Jedro

Zakonski dejanski stan neodplačnega razpolaganja z premoženjem je lahko uresničen bodisi tako, da dolžnik s premoženjem razpolaga pravno poslovno, bodisi tako, kot je primer v tem postopku, da se je dolžnik pustil tožiti s strani žene na ugotovitev izključne lastninske pravice na stanovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v tem postopku podan ugovorni razlog po 4. točki 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, ki določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, ali lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik v tem obdobju neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, in sicer tako, da je nagovoril svojo ženo, da je vložila tožbo na ugotovitev izključne lastninske pravice na stanovanju, sam pa je kot tožena stranka opustil odgovor na tožbo, zato je bila izdana zamudna sodba, s katero je žena postala izključna lastnica stanovanja. Predhodno je še ugotovilo, da je bil kupec predmetnega stanovanja izključno dolžnik, saj je bila kupoprodajna pogodba sklenjena z njim kot kupcem, da je tudi on najel stanovanjski kredit pri Stanovanjskem skladu RS, da je bil on zavezanec za plačilo in vračilo kredita ter da je bil on tisti, ki si je izposodil denar za celotno kupnino.

5. Višje sodišče povsem pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in ne sprejema pritožbenega argumenta, da sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe, izdane v pravdnem postopku, ter da se dejansko na sodbo ni mogel pritožiti, saj je vse obveznosti v zvezi s stanovanjem plačala žena, ki ga je hkrati tudi preživljala. Zakonski dejanski stan neodplačnega razpolaganja z premoženjem je lahko uresničen bodisi tako, da dolžnik s premoženjem razpolaga pravno poslovno, bodisi tako, kot je primer v tem postopku, da se je dolžnik pustil tožiti s strani žene na ugotovitev izključne lastninske pravice na stanovanju. Dolžnik je bil za storjeno dejanje celo obsojen, in sicer za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, ki je bilo storjeno tako, da je dolžnik med prisilno izvršbo, zato da bi preprečil plačilo upnika, odtujil del svojega premoženja s tem, da je v času od 12. 5. 2011 do 24. 11. 2011 v Kočevju nagovoril svojo ženo, naj ga toži za ugotovitev lastništva stanovanja, čeprav je vedel, da je upnik v izvršilni zadevi In 29/2011 Okrajnega sodišča v Kočevju od 10. 5. 2011 dalje uveljavljal prisilno prodajo tega stanovanja, pa nato po prejemu tožbe na ugotovitev lastništva nanjo ni odgovoril in je sodišče v zadevi P 312/2012 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je žena izključna lastnica stanovanja, in se zoper sodbo ni pritožil, zato je bil rubež navedene nepremičnine 21. 2. 2013 neuspešen, s čimer je storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po 223. členu KZ-1B. Dolžnik obsodbe v ničemer ne prereka (podatkov o pravnomočnosti sodbe v spisu ni).

6. Dodatno pa višje sodišče kot pravilno potrjuje tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi žena, ki je očitno izplačala upnike za nakup predmetnega stanovanja, vso potrebno kupnino plačala s premoženjem, ki ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Po določbi petega odstavka 405. člena ZFPPIPP sodišče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti izvede dokaze o razlogu, ki se uveljavljajo z ugovorom, in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja. Na dolžniku je bilo trditveno in dokazno breme, da trditve upnika, ki jih je podkrepil z listinskimi dokazi iz pravdnega in kazenskega postopka, ne držijo. Tega bremena pa dolžnik ni izpolnil, saj ni niti zatrjeval konkretnih okoliščin niti predlagal dokazov, s katerimi bi dokazoval nasprotno. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, je bilo na dolžniku trditveno in dokazno breme, da je bilo predmetno stanovanje ženino posebno premoženje (v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR).

7. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.