Jedro

Podatki spisa izkazujejo, da so odgovor na tožbo in vse toženčeve vloge podpisane pod navedbo toženca na prvi strani z žigom in podpisom pooblaščene odvetniške družbe, kar je skladno z obstoječo zakonodajo. V 105. členu ZPP je določeno, da morajo biti vloge podpisane, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Mesta, kjer se mora nahajati podpis, zakon ne določa. Sklep, s katerim je sodišče uvedlo stečaj naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe, je bil javno objavljen v obliki in besedilu, kot izhaja iz sklepa v prilogi A 1, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik o uvedbi stečaja in o vseh procesnih dejanjih v stečajnem postopku, za katere zakon določa, da so javno objavljena, ni bil obveščen. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP, ki določa zakonsko fikcijo o obveščenosti strank z vsebino, ki je javno objavljena.

Določilo 12. člena ZPP ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžno tekom postopka prava neuko stranko opozarjati prav na vsa procesna pravila. Nepoznavanja prava škoduje tudi strankam, ki niso pravni strokovnjaki in se mora stranka o osnovnih postopkovnih pravilih seznaniti sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.027.315,50 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2014 do plačila (I. točka izreka) ter mu naložilo, da tožencu povrne 3.116,29 EUR, stranski intervenientki pa 9,40 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi odsotnosti upravičenja za zastopanje, nepopolnih vlog, pristranskosti sodišča, kršitve materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačnega obračuna stroškov pravdnega postopka, odsotnosti opozorila tožniku s strani razpravljajočega sodnika po 12. členu ZPP ter napačne zavrnitve dokaznih predlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Toženec in stranska intervenientka na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do pritožbenih navedb po vrsti, kot so podane.

Glede nepravilnega zastopanja

6. Tožnik v pritožbi navaja, da toženica ni zastopal tisti, ki ga je po zakonu upravičen zastopati, ter da odgovoru na tožbo ni bilo priloženo pooblastilo, zato bi ga moralo sodišče zavreči in izdati zamudno sodbo. S tem je podana bistvena kršitev postopka po 11. točki 339. člena ZPP. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da je toženec vložil odgovor na tožbo po Odvetniški družbi A., o. p., d. o. o., iz ..., katera je ob vložitvi odgovora na tožbo sodišču predložila pravno veljavno pooblastilo (list. št. 57 in priloga B 1), ki ga je kot pooblastitelj podpisal toženec, za odvetniško družbo pa ga je s podpisom sprejel odvetnik B. B. Ker je bilo pooblastilo priloženo odgovoru na tožbo, je jasno, da je bilo dano za zastopanje toženca s strani odvetniške družbe v tem konkretnem postopku in je s to opravilno številko tudi označeno.

Glede nepopolnosti vlog

7. Tožnik v pritožbi navaja, da se mora podpis vlagatelja oziroma pooblaščenca po logičnem teku stvari nahajati na koncu pisne vloge, kar v predmetnem primeru toženec ni storil, zato so vloge nepopolne in jih je treba zavreči, iz odgovora na tožbo pa ni moč razbrati, kdo je resnični in pristni podpisnik vloge. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Podatki spisa izkazujejo, da so odgovor na tožbo in vse toženčeve vloge podpisane pod navedbo toženca na prvi strani z žigom in podpisom pooblaščene odvetniške družbe, kar je skladno z obstoječo zakonodajo. V 105. členu ZPP je določeno, da morajo biti vloge podpisane, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Mesta, kjer se mora nahajati podpis, zakon ne določa. Iz Zakona o pravdnem postopku s komentarjem1 izhaja, da kadar ima stranka odvetnika ali drugega pooblaščenca, zadostuje, da pisno vlogo podpiše odvetnik ali drug pooblaščenec. Podpis vlagatelja, ki nima pooblaščenca, se mora nahajati na koncu pisne vloge, medtem ko je podpis pooblaščenca, zlasti pa odvetnika, običajno v rubrumu (uvodu) pod navedbo pooblaščenca skupaj z odtisnjenim žigom odvetnika ali stranke – pravne osebe. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik,2 ni uporabljiva, saj je tam šlo za zakonitega zastopnika brez pooblaščenca.

