Jedro

Dokazni predlog kršitelja za pregled video posnetkov nadzornih kamer se je nanašal na edini nepristranski dokazni vir in je bil edini obrambni dokaz, ki bi storilčevo odgovornost za očitani mu prekršek mogel ovreči, zaradi česar je kršitelj izkazal pravno relevantnost dokaza s prepričljivo stopnjo verjetnosti. Sodišče bi dokaznemu predlogu obrambe zato moralo ugoditi. Le tako bi lahko presodilo, ali je bila storilcu v konkretni zadevi zagotovljena pravica do poštenega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Grosuplje je kršitelja F. H. spoznal za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila izrekel globo v višini 625,94 €. Zoper izdano odločbo o prekršku je zagovornik kršitelja vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kočevju s sodbo z dne 26. 7. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. Storilcu je v plačilo naložilo sodno takso ter stroške pričnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju v zvezi z odločbo o prekršku Policijske postaje Grosuplje je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, zaradi kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) in kršitve 29. člena v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Vrhovni državni tožilec zatrjuje, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 90. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in kršilo pravico storilca do obrambe in pravico do zaslišanja obremenilne priče. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je v odgovoru navedel, da se v celoti pridružuje navedbam in predlogu vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. V obravnavanem primeru je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek, ker se je dne 8. 10. 2018 na vhodu v stanovanjsko hišo na naslovu ... nasilno in nesramno vedel do svoje hčerke V. M. ob prisotnosti njene prijateljice N. C., jo z obema rokama močno prijel za ramena, ko se je uprla jo je porinil v steno, pri tem pa vpil, da bo že videla in naj se ga pazi. Tem očitkom je kršitelj nasprotoval in prekrškovnemu organu predlagal ogled videoposnetkov nadzornega sistema, nameščenega na zidu hiše ob dvorišču, na katerem je potekalo sporno dogajanje. Po navedbah kršitelja se je dne 19. 12. 2018 pri njemu zglasil policist in si nadzorne kamere od daleč ogledal. V obrazložitvi odločbe o prekršku je prekrškovni organ navedel, da je bilo preverjeno in ugotovljeno, da video nadzorni sistem ne deluje. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo nasprotoval takšnemu načinu izvedbe predlaganega dokaza in ugotovitvi policista, da video nadzorni sistem ne deluje ter predlagal, naj pregled video nadzornega sistema in posnetkov sodišče izvede s pomočjo kompetentne osebe. Sodišče je ponovilo dokazni postopek in zaslišalo storilca ter oškodovanko V. M. in pričo N. C. Videoposnetkov nadzornih kamer ni pridobilo, dokazni predlog obrambe za zaslišanje policista, ki je opravil preverbo video nadzornega sistema je zavrnilo z obrazložitvijo, da je pooblaščena uradna oseba dovolj jasno in sprejemljivo v odločbi o prekršku pojasnila pregled video nadzornega sistema, saj je bilo preverjeno in ugotovljeno, da ta ne deluje. Pri tem se je sodišče oprlo tudi na izpovedbo oškodovanke V. M., da kamere niso več delovale od trenutka, ko je pred 28 meseci odšla od hiše, prej pa so delovale.

5. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovnega državnega tožilca, da morajo biti procesna jamstva iz 22. in 29. člena URS posamezniku zagotovljena ne le v kazenskem, ampak tudi v postopku o prekršku, kar je presodilo v že več svojih odločbah.1 Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka (fair trail) iz 29. člena URS. Navedeno jamstvo se prepleta s pravico obdolženca do izjave, ki izhaja iz ustavne zahteve po enakem varstvu pravic (22. člen URS) in, ki vsakomur zagotavlja pravico do obrambe (odločba Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999). Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravica storilca do izjave v postopku o prekršku ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi in izvede predlagane dokaze.2 Iz ustaljene ustavno sodne prakse izhaja, da ta pravica ni absolutna in, da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in je obramba obstoj in pravo relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče, tako glede dejanskih, kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. V nekaterih primerih bo storilcu zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave, v drugih primerih pa bo storilcu pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanitev z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič.

6. Vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da se je dokazni predlog kršitelja za pregled video posnetkov nadzornih kamer nanašal na edini nepristranski dokazni vir in je bil edini obrambni dokaz, ki bi storilčevo odgovornost za očitani mu prekršek mogel ovreči, zaradi česar je kršitelj izkazal pravno relevantnost dokaza s prepričljivo stopnjo verjetnosti. Iz zapisnika o izjavi kršitelja z dne 29. 10. 2018 v spisu izhaja, da je kršitelj tega dne, torej 21 dni po dejanju, policistom povedal za video nadzorni sistem na hiši. Prekrškovni organ je odločbo o prekršku izdal dne 10. 12. 2018 in v njej navedel, da je bilo preverjeno in ugotovljeno, da video nadzorni sistem ne deluje. Po navedbah kršitelja naj bi si policist nadzorne kamere ogledal dne 19. 12. 2018, kar je po izdaji odločbe o prekršku. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da v spisu ni nobenega zapisnika ali uradnega zaznamka o ogledu in preverjanju video nadzornega sistema. Pritrditi mu gre, da bi sodišče dokaznemu predlogu obrambe zato moralo ugoditi in ugotoviti ali video posnetki s kritičnega dne še obstajajo in jih, v primeru pozitivne ugotovitve, pridobiti in pregledati. Če bi ugotovilo, da ne obstajajo več, bi moralo ugotoviti, ali so obstajali v trenutku, ko je kršitelj ta dokazni predlog podal prekrškovnemu organu in razčistiti, kdaj je prekrškovni organ skušal ta dokaz pridobiti oziroma zavarovati. Drugače povedano, sodišče bi moralo ugotoviti ali je kršitelj ta dokazni predlog podal pravočasno, ko bi prekrškovni organ še lahko predlagani dokaz pravočasno pridobil oz. zavaroval. Le tako bi lahko presodilo, ali je bila storilcu v konkretni zadevi zagotovljena pravica do poštenega postopka. Sodišče je dokazni predlog obrambe zavrnilo z utemeljitvijo, da ne dvomi v ugotovitev pooblaščene uradne osebe, da video nadzorni sistem ne deluje. Ker niti iz odločbe o prekršku niti iz podatkov spisa ne izhaja, na kakšen način je pooblaščena uradna oseba to ugotovila, je kršitelj, ki je tej ugotovitvi nasprotoval, predlagal zaslišanje te pooblaščene uradne osebe. Sodišče je tudi ta dokazni predlog obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da je pooblaščena uradna oseba v odločbi o prekršku dovolj jasno in sprejemljivo pojasnila pregled video nadzornega sistema. S tem je kršilo temeljna jamstva poštenega postopka. Ker se je sodišče pri zavrnitvi obrambnega dokaznega predloga za pridobitev in pregled video posnetkov nadzornih kamer, oprlo na osebno zaznavo prekrškovnega organa oziroma policista, ki ji je kršitelj nasprotoval, bi za zagotovitev poštenega postopka in sprejetje ustrezne dokazne ocene in zaključkov, moralo ugoditi predlogu kršitelja za neposredno zaslišanje policista, ki je opravil preverbo video nadzornega sistema in kršitelju dati možnost udeležbe v postopku njegovega zaslišanja (odločba Ustavnega sodišča RS UP-854/14 z dne 20. 4. 2017, ki jo v zahtevi citira vrhovni državni tožilec).

7. Upoštevaje navedeno je potrebno pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče, ki je v navedenih okoliščinah zavrnilo dokazna predloga obrambe, ravnalo v nasprotju s tretjo alinejo 29. člena URS ter z jamstvi iz 22. člena URS in prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

8. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Sodišče bo moralo v ponovljenem sojenju dokazni postopek dopolniti in razčistiti navedeno nasprotje v zvezi s preverbo video nadzornega sistema ter ugotoviti tudi ostala izpostavljena dejstva in okoliščine na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali so bila storilcu v obravnavani zadevi zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.

1 Odločbe VSRS IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015, IV Ips 20/2019 z dne 19. 11. 2019 in druge. 2 Odločbi VSRS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014, IV Ips 52/2016 z dne 15. 11. 2016.