Jedro

Odgovor na dopuščeno vprašanje bi bil pod predpostavko, da gre za skupno premoženje lahko nikalen, vendar je ob do zdaj povedanem o tem preuranjeno presojati. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je bila sporna nepremičnina skupno premoženje ali dolžnikovo posebno premoženje, in ni bilo pridobljeno z delom in sredstvi zakoncev, ter ali je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zlorabo postopka oziroma ali je bil toženec ob takšnem ravnanju izigran in je bila sodna poravnava nezakonita, kot ves čas trdi toženec, tudi v odgovoru na revizijo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 1/2 lastninske pravice na zemljiški parceli št. 1244/26, k. o. ... V tožbi je navedla, da je v izvršilnem postopku In 1186/2004 vložila ugovor tretjega, ki je bil s sklepom z dne 2. 11. 2016 zavrnjen. Izvršbo je sprožil toženec zoper dolžnika A. A. zaradi izterjave 459.136,79 EUR s pripadki, toženec pa je s sklepom o izvršbi z dne 30. 9. 2005 na podlagi zaznambe sklepa pridobil hipoteko na sporni nepremičnini. V tožbi je navajala, da sta z dolžnikom nekdanja zakonca, njuna zakonska zveza pa je bila razvezana 7. 10. 1999. Dolžnik je pridobil nepremičnino v času trajanja zakonske zveze. V letu 2012 je tožnica vložila tožbo, naj sodišče ugotovi, da sporna nepremičnina pomeni skupno premoženje zakoncev in da je solastniški delež dolžnika na tej nepremičnini ½. Pred Višjim sodiščem v Ljubljani sta nato tožnica in dolžnik 22. 11. 2013 sklenila sodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovila, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje in da znaša solastniški delež za vsakega do ½. Tožnica je na podlagi sodne poravnave predlagala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, postopek pa še ni zaključen. Trdi, da je lastnica do ½ sporne nepremičnine in zato izvršba na tem delu ni dopustna.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da tožnica sodišča ni prepričala, da je bila sporna nepremičnina ustvarjena z delom in sredstvi v času trajanja zakonske skupnosti in je zato njuno skupno premoženje. Namen postopka za ugotovitev lastninske pravice tožnice I P 3179/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil izigrati toženca. Nadalje je ugotovilo, da iz zapisnika sklenjene sodne poravnave izhaja, da sta sklenitelja vedela, da je sporna nepremičnina obremenjena, in da je toženec kot zelo verjetno izkazal, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s sklenitvijo sodne poravnave v zadevi škoduje svojim upnikom.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da sicer napačna ugotovitev, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje, na pravilnost odločitve ni vplivala. Višje sodišče je tehtalo med kolizijo dveh interesov, ki oba slonita na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki) in sta varovana s 33. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Obrazložilo je, da je kolizija navedenih interesov v sodni praksi rešena na način, kot ga je opisalo sodišče prve stopnje, ter se je sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 220/2006 in II Ips 284/2015, odločbo Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 597/2004, II Ips 66/2005 in druge. Iz teh izhaja, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pri presoji, kateri stvarni pravici je treba dati prednost, je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi druge okoliščine. Tožnica je bila pri varstvu svoje lastninske pravice izredno neskrbna. Z vknjižbo je odlašala nekaj mesecev manj kot 20 let,1 razloga pa ni pojasnila. Sporazum o sklenitvi skupnega premoženja je bil sklenjen 20. 9. 1999, sporna nepremičnina pa v njem ni bila omenjena. Podvomilo je, da je bila ureditev pravic skupnega premoženja pravi in iskren namen sklepanja sodne poravnave v letu 2013, saj tožnica ni pojasnila, zakaj je z ugotavljanjem skupnega premoženja in urejanjem zemljiškoknjižnega stanja tako dolgo odlašala.2 Strinjalo se je z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se razlog za tožničin ugovor v izvršilnem postopku skriva v preprečitvi realizacije pridobljene hipoteke v letu 2005. **Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 154/2021 z dne 12. 1. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ima zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka), ki jo je upnik pridobil v izvršilnem postopku na podlagi izdanega sklepa o izvršbi na nepremičnino, prednost pred lastninsko pravico, ki jo je tretji pred vpisom hipoteke pridobil na izviren (originaren) način v času trajanja zakonske zveze, vendar daljše časovno obdobje svoje lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo, jo je pa uveljavljal v izvršilnem postopku z ugovorom tretjega (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

