Jedro

Drugi odstavek 61. člena ZOR daje pravico zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote samo stranki, ki je pri njeni sklenitvi ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Tožena stranka je, po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ravnala v zmoti, ko je poslala tožnici - kot napačni osebi - v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta zmota, po presoji revizijskega sodišča, ni bila opravičljiva. Do nje je prišlo zaradi nezadostne skrbnosti tožene stranke oziroma njenih delavcev, ki niso bili pri prevedbi delovnih razmerij po 135. členu ZDR dovolj pozorni in pazljivi. Ker je bila tožena stranka tista, ki je sama izpolnila določila pogodbe z nepreverjenimi podatki, mora sama nositi posledice svojega postopka in ravnanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.2.1993 in 25.4.1994, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje. V posledici te odločitve je ugodilo tožničinemu reintegreacijskemu zahtevku, za čas od 12.2.1993 do 21.11.1993 ter od 1.9.1996 tudi reparacijskemu zahtevku. Sodišče je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo dne 7.12.1992 sklenili stranki, veljavna. Po pravni presoji prvostopnega sodišča je bila volja tožene stranke za sklenitev sporne pogodbe sicer obremenjena z napako, ki pa je bila zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka iz 2. odstavka 117. člena ZOR, konvalidirana.

Sodišče druge stopnje ni sprejelo pravne presoje prvostopnega sodišča, zato je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Kot odločilno je štelo okoliščino, da je bila sporna pogodba sklenjena na podlagi 135. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki dopušča le pogodbeno ugotovitev obstoječih pravic in dolžnosti delavca in delodajalca, ne pa njihove spremembe. Tožnici, sprejeti v delovno razmerje pri toženi stranki kot pripravnici za določen čas, to določilo (135. člen) ni dajalo zakonite podlage za spremembo trajanja delovnega razmerja za nedoločen čas. Ker dne 7.12.1992 med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi ni imela dopustne podlage, je bila, po presoji inštančnega sodišča, nična (51. člen ZOR).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je zmotno štelo, da za sklenitev sporne pogodbe o zaposlitvi ni obstajala pravna podlaga. Četudi tožena stranka ni imela namena skleniti delovno razmerje s tožnico in ji je pogodbo predložila v podpis v zmoti, je kavza pogodbe v celoti dopustna. Če volja tožene stranke pri sklenitvi pogodbe ne bi bila obremenjena z napako, bi delovno razmerje obstajalo in veljalo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V okviru postopka iz 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo, če ni bila morebiti v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe storjena bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Take kršitve ni ugotovilo.

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi določilo 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 4/90, 5/91, 71/93 - ZDR) predstavljalo nedopustno podlago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, s katero bi se delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Določba 135. člena vsebuje v 2. in 3. odstavku varovalno normo, ki prepoveduje spremembo trajnega delovnega razmerja v delovno razmerje za določen čas, oziroma spremembo razporeditve na drugo delovno mesto od tistega, na katerega je bil delavec razporejen ob uveljavitvi tega zakona. Te določbe varujejo delavca pred nedopustnimi ravnanji delodajalca v njegovo škodo. S pogodbo o zaposlitvi iz 135. člena ZDR bi bila torej dopustna sprememba delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj ne bi bila sklenjena v delavčevo škodo. Po presoji revizijskega sodišča zato razlogi pritožbenega sodišča o ničnosti sporne pogodbe niso podani, obstajali pa tudi niso razlogi za njeno izpodbojnost. Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi temelji po veljavni delovnopravni zakonodaji na dokončnem sklepu delodajalca o izbiri delavci, sprejetega v delovno razmerje na način in po postopku, predpisanem z zakonom (9. - 11. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). V obravnavanem primeru, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, razpisni in izbirni postopek nista bila izvedena. Do predložitve sporne pogodbe v podpis tožnici je prišlo, po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, na katera je revizijsko sodišče vezano, zaradi bistvene zmote na strani tožene stranke. Ena od tipskih pogodb, ki so bile v skladu s 135. členom ZDR pripravljene in namenjene v podpis le delavcem, zaposlenim pri toženi stranki za nedoločen čas, je bila predložena v podpis tudi tožnici, ki je imela edina kot pripravnica sklejeno delovno razmerje le za določen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila poslovna volja tožene stranke obremenjena z napako. Ker toženka te pogodbe s tožnico ne bi sklenila, če bi ji bil ob podpisu znan njen resnični delovnopravni status, je, po presoji prvostopnega sodišča, obstajala pri toženi stranki bistvena zmota (61. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Zaradi poteka rokov iz 117. člena ZOR pa je postala pogodba o zaposlitvi neizpodbojna in v celoti veljavna (konvalidirana).

Po presoji revizijskega sodišča pa sporna pogodba o zaposlitvi ni bila niti izpodbojna. Drugi odstavek 61. člena ZOR daje pravico zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote samo stranki, ki je pri njeni sklenitvi ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Pogoj, da lahko stranka v zmoti to svojo zmoto uveljavlja je, da je ravnala dovolj skrbno. Kriterije oziroma merila skrbnosti v pravnem prometu ureja 18. člen ZOR. Ta v 2. odstavku določa, da mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti (analogno pri sklenitvi) iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Tožena stranka je, po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ravnala v zmoti, ko je poslala tožnici - kot napačni osebi - v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta zmota, po presoji revizijskega sodišča, ni bila opravičljiva. Do nje je prišlo zaradi nezadostne skrbnosti tožene stranke oziroma njenih delavcev, ki niso bili pri prevedbi delovnih razmerij po 135. členu ZDR dovolj pozorni in pazljivi. Ker je bila tožena stranka tista, ki je sama izpolnila določila pogodbe z nepreverjenimi podatki, mora sama nositi posledice svojega postopka in ravnanja.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavilo v celoti sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 395. člena ZPP).

Določbe zveznih zakonov je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.