Glede pristranskosti sodišča

8. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodnik na glavnih obravnavah ves čas favoriziral toženca in njegovega pooblaščenca, njemu pa ni omogočil enakih pogojev za izvajanje dokazov, zato mu je mogoče očitati subjektivno naravnanost ter je podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Tožnik ima pri tem sodišču vloženih večje število tožb v podobnih primerih ter je sodišče okuženo z negativno percepcijo proti tožencu pod vplivom močnih zunanjih faktorjev medijev in javnega linča. Poleg tega je sodišče tožencu sledilo v celoti in verjelo njegovi prepričljivi izpovedi, ki je ni podkrepil z nobenimi dokazi, tožniku pa ni verjelo, čeprav je predložil številne dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi razpravljajoči sodnik v teku postopka favoriziral toženca in njegove pooblaščence ter da bi mu bilo mogoče očitati subjektivno naravnanost, tožnik pa ni pojasnil, s kakšnimi konkretnimi ravnanji naj bi sodnik navedeno storil. Dejstvo, da isto sodišče odloča o več postopkih, kjer je tožnik udeležen, ne izkazuje pristranskosti sojenja v posameznih postopkih. Tožnik bi moral skladno z 72. členom ZPP zahtevati izločitev posameznega sodnika v postopku na prvi stopnji najkasneje do konca glavne obravnave, če je menil, da je do pristranskosti sojenja prišlo. Zato s pavšalnimi pritožbenimi očitki o pristranskosti sojenja ne more uspeti. Enako velja za predlog za delegacijo po 66. členu ZPP, saj podatki spisa ne izkazujejo, da je prišlo do izločitve sodnika ali vseh sodnikov sodišča, da to ne bi moglo reševati konkretne zadeve.

Glede kršitev materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja

9. Tožnik v tem postopku zatrjuje, da je toženec kot stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane pravne osebe C., d. o. o., ravnal malomarno ter je tožniku povzročil veliko materialno škodo, zato za svoje ravnanje odškodninsko odgovarja skladno s 102. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Očita mu, da tožniku kot poroku ni priznal ločitvene pravice, s tem pa ni bil v enakovrednem položaju z ostalimi upniki, ni se imel možnosti izjasniti o vrednosti nepremičnin in podati soglasja k prodaji. Toženec kot stečajni upravitelj je za prodane nepremičnine iztržil premalo, in sicer 820.000 EUR za nepremičnine, ki so bile vredne 3.847.315,50 EUR, zato je tožniku povzročil škodo v višini 3.027.315,50 EUR. Tožnik v pritožbi svoje tožbene trditve ponavlja, navaja, da je sodišče pri odločanju o toženčevi odškodninski odgovornosti zmotno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo, sodba pa nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti glede v tožbi podanih trditev, da je bil stečaj nezakonit in nelegitimen. Uveden je bil namreč s sklepom z dne 3. 10. 2014, ki tožniku ni bil vročen, niti ni bil objavljen na javnem portalu AJPES, da bi se lahko pritožil. Tako mu je bila kršena pravica do izjave in do informacije v postopku.