**Revizija**

5. Na podlagi navedenega sklepa tožnica vlaga revizijo in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter odloči tudi o povrnitvi njenih stroškov revizijskega postopka. V reviziji navaja, da po 49. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni zahteve po vpisu v zemljiško knjigo za lastninsko pravico, pridobljeno na podlagi zakona. Sklicuje se na sodno prakso in povzema uveljavljeno stališče, da ima originarno pridobljena lastninska pravica zakonca vselej prednost pred poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi (prisilna hipoteka). Iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da ima nevpisana lastninska pravica prednost, ne glede na način pridobitve lastninske pravice in njeno modalnost oziroma vrsto, ali celo ne glede na ovire, ki je privedla do nevknjižbe lastninske pravice. Meni, da je višje sodišče pri svoji odločitvi brez utemeljenega razloga in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso dalo prednost prisilni hipoteki pred lastninsko pravico tožnice. Zatrjuje tudi kršitev 14. točke iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi bila odločitev višjega sodišča tudi arbitrarna, temelječa na razlogih, ki niso pravne narave.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal, naj jo revizijsko sodišče zavrne in tožnici naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov. V odgovoru trdi, da tožnica ni pridobila solastninske pravice na sporni nepremičnini na izviren način v času trajanja zakonske zveze. Navaja, da je dolžnik pridobil nepremičnino s prevaro, brez plačila kupnine, ki je bila določena v pogodbi. Meni, da tožničina navedba, da nekdanja zakonca sporne nepremičnine po pomoti nista vključila v sporazum o delitvi premoženja v letu 1999, ni vredna resne obravnave. Sklenjeni sporazum preprečuje naknadno spreminjanje ali dopolnjevanje, ki bi šlo na škodo tretjih. Zavajujoče je trditi, da je višje sodišče ugotovilo, da sporna nepremičnina spada med skupno premoženje, saj naj bi to iz sodbe ne izhajalo. Opozarja, da pomenijo revizijske navedbe, da toženec ne more pričakovati poplačila svoje terjatve, ker naj ne bi imel hipoteke s prvim vrstnim redom, nedovoljeno novoto.

**Dejanske ugotovitve**

7. Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani poteka izvršilni postopek In 1186/2004, v katerem toženec od dolžnika A. A. terja plačilo 459.136,79 EUR. Toženec ima na podlagi sklepa o izvršbi od 10. 10. 2005 na sporni nepremičnini vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice v navedenem znesku in želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Tožnica in dolžnik A. A. sta bila zakonska partnerja, sporna nepremičnina pa je bila pridobljena v času trajanja njune zakonske zveze. Zakonska zveza je bila razvezana 7. 10. 1999. Tedaj sta tožnica in dolžnik sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa SV 1087/99 z dne 11. 7. 1999 ter 22. 11. 2013 pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi I Cp 2327/2013 še sodno poravnavo glede sporne nepremičnine in deležev na njej. Sporazumno sta ugotovila, da v njuno skupno premoženje, ki sta ga kot zakonca pridobila v času trajanja njune zakonske zveze, spada še parcela št. 1244/26 k. o. ... in da znaša solastninski delež vsakega od njiju na tem premoženju do ½. Tožnica v zemljiški knjigi še ni vpisana.

