu na aktivni strani nastopa gospodarska družba, na pasivni strani pa fizična oseba in samoupravna lokalna skupnost. Obveznost toženih strank se opira na isto dejansko in pravno podlago, saj tožeča stranka od prvotoženke, za katero zatrjuje, da je dejanska lastnica stanovanja in drugotožene stranke, ki je zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja, za katerega sta toženi stranki sklenili prodajno pogodbo zahteva izstavitev listine, zato sta sospornici v smislu določbe 1. točke 1. odstavka 91. člena ZPP.

V tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 481. člena ZPP, saj glede na spremenjeno tožbo, s katero tožeča stranka od toženih strank zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na ime prvotožene stranke kot dolžnice, ne gre za spor o stvarni pravici na stanovanju, pač pa za obligacijski zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva po pooblastilu iz 5. odstavka 168. člena ZIZ vpis lastninske pravice na ime prvotoženke kot njene dolžnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe, vsebovano v vlogi tožeče stranke z dne 2.4.2009 in glede na spremembo tožbe odločilo, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Proti navedeni odločitvi o stvarni nepristojnosti se pritožuje drugotožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da sklene, da je Okrajno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi oziroma podrejeno sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je napačno stališče prvostopnega sodišča, da sta toženi stranki enotni sospornici, saj je po njenem mnenju tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki neutemeljen ali nepotreben. Zmotno je tudi stališče sodišča, da predmet obravnave ni stvarno pravno zahtevek kljub dejstvu, da tožeča stranka uveljavlja izstavitev listine za vpis lastninske pravice v korist prvotožene stranke. Ugotovitveni zahtevek o obstoju lastninske pravice je namreč obsežen v samem obligacijskopravnem zahtevku, kar pa pomeni, da je takšen spor potrebno obravnavati kot spor o stvarni pravici, zato zanj ne veljajo pravila postopka o gospodarskih sporih. Drugotožena stranka meni, da je odločitev o tem, da naj bi bilo stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi Okrožno sodišče v Ljubljani, ker naj bi šlo za gospodarski spor, nepravilna, saj po njenem mnenju pravila za postopek o gospodarskih sporih ne veljajo in je zato Okrajno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dovoljene spremembe tožbe ocenilo, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o stvarni pravici na nepremičnini v smislu določbe 2. odstavka 481. člena ZPP, zato upoštevaje subjektivni kriterij iz 1. odstavka 481. člena ZPP ter določbo 484. člena ZPP v tem postopku veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Ker so po določbi 32. člena ZPP za sojenje v gospodarskih sporih pristojna okrožna sodišča, je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi.

Takšna odločitev prvostopnega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Ob upoštevanju določb 1. in 2. odstavka 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Tožeča stranka je vložila tožbo proti toženi stranki B. P. in MOL. V sporu na aktivni strani torej nastopa gospodarska družba, na pasivni strani pa fizična oseba in samoupravna lokalna skupnost. Glede na tožbene navedbe se obveznost toženih strank opira na isto dejansko in pravno podlago, saj tožeča stranka od prvotoženke, za katero zatrjuje, da je dejanska lastnica stanovanja in drugotožene stranke, ki je zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja, za katerega sta toženi stranki sklenili prodajno pogodbo zahteva izstavitev listine, zato sta sospornici v smislu določbe 1. točke 1. odstavka 91. člena ZPP. Presoja o tem, ali je tožbeni zahtevek proti pritožnici utemeljen ali ne ne sodi v to fazo postopka, zato ne more vplivati na odločitev, ali sta toženi stranki sospornika. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru po subjektivnem kriteriju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih, kljub temu, da je prva tožena stranka fizična oseba.

Pravilen pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 481. člena ZPP, saj glede na spremenjeno tožbo, s katero tožeča stranka od toženih strank zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na ime prvotožene stranke kot dolžnice, ne gre za spor o stvarni pravici na stanovanju, pač pa za obligacijski zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva po pooblastilu iz 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vpis lastninske pravice na ime prvotoženke kot njene dolžnice. Med toženima strankama je bila že sklenjena prodajna pogodba, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, zato spora o lastninski pravici kot stvarni pravici ne more biti. Ker pa se lastninska pravica s pravnim poslom pridobi šele z vknjižbo, ima v primeru, ko kupec, v tem primeru pa njegov upnik, ne razpolagata z listino, primerno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, le obligacijski zahtevek za izpolnitev pogodbe, torej za izstavitev primerne listine. Nasprotne trditve v pritožbi, da se tudi v takšnem primeru razpravlja o stvarni lastninski pravici, so neutemeljene in v nasprotju z uveljavljano sodno prakso (primerjaj odločbi VSK I Cp 1377/2005 in VSL R 22/2001).

Z ostalimi pritožbenimi trditvami drugotožena stranka že opozarja na okoliščine o tem, da po njenem mnenju tožbeni zahtevek ni utemeljen oziroma ni potreben, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja, ker presegajo obseg pritožbene presoje glede pravilnosti izpodbijanega sklepa.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni ali so neupoštevni, saj je sodišče prve stopnje odločilno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe ZPP, v postopku pa ni storilo kršitev, ki jih neobrazloženo zatrjuje pritožnica, niti kršitev absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.