Jedro

Davčni organ je z odločbo ugotovil, da je tožeča stranka (delodajalec) toženi stranki (delavcu) zagotavljala varstvo privatne hiše kot predsedniku upravnega odbora, pri čemer navedena ugodnost ni bila upoštevana pri obračunu plač kot boniteta, zato je izdalo odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki odmeri za navedene mesece plačilo prispevkov, ki jih plača delojemalec. Plačilo obveznosti bremeni delojemalca in ne delodajalca. Po določilih ZDoh-2 je zavezanec za plačilo delojemalec in se dohodnina plača iz njegovega dohodka, pri čemer je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino kot plačnik davka, tako da je bila odločba izdana v breme tožene stranke. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je delodajalec dolžan plačati davek. Enako velja za prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo iz plače, po določilih ZPSV, pri čemer 3. člen ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami. Zato je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke iz naslova stroškov varovanja njene zasebne hiše, davčni organ pa je terjatev terjal od tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, pri čemer je zaradi delnega umika tožbe glede plačila zneska 2.168,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2011 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.002,85 EUR od 28. 9. 2011 do plačila, postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da se dovoli sprememba tožbe z dne 19. 11. 2012 (II. točka izreka sklepa).

V nadaljevanju je sodišče izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 6.275,50 EUR in 1.002,85 EUR obresti ter zakonske zamudne obresti od 6.275,50 EUR od 21. 9. 2011 do plačila (III. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo še vtoževanih zamudnih obresti od zneska 6.275,50 EUR za čas od 21. 9. 2011 (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 785,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (V. točka izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija sodbo v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, vse pod izvršbo. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na določila Obligacijskega zakonika in sicer na določbe glede neupravičene obogatitve. Sodišče navede, da tožeča stranka vtožuje zneske proti nekdanjemu zaposlenemu. Tožena stranka ocenjuje, da do neupravičene pridobitve pride lahko samo kadar gre za neutemeljen premik premoženja, oziroma kadar je ena stranka prikrajšana druga pa obogatena, pri čemer mora med prikrajšanjem ter okoriščanjem obstajati vzročna zveza. Res je Davčni urad RS dne 29. 8. 2011 izdal odločbo ..., s čimer je naložil plačilo davčnih obveznosti tožeči stranki, vendar pa do dejanske izvršitve te odločbe ni prišlo. Znesek po odločbi Davčnega urada ni bil plačan, tožena stranka pa vsekakor ne obogatena. Do dejanskega plačila na transakciji račun Davčnega urada in posledično do prenosa premoženja tako ni prišlo. Sam pobot terjatev pa dejansko ne pomeni prikrajšanja. Sodišče napačno zaključi, da zneski po odločbi ... bremenijo delojemalca oziroma toženo stranko. Skladno z določilom 36. člena ZDoh-2 predstavlja dohodek od zaposlitve vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo, vendar pa navedeno predstavlja plačevanja dohodnine delojemalcu oziroma tožeče stranke v breme tožene stranke. Tožena stranka meni, da sta pravdni stranki bili seznanjeni z delovno zakonodajo, zaradi česar se postavlja vprašanje dobre vere in bi se torej zahtevek tožeče stranke lahko presojal le po pravilih odškodninske odgovornosti. Tudi iz priložene dokumentacije (individualna pogodba o zaposlitvi in pogodba o zaposlitvi za mesto predsednika uprave) izhaja, da je bila za plačilo bonitet v celoti zadolžena tožeča stranka ter da plačilo bonitet ne vpliva na neto plačo tožene stranke. Tožeča stranka se je torej zavedala plačila obveznosti. Sladno z določilom 190. člena Obligacijskega zakonika se šteje, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena pogodba o zaposlitvi, po kateri pa so bile naložene določene obveznosti tožeči stranki, ki pa jih ta očitno ni izpolnila. Tožena stranka se pritožuje tudi glede podanega ugovora zastaranja. Po mnenju sodišča tožbeni zahtevek naj ne bi zastaral, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. Na podlagi Zakona o dohodnini se namreč boniteto opredeljuje kot ugodnost, ki jo delodajalec obračuna mesečno, gre za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih. Dejstvo je, da se neupoštevane bonitete iz naslova zagotavljanja varovanja privat hiše tožene stranke nanašajo na obdobje od meseca januarja 2008 pa vse do maja 2008, kar pa je več kot 3 leta od trenutka, ko je bil nad tožečo stranko pričet postopek stečaja. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča stranka in tožena stranka ter po vpogledu v izpis iz spletne strani AJPES o objavi oklicev o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko z dne 15. 6. 2011 odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. Sodišče je druge predlagane dokaze zavrnilo, zlasti dokaz za postavitev izvedenca finančno računovodske stroke, ki naj bi pojasnil obračunavanje prispevkov in pa zaslišanje zakonitega zastopnika družbe A. d.d. glede stroškov varovanja privatne hiše. Tožena stranka niti ni ugovarjala višini stroškov glede odmerjene dohodnine, prispevkov in obresti, tako da izvedba navedenih dokazov tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Sodišče tudi ni zaslišalo zastopnika tožeče stranke, sedaj stečajnega upravitelja, ker to ni primeren dokaz, ker le-ta ne bi mogel pojasniti ničesar relevantnega. Sodišče je tudi zavrnilo neutemeljen dokaz tožeče stranke, da se vpogleda v dokazilo o poplačilu davčne obveznosti, saj to za odločitev ni bilo relevantno.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravno podlago, ker je štelo, da je bilo potrebno v navedeni zadevi uporabiti Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) in sicer pravila o neupravičeni obogatitvi iz 1. odstavek 190. člena OZ, ki določajo, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. OZ tudi v 197. členu določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. V konkretnem primeru gre za zaposlenega predsednika uprave po individualni pogodbi o zaposlitvi, tako da je za spor pristojno Delovno in socialno sodišče, saj gre za boniteto iz individualne pogodbe o zaposlitvi.