**Glede utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

9. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Tako za samo izločitveno tožbo kot za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba).3

10. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženca.4 Zavzelo je tudi stališče, da vprašanje strankine (ustrezne) skrbnosti, da zemljiškoknjižno stanje uskladi z dejanskim, ni materialnopravno pomembno. Pojasnilo je, da poseg v stvarno pravico neskrbnega pridobitelja lahko upravičuje le varstvo pravnega prometa,5 toženec pa hipoteke ni dobil na pravnoposlovni podlagi.6

11. Sodna praksa je glede obravnavane kolizije interesov jasna in ustaljena. Nižje sodišče sme od sodne prakse višjega sodišča odstopiti zaradi razlikovanja (_distinguishing_) ali pa zaradi pretehtanja (_outweighing_). A tisto, kar je ključno, je, da mora v obeh primerih zato navesti utemeljene razloge.7 Iz obrazložitve nižjih sodišč izhaja, da tožnica daljše časovno obdobje ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, razloga pa ni pojasnila. Sodišču druge stopnje se je na podlagi tega in dejstva, da sporne nepremičnine nekdanja zakonca nista vključila v sporazum o delitvi skupnega premoženja v letu 1999, porodil dvom »v iskrenost sklepanja« sodne poravnave v letu 2013. Zato je dalo prednost prisilni hipoteki toženca pred lastninsko pravico tožnice. Takšno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje je glede na pojasnjena stališča ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča pravno napačno.

12. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je potrebna nova pravna presoja osredinjena na pravno relevantne okoliščine, ki jih sodišče druge stopnje ni presojalo. V sodbi sodišča druge stopnje manjkajo ključne ugotovitve, najprej - ali je bila nepremičnina, za katero je ugotovilo, da je bila ustvarjena z delom in sredstvi v času zakonske skupnosti, v času sklepanja sodne poravnave res skupno premoženje, ki bi bilo pravno veljavno lahko predmet delitve med tožnico in dolžnikom. Če ni bilo, sta se stranki sodne poravnave dogovorili o nečem, kar sploh ne obstaja. V takih primerih subjektivne meje pravnomočnosti sodne poravnave ne zajemajo tretjih oseb. Sodišče prve stopnje pa je pritrdilo tožencu, da je bila sporna nepremičnina dolžnikovo posebno premoženje in da je bil namen tožničine tožbe za ugotovitev lastninske pravice ter posledično sklepanje sodne poravnave izigrati toženca.8 Sodišče druge stopnje se tudi s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Le pavšalno je zapisalo, da se mu je ob tem in tožničini neskrbnosti, da bi poskrbela za vpis svoje lastninske pravice, pojavil dvom v iskrenost sklepanja sodne poravnave.

**Odločitev o reviziji**

13. Ker je tako, je bilo treba reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odgovor na dopuščeno vprašanje bi bil pod predpostavko, da gre za skupno premoženje lahko nikalen, vendar je ob do zdaj povedanem o tem preuranjeno presojati. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je bila sporna nepremičnina skupno premoženje ali dolžnikovo posebno premoženje, in ni bilo pridobljeno z delom in sredstvi zakoncev, ter ali je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zlorabo postopka9 oziroma ali je bil toženec ob takšnem ravnanju izigran in je bila sodna poravnava nezakonita, kot ves čas trdi toženec,10 tudi v odgovoru na revizijo.

**O stroških revizijskega postopka**

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Vrhovni sodnik Vladimir Horvat je glasoval za ugoditev reviziji in spremembo sodb nižjih sodišč, tako da izvršba ni dopustna (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Od nakupa v novembru 1995 do 14. 5. 2014, ko je na podlagi sodne poravnave I Cp 2327/2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. 2 Ocenilo je še, da so pravno pomembna in odločilna dejstva, da je tožnica vedela za kupoprodajno pogodbo med nekdanjim partnerjem in tožencem ter da kupnina ni bila plačana (v letu 1995). 3 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005. 4 Glej sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 in II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012. 5 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2011 z dne 22. 11. 2012 in II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014. 6 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013 in II Ips 328/2015 z dne 19. 5. 2016. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 259/2017 z dne 19. 10. 2017. 8 Glej 11. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 9 Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da pravic, pridobljenih z zlorabo postopka, ni mogoče varovati. Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II ps 19/2020 z dne 17. 7. 2020, III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014, II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015 in druge. 10 Glej v 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe povzete toženčeve navedbe.