Jedro

Če imamo na eni strani načelo superficies solo cedit, imamo na drugi strani pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa), kar teorija pretežno obravnava kot originaren pridobitni način, sodna praksa, vključno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pa takšno pridobitev enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice. Predmet izvršbe je le nepremičnina z vsemi sestavinami – sestavine ne morejo biti samostojen predmet izvršbe. A vendar, v primeru, ko je prišlo do napake in so bile sestavine samostojen predmet izvršbe, torej samostojen predmet prodaje na dražbi, ni mogoče spregledati opisanih učinkov sklepa o izročitvi. Tudi v primeru napake pri prodaji v postopku izvršbe nastopijo enaki učinki sklepa o izročitvi, kot če napake ne bi bilo. Z nakupom na javni dražbi je kupec postal lastnik tistega, kar je bilo predmet dražbe in kar mu je bilo na dražbi domaknjeno ter nato tudi izročeno. Ker je lastnik hiše, hleva in senika originarno že od pravnomočnosti sklepa o izročitvi dalje toženec, tožnica ne more zahtevati izpraznitve in izročitve teh objektov, saj kljub v SPZ uzakonjenem načelu supercficies solo cedit ni njihova lastnica. Zahtevka na izselitev in na plačilo uporabnine je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo.

Določba prvega odstavka 24. člena ZTLR bi sicer lahko rešila v tej pravdi obravnavani problem, a je glede na posebnosti konkretnega primera ni mogoče uporabiti. Ob gradnji je bil namreč lastnik vseh nepremičnin isti in sicer je bil to pravni prednik obeh pravdnih strank. Gradnja na tujem zemljišču po ZTLR pojmovno ni bila mogoča, če je bil lastnik obeh parcel isti, ko se je torej nek objekt zgradil na mejo dveh parcel, tako da je deloma stal na eni, deloma pa na drugi strani. V takem primeru je šlo namreč le za gradnjo na dveh različnih parcelah, katerih lastnik pa je bil isti, kar pomeni, da ni šlo za gradnjo na tujem zemljišču.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko sodbe se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper II. in III. točko sodbe se ugodi in se sodba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče bo ne glede na to, ali bo šlo za obrazložitev, ki se bo nanašala na zadevo po tožbi ali po nasprotni tožbi, ko bo govora o A. A., uporabljalo oznako »tožnica«, ko pa bo govora o B. B. pa »toženec«.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I./1.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na izročitev in izpraznitev nepremičnin parc. št. 2067/1 in 2062/1, obe k. o. ... ter opustitev vsakršnih dejanj in poseganj vanju; (I./2.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v skupnem znesku 18.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne uporabnine 300 EUR za čas od 1. 6. 2008 do 1. 5. 2013; (II.) ugotovilo, da je B. B. lastnik po varianti I dela nepremičnine parc. št 2067/1, k. o. ..., označena v skici kot p1, dela nepremičnine parc. št. 2067/1, k. o. ..., označena v skici kot p2 in dela nepremičnine parc. št. 2062/1, k. o. ..., označena v skici kot p3, kjer stoji stanovanjska hiša stavba 973, z naslovom R. 8, in gospodarsko poslopje stavba 972, katere so v priloženem elaboratu sodne parcelacije za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označene s parc. št. 2062/4, 2067/4 in 2067/5, vse k. o. ..., do celote teh nepremičnin, ter sklenilo, da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom.

3. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnice na izpraznitev in izročitev nepremičnine, v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo uporabnine sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter v celoti zavrne zahtevek po nasprotni tožbi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo enega temeljnih načel Stvarnopravnega zakonika,1 zato je sodba nezakonita. Brez najmanjše osnove je zaključek, da je poleg določbe 18. člena SPZ treba upoštevati tudi 18. člen OZ glede izjave volje in določbe SPZ glede gradnje čez mejo in določitve funkcionalnega zemljišča objektov, ki jih uporablja toženec. Opozarja, da je bil tožbeni zahtevek tožnice že enkrat zavrnjen, Višje sodišče v Ljubljani pa je takšno odločitev s sklepom I Cp 633/2015 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podana jasna izhodišča iz navedenega sklepa je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju povsem prezrlo in je ponovno napačno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v letu 2005 na javni dražbi v zadevi In 00/2001 Okrajnega sodišča v Sevnici kupila nepremičnini parc. št. 2062 in 2067, k. o. ...,2 s čimer je postala tožnica lastnica obeh nepremičnin na originaren način, vpis v zemljiško knjigo pa je bil le deklaratornega pomena. Toženec je na isti dražbi kupil nepremičnino parc. št. 119.S, k. o. ... in postal na originaren način njen lastnik. Toženec je vedel kaj kupuje, saj je bil z dopisom z dne 16. 11. 2005 opozorjen, da nova stavba in senik ter hlev ne stojijo na parc. št. 119.S, a je kljub temu vztrajal pri nakupu nepremičnine. V izvršilnem spisu je gradbeno dovoljenje iz katerega je razvidno, da je bila prejšnjemu lastniku dovoljena gradnja nadomestne stanovanjske stavbe na parc. št. 2067 in ne na parc. št. 119.S in s tem je bil toženec seznanjen. Toženec je seznanjen tudi s sklepom o domiku obeh nepremičnin, ki ju je kupila tožnica. Pri nakupu nepremičnin na javni dražbi je tveganje za nastanek morebitnih škodljivih posledic nakupa na strani kupca.