Kot izhaja iz izvedenih listinskih dokazov dokazov, je Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Posebni davčni urad z odločbo št. ... z dne 29. 8. 2011 ugotovil, da je tožeča stranka toženi stranki zagotavljala varstvo privatne hiše kot predsedniku upravnega odbora in sicer v mesecih od januarja 2008 do maja 2008, pri čemer navedena ugodnost ni bila upoštevana pri obračunu plač kot boniteta, zato je izdalo odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki odmeri za navedene mesece plačilo prispevkov, ki jih plača delojemalec v skupnem znesku 2.566,48 EUR ter obresti za čas do izdaje odločbe 29. 8. 2011 v znesku 410,11 EUR ter 3.709,02 EUR dohodnine z obrestmi, za čas do izdaje odločbe 29. 8. 2011 v znesku 592,74 EUR. Skupaj tako obveznost znaša 7.278,35 EUR, navedeno pa bremeni delojemalca in ne delodajalca, kot to poskuša prikazati tožena stranka. Po določilih Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprem. - ZDoh-2) je zavezanec za plačilo delojemalec in se dohodnina plača iz njegovega dohodka, pri čemer je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino kot plačnik davka, tako da je bila odločba izdana v breme tožene stranke. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je delodajalec dolžan plačati davek. Enako velja za prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo iz plače, po določilih Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s sprem. - ZPSV), pri čemer 3. člen ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prispevkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor v zvezi z zastaranjem, ko pritožba navaja, da je terjatev zastarana, ker je preteklo več kot tri leta, pri čemer gre za občasne terjatve. Pritožbeno sodišče se glede navedenega pravnega vprašanja strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zastaranje ni moglo pričeti teči pred izdajo odločbe z dne 29. 8. 2011, pri čemer po določilih 336. člena OZ zastaranje priče teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Šele s pravnomočno odločbo Davčne uprave RS je nastala obveznost, ki je sicer bremenila premoženje tožeče stranke, pri čemer tako dejansko ni iztekel niti triletni rok, niti petletni zastaralni rok, katerega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo na podlagi določil 346. člena OZ. V kolikor pa bi šteli, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, za kar se zavzema tožena stranka, pa bi bilo potrebno uporabiti določila 206. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki izrecno določajo zastaranje terjatev iz delovnih razmerjih v roku pet let. Sodišče je tudi pravilno štelo, da tožena stranka od prejema računa tožeče stranke št. ... ni bila več poštena, saj je izvedela, da plačilo davkov in prispevkov iz naslova stroškov varovanja njene zasebne hiše v letu 2008 bremeni njo, davčni organ pa je terjatev terjal od tožeče stranke. Tako so pričele teči zamudne obresti šele od dne 21. 9. 2011. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.