Jedro

Neutemeljen je tožničin ugovor, da veterinarska inšpekcija ni pristojna za pregled in nadzorstvo njene goveje živine in da se nanjo, ker je samostojna kmetica, ne nanaša dolžnost označevanja in registracije goveje živine. Tako pristojnost veterinarske inšpekcije kot tudi navedena dolžnost je predpisana z Zakonom o veterinarstvu (4. člen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo veterinarskega inšpektorja Veterinarske uprave Republike Slovenije, Veterinarske inšpekcije Ljubljana, Izpostava G. z dne 23. 1. 2002, s katero je bil tožnici odrejen inšpekcijski ukrep, in sicer, da mora poskrbeti za označitev goveje živine v hlevu in vpis v centralni register govedi (1. alineja), za uresničitev zahteve iz 1. alineje si mora pridobiti predpisano identifikacijsko številko KMG-MID gospodarstva in sprotno voditi hlevsko knjigo - register govedi na gospodarstvu (2. alineja), tožnici se prepove promet z govejo živino do izvedbe določil prejšnjih alinej (3. alineja). Rok izvršitve odločbe je 31. 1. 2002. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 4. in 87. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1, Uradni list RS, št. 23/2001) ter na določbe 1., 5., 14. in 19. člena Odredbe o označevanju in registraciji govedi (Odredba, Uradni list RS, št. 86/99). Sodišče soglaša s toženo stranko, da je bil tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep.

Tožnica v pritožbi navaja, da ne bo ravnala skladno z odrejenim inšpekcijskim ukrepom - ne bo pridobila identifikacijske številke in ne vodila hlevske knjige. To naj delajo tisti kmetje, ki prejemajo razne subvencije in nepovratna sredstva. Navaja, da z možem živita izključno od njenega premoženja in ne prejemata nobenih podpor. Pokojnini sta se odpovedala, plačujeta le prispevek za zdravstveno zavarovanje. Meni, da veterinarska inšpekcija nima pristojnosti za pregled in ukrepanje. Je samostojna kmetica in za svojo živino dobro skrbi. Bolnih živali nima. Za razpoznavnost živali zadostuje osemenjevalni listič in listina, ki jo ob pregledu živali izda veterinar, ko žival zapusti hlev. Z odreditvijo prepovedi prometa z govejo živino so kršene človekove pravice in svoboščine. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke ter prvostopnega organa odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v odločbah ZVet in Odredbe, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Pravice in dolžnosti imetnikov živali ter drugih oseb so opredeljene v določbi 4. člena ZVet. Po navedeni določbi ima vsakdo dolžnost varovanja zdravja živali, kakor tudi zdravja ljudi pred boleznimi in infekcijami, ki se prenašajo med živalmi in ljudmi ter pred posledicami ostankov škodljivih snovi v živilih živalskega izvora (2. odstavek 4. člena ZVet). Fizične in pravne osebe morajo omogočiti opravljanje veterinarskega pregleda in nadzorstva, kakor tudi odvzem potrebnega materiala za preiskave in izvajanje drugih predpisanih ukrepov (4. odstavek 4. člena ZVet). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da veterinarska inšpekcija ni pristojna za preglede in nadzorstvo njene goveje živine. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor glede označevanja in registracije goveje živine. Dolžnost vodenja predpisanih evidenc je predpisana za vse fizične in pravne osebe (6. odstavek 4. člena ZVet). V določbi 8. odstavka 4. člena ZVet ima minister oziroma ministrica, pristojen oziroma pristojna za veterinarstvo, pooblastilo, da predpiše podrobnejšo vsebino, obliko in način vodenja evidenc. Na tej podlagi je bila izdana Odredba o označevanju in registraciji govedi, ki v 1. členu določa, da mora biti vse govedo v Republiki Slovenije označeno in mora imeti obvezno dokumentacijo v skladu s to Odredbo, da se lahko kadarkoli ugotovi njihova istovetnost zaradi: veterinarskih namenov, varovanja zdravja ljudi, varstva potrošnikov in zdravstvenega varstva živali; selekcije, rodovništva, reprodukcije govedi in kontrole proizvodnje; spremljanja staleža govedi za potrebe statistike, finančnih ukrepov in kontrole. V 5. členu navedene Odredbe je predpisan tudi način označevanja, v 14. členu pa je predpisano, da je imetnik živali dolžan voditi register govedi na gospodarstvu. Tožnica se zato moti, ko meni, da se dolžnost označevanja in registracije goveje živine nanjo ne nanaša. Ker je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da tožnica ni ravnala skladno z navedenimi določbami ZVet in Odredbe, je veterinarski inšpektor z odreditvijo navedenega ukrepa ravnal skladno s pooblastilom, ki mu ga daje ZVet. Ta namreč v 87. členu določa, da ima uradni veterinar pravico in dolžnost odrejati ukrepe za preprečevanje, odkrivanje, zatiranje ter izkoreninjenje kužnih bolezni (1. točka 1. odstavka 87. člena), odrediti odpravo nepravilnosti in prepovedati promet z živalmi, ki niso na predpisan način označene (3. točka 1. odstavka 87. člena) ter odrediti ostale ukrepe, navedene v 1. do 37. točki 1. odstavka 87. člena tega zakona.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.