Jedro

Pravno napačno je revidentovo pravno stališče, da mu nižje sodišče ne priznava pravice do vojaške pokojnine, ki jo je s svojim delom pridobil. Priznane pravice mu nihče ne omejuje, le njene uresničitve, to je izplačila, Republika Slovenija ne prevzame. To pa seveda ne pomeni, da mu pričakovane in priznane pokojnine ni dolžan izplačevati tisti organ, ki mu jo je moral v skladu s posebnimi predpisi tudi priznati. Revident je izpolnil pogoje in zato dobil priznano pravico do pokojnine od vojaškega nosilca socialnega zavarovanja. To je pravica, ki mu je zagotovljena tako glede na določbe ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje, kot tudi glede na določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katere se revident sklicuje. Te pravice mu nihče ne omejuje in mu je organi Republike Slovenije tudi ne morejo vzeti. Vendar pa to še ne pomeni, da mora zato Republika Slovenija v vsakem primeru tudi prevzeti izplačevanje njegove pokojnine, po določbah 18. člena citiranega ustavnega zakona oziroma odloka o izplačevanju vojaških pokojnin.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za prevzem izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine, saj je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, ker po 18.7.1991 pa do upokojitve ni bil ves čas na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji. Pri tem je še enkrat povzelo ugotovljeno dejansko stanje in obrazložilo materialne predpise, na katerih temeljita izpodbijani odločbi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni reviziji je navajal, da je sodišče druge stopnje z opustitvijo procesnega dejanja zaslišanja predlaganih prič kršilo načelo materialne resnice in načelo kontradiktornosti, zaradi česar so v izpodbijani sodbi nejasni in med seboj v nasprotju razlogi, s katerimi utemeljuje svojo sodbo. Navaja, da je napačna tudi razlaga pojma "razpolaga" v izpodbijani sodbi. Vendar je po mnenju revidenta bistvo napačne odločitve drugje. Z zavrnitvijo zahtevka mu je bilo onemogočeno mirno uživanje pridobljene pravice, kar mu jamčita tako Ustava Republike Slovenije kot tudi Evropska konvencija za človekove pravice. Odvzeta mu je bila tudi že pridobljena pravica, kar ni v skladu z veljavnimi pravili slovenskega ali evropskega pravnega reda. Še posebno, če se upošteva, da je pravica do pokojnine pridobljena pravica "par exellence". Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na revizijo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revident. Sodišče ne krši načela ugotavljanja materialne resnice, tudi če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. V skladu z določbo 7. člena ZPP mora sodišče samo po resnici ugotoviti dejansko podlago svoje odločbe. To podlago pa je sodišče očitno imelo v izvedenih dokazih, na podlagi katerih je prišlo do prepričanja, da tožnikovemu zahtevku za prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine ni mogoče ugoditi. Način, kako je sodišče prišlo do tega prepričanja in katere dokaze je za to izvajalo ter nato zaključek, kaj se lahko šteje za dokazano (8. člen ZPP), kar opredeljuje prosto presojo dokazov, pa ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka na način, kot to navaja revident. Zato tudi niso nejasni in med seboj v nasprotju razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo svojo odločitev (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v odločbah uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991. Drugi člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Pri tem je 2. odstavek 2. člena še določal, da se ne glede na izpolnjevanje pogojev ne štejejo za upravičence osebe, ki so kot pripadniki JA sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj po 18.7.1991 ni bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Ker je bil revident pred upokojitvijo v vojaški službi, pravila te službe pa je določal zakon o oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), je možno ugotavljati, ali je bila vojaška oseba na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu predvsem po teh predpisih. Ker je revident zatrjeval, da je bil na razpolago, bi to lahko bil eden od načinov, ki jih predpisuje 293. člen citiranega zakona, v izjemnem primeru pa bi bilo možno tudi dokazovanje dejanske razpolage. Kot sta v revidentovem primeru ugotovili nižji sodišči, ni šlo pri njem niti za eno niti za drugo obliko razpolage. Dejstvo je, da je šlo za spreminjajoče se izjave samega revidenta o tem, kdaj je pričel redni dopust, kdaj se je vračal iz vojašnice, kdaj naj bi bil dejansko na razpolago, tako da je bila ocena dokazov glede dejanskega stanja odvisna od tehtanja izvedenih dokazov. Po zaključku, ki ga je naredilo sodišče, da revident ni bil na razpolago v skladu z zakonskimi določbami in da tudi ni bil dejansko na razpolago, pa uporabljeni materialni predpisi glede tega vprašanja niso bili zmotno uporabljeni.

Pravno napačno je revidentovo pravno stališče, da mu nižje sodišče ne priznava pravice do vojaške pokojnine, ki jo je s svojim delom pridobil. Priznane pravice mu nihče ne omejuje, le njene uresničitve, to je izplačila, Republika Slovenija ne prevzame. To pa seveda ne pomeni, da mu pričakovane in priznane pokojnine ni dolžan izplačevati tisti organ, ki mu jo je moral v skladu s posebnimi predpisi tudi priznati. Revident je izpolnil pogoje in zato dobil priznano pravico do pokojnine od vojaškega nosilca socialnega zavarovanja. To je pravica, ki mu je zagotovljena tako glede na določbe ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), kot tudi glede na določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katere se revident sklicuje. Te pravice mu nihče ne omejuje in mu je organi Republike Slovenije tudi ne morejo vzeti. Vendar pa to še ne pomeni, da mora zato Republika Slovenija v vsakem primeru tudi prevzeti izplačevanje njegove pokojnine, po določbah 18. člena citiranega ustavnega zakona oziroma odloka o izplačevanju vojaških pokojnin.

Republika Slovenija ne pozna sistema nacionalne pokojnine. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se lahko priznavajo samo tistim, ki so ali ki so bili vključeni v obvezno, prostovoljno ali kakšno od dodatnih zavarovanj. To pomeni, da je plačilo prispevkov pogoj za priznanje pravice iz tega naslova. Vojaške osebe v bivši SFRJ niso bile vključene v splošno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ampak so bile od leta 1973 dalje vključene v poseben sistem, ki je bil urejen z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 67/72 do 74/79). Njihovi prispevki so bili odvajani v sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja skupnosti vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu, ki z drugimi skladi niso bili povezani. Zato lahko revident svoje pravice uveljavlja v prvi vrsti tam, kjer je plačeval prispevke. Izplačevanje priznane pravice je revident lahko glede na prej citirane določbe ustavnega zakona in odloka uveljavljal tudi od Republike Slovenije, vendar bi ta morala prevzeti obveznosti samo, če bi kumulativno izpolnjeval vse pogoje, ki so določeni v 18. členu ustavnega zakona in nato konkretizirani v odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Teh zahtevanih pogojev pa, kot sta ugotovili nižji sodišči, revident ne izpolnjuje, zato njegovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Revident sicer ugovarja tudi ustavnosti odloka, na katerem temelji odločitev nižjih sodišč, vendar ta ni v neskladju z ustavo, kar je z odločbo že ugotovilo ustavno sodišče. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in drugih zveznih predpisov uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).