10. Tudi navedene pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se eksplicitno o tožnikovih trditvah, da je bil stečaj voden nezakonito in nelegitimno, res ni izreklo, je pa iz obrazložitve 10. do 12. točke razvidno, da se je o tem izreklo v sklopu drugih tožnikovih ugovorov, pri tem pa obrazložilo, da so se podatki o stečaju skladno z določili ZFPPIPP objavljali na portalu AJPEA. Ker je tožnik v tožbi in v pritožbi izpostavil sklep o stečaju, ki mu ni bil vročen, prav tako ne javno objavljen, je pritožbeno sodišče navedeno trditev posebej preverilo in ugotavlja, da je bil sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. St ... uvedlo stečaj naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe, javno objavljen v obliki in besedilu, kot izhaja iz sklepa v prilogi A 1, zato tožnikovo pritožbo v tem delu zavrača.3 Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik o uvedbi stečaja in o vseh procesnih dejanjih v stečajnem postopku, za katere zakon določa, da so javno objavljena, ni bil obveščen. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP, ki določa zakonsko fikcijo o obveščenosti strank z vsebino, ki je javno objavljena.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bila tožnikova ločitvena pravica prerekana in ni vložil tožbe. S tem mu je, tudi če bi jo imel, skladno s 305. členom ZFPPIPP prenehala. Skladno s 345. členom ZFPPIPP mu zato stečajni upravitelj ni bil dolžan vročati cenitvenih poročil in ga pozivati k soglasju pred prodajo nepremičnin. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da stečajni upravitelj pri prodaji premoženja ni ravnal protipravno, v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 15. strani in prvem odstavku na 16. strani v celoti sklicuje. Pri tem dodaja, da je, kot je razvidno iz podatkov stečajnega spisa, stečajni upravitelj na podlagi tržne ocenitve petih nepremičnin razpisal dve javni dražbi. Ker nista bili uspešni, je razpisal naslednji dve javni dražbi na podlagi likvidacijske vrednosti nepremičnin in eno nepremičnino prodal za 396.000 EUR, za štiri preostale nepremičnine sta bili dražbi neuspešni. Zato je sodišču predlagal izklicno ceno v višini 95 % ocenjene likvidacijske vrednosti, a tudi peta javna dražba ni bila uspešna, ker ni bilo plačane varščine in ni bilo dražiteljev. Zato je po odobritvi sodišča pristopil k nezavezujočemu zbiranju ponudb, pri tem pa pojasnil, da bo v primeru prispetja več kot ene ponudbe predlagal prodajo na javni dražbi. Ker je prejel ponudbe devetih interesentov, je razpisal še šesto javno dražbo, kjer je uspel izklicno ceno iz 410.000 EUR zvišati na 420.000 EUR. Nedvomno je pri prodaji nepremičnega premoženja ravnal z ustrezno skrbnostjo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je toženec tožniku povzročil veliko materialno škodo, ker s prodajo nepremičnin ni poplačal banke upnice v celoti. Protipravnega ravnanja toženca tožnik ni dokazal, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da že iz tega razloga ni podana njegova odškodninska odgovornost. Poleg tega tožnik v tožbi navaja, da banka od njega kot poroka še naprej zahteva plačilo v višini 3.005.535,32 EUR, vendar ne izkaže, da bi karkoli od tega že plačal, zato mu škoda ni nastala. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče do tožnikovih navedb, ki jih je podal na zapisnik na glavni obravnavi, ni opredelilo. Ugotoviti gre, da je tožnik na naroku 11. 10. 2018 svoje trditve, ki jih je podal do tedaj v postopku, le ponovil, sodišče pa se je z izpodbijano sodbo o trditvah, ki so bile relevantne za odločitev, v celoti izreklo.

Glede napačnega obračuna stroškov

12. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni opredelilo, kateri stroški so potrebni za pravdo. To je obrazloženo v 13. točki. Da je pooblastilo za zastopanje pravno veljavno, je obrazloženo zgoraj, zato gredo toženčevim pooblaščencem stroški po v času tožbe veljavni odvetniški tarifi. Tožnik se spreneveda, da kot prava neuka stranka ni mogel preizkusiti vloženih stroškovnikov toženca in stranske intervenientke, ker mu nista bila dana na vpogled. Tožnik je na obravnavi 10. 12. 2018 sodišče pozval, da mu stroškovnika vroči, kar je storilo (povratnica list. št. 123 sodnega spisa), a njegovih pripomb, ki jih je podal z vlogo z dne 27. 12. 2018, utemeljeno ni upoštevalo, saj so bili stroški priglašeni skladno z določili ZPP, kar izhaja iz list. št. 117 in 119. Ker je sodišče tožencu stroške priznalo na podlagi veljavne odvetniške tarife, je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moral pooblaščenec predložiti kopije računov izstavljenih tožencu. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba v zvezi z davkom na dodano vrednost. Glede odsotnosti opozorila po 12. členu ZPP

13. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ga skladno z 12. členom ZPP kot prava neuko stranko ni poučilo o možnosti grajanja bistvenih kršitev postopka iz 286. b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in pristranskostjo sodišča. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. 12. člen ZPP določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. A navedeno določilo ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžno tekom postopka prava neuko stranko opozarjati prav na vsa procesna pravila. Nepoznavanja prava škoduje tudi strankam, ki niso pravni strokovnjaki in se mora stranka o osnovnih postopkovnih pravilih seznaniti sama. Nadalje so pritožbene trditve nelogične, ker sodišče prve stopnje, kot je ugotovljeno zgoraj glede nepristranskosti in kot bo ugotovljeno v nadaljevanju glede zavrnitve dokaznih predlogov, bistvenih kršitev postopka ni storilo in ni videti razlogov, zakaj bi tožnika moralo opozarjati na možnost grajanja. Sicer pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in pristranskostjo sodišča ni štelo za prepozne ter je pritožbo v tem delu vsebinsko obravnavalo, zato tožniku v rednem postopku, ki je zaobsežen na prvi in drugi stopnji, pravice, ki jih ima po 286. b členu ZPP, niso bile odvzete.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče povsem nepojasnjeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge s pavšalno argumentacijo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po temelju. Kot izhaja iz 7. točke obrazložitve, je sodišče dokazne predloge, ki jih ni izvedlo, med drugim tudi zaslišanje strank, zavrnilo kot nepotrebne, saj je ocenilo, da je že z izvedenimi dokaznimi predlogi dejansko stanje dovolj razjasnilo. Dokazni predlog po zaslišanju strank je enakovreden preostalim dokaznim predlogom in ga sodišču skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP ni potrebno izvesti, če oceni, da s tem dokazom dejansko stanje ne bo bolj ali drugače razjasnjeno. V obravnavani zadevi je glede spornih vprašanj v pretežnem delu šlo za pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče bi tožniku z opustitvijo zaslišanja pravico do izjave kršilo v primeru, če bi zaslišalo nasprotno stranko, njega pa ne, česar ni storilo. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v priložen stečajni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani St ..., saj je navedeno razvidno iz podatkov spisa. Na naroku 11. 10. 2018 je sprejelo sklep, da spis pridobi, na naroku 10. 12. 2018 je navedlo, da je v ta spis vpogledalo, torej je imelo na razpolago dva meseca, da ga preuči, prav tako pravdne stranke. Tožnik v pritožbi pavšalno navaja, da bi izvedba predlaganih dokazov, to je njegovo zaslišanje in vpogled v stečajni spis, pripomogla k dejanskemu prikazu in vzročni zvezi vseh dogodkov, ki so povzročili nastanek materialne škode. Kako naj bi k temu pripomogla, ni obrazloženo, pri čemer je k odločitvi sodišča vsekakor pripomogel vpogled v stečajni spis, kot že zgoraj navedeno pa pritožbeno sodišče soglaša, da zaslišanje tožnika ni bilo potrebno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je že z izvedenimi listinskimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zrelo za odločitev, bi moral tožnik v postopku na prvi stopnji ter tudi v pritožbenem postopku konkretno zatrjevati, kako bi njegova izpoved lahko pripomogla k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, tega pa ni storil. In končno tudi ni res, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj povzelo toženčeve navedbe, saj je dokazno oceno napravilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, pri tem pa ugotovilo, da tožnikova tožba ni sklepčna, ter da so ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeni toženčevi ugovori.

15. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Stroškovni izrek je odpadel, ker tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 N. Betetto, Komentar k 105. členu ZPP, 1. knjiga, stran 426, 247, GV Založba 2005. 2 Sodba Pdp 1108/2013 z dne 12. 2. 2014. 3 Pritožbeno sodišče je objavo sklepa o pričetku stečajnega postopka na spletni strani Agencije RS za javno pravne evidence in storitve našlo na naslednji način: AJPES – iščem – uradne objave – objave v postopkih zaradi insolventnosti – objave sklepov in pisanj izdanih v postopkih zaradi insolventnosti – vnos iskalnih pogojev za družbo C., d. o. o. – objave insolventnih postopkov. Rezultati iskanja so podali 10 strani tipov procesnih dejanj, prvo procesno dejanje (na 10. strani) je sklep o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo. Razvidno je, da je bil sklep objavljen 3. 10. 2014 ob 12.07 uri na dan, ko je bil izdan, iz procesnega dejanja pa je razvidna vsebina in oblika objavljenega sklepa.