Na nepremičninah parc. št. 2062/1 in 2067/1 stojita nepremičnini, ki jih sedaj uporablja toženec (gospodarsko poslopje – stavba št. 972 in stanovanjska hiša – stavba št. 973), pri tem le del stavbe 972 stoji na parc. št. 3432,3 v lasti toženca. Po prepričanju pritožbe je zato vrnitveni tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnica je nepremičnini kupila v času veljavnosti SPZ, ki je dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objektov.4 Sama stavba torej vedno nosi usodo zemljišča, nepremičnine.5 Po mnenju tožnice je neutemeljen zaključek, da tožnica zahteva izročitev nepremičnin, do katerih ob nakupu ni imela volje, da jih kupi in da takšne volje ni izražala v nadaljevanju izvršilnega postopka, enako pa je potrdila ob zaslišanju v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da je treba upoštevati njeno izjavo volje po 18. členu Obligacijskega zakonika.6 Po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec seznanjen, da stanovanjska hiša, senik in hlev ne stojijo na parc. št. 119.S, in je torej vedel, kaj kupuje, pa kljub temu vztrajal pri nakupu, zato ni mogoče govoriti o njegovi dobri veri. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec izrazil voljo za nakup parc. št. 119.S, zavedajoč se, kaj na njej stoji in je tako postal lastnik te parcele in tistega, kar stoji na njej – to pa nikakor niso stanovanjska hiša, hlev in senik. Tudi če bi se lahko upoštevala določba 18. člena OZ, so pretekli že vsi roki po OZ, da bi se lahko toženec na to skliceval. Tožnica navaja, da mora toženec, če meni, da je na dražbi za nepremičnino glede na to, kaj je kupil, plačal preveč, to urediti z državo, ki je razpisala in opravila javno dražbo, ne more pa imeti zahtevka nasproti tožnici, ki ni naredila nič narobe. S tem, ko je sodišče ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, je poseglo v lastninsko pravico tožnice. Izvedeniška mnenja ne morejo predstavljati drugega kot to, da se je potrdilo, da tožničine nepremičnine zaseda toženec. Sodišče je zahtevek toženca napačno obravnavalo po 47. členu SPZ, saj je šlo za nakup nepremičnine na javni dražbi in ne za gradnjo v smislu SPZ. Sodišče je brez osnove tožnici odvzelo velik del nepremičnin in s tem poseglo v njeno lastninsko pravico, ki je varovana z ustavo.

4. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga da jo pritožbeno sodišče zavrne, pritožnici pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

O ZAHTEVKU PO TOŽBI:

6. Tožničin tožbeni zahtevek se je pred Okrožnim sodiščem v Krškem prvotno vodil pod opr. št. I P 00/2013, zavrnjen pa je bil s sodbo z dne 24. 11. 2014, ki pa je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 633/2015, z dne 20. 5. 2015. Zadeva je bila vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Kot pravno zmotno je pritožbeno sodišče ugotovilo naziranje, da je toženec z nakupom na dražbi postal lastnik objektov, ki ležijo na sosednjih nepremičninah. Opozorjeno je bilo na stvarnopravne posledice, ki jih določa 47. člen SPZ – dokler medsebojna razmerja strank niso urejena na ta način, pa velja, da je tožnica postala z nakupom na javni dražbi ne le lastnica (kmetijskih) zemljišč, pač pa tudi vsega, kar je bilo tedaj na njih – tudi tistih (delov) objektov, ki stojijo na njih. Prodajajo se lahko le parcele, kakor so odmerjene. Izvršilna sodišča lahko prodajajo le posamezne stvari, ne pa njihovih sestavin – objektov – kot delov zemljišča, dokler ti niso ločeni od parcele, kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine. Zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja je bila sodba razveljavljena, sodišču prve stopnje pa je bilo naročeno, da v novem postopku ponovno presodi ugovor tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah in s ponujenimi dokazi ugotoviti, v kakšnem obsegu tožena stranka uporablja nepremičnine tožeče stranke. Če bo ugotovilo, da posega v lastninsko pravico tožeče stranke, bo moralo vrnitvenemu zahtevku ugoditi in odločati tudi o zahtevku za plačilo uporabnine. Pri tem bo moralo primarno uporabiti določbe o stvarnopravnih reparacijah (95. in 96. člen SPZ). V tem okviru pa bo lahko presojalo tudi voljni element pravdnih strank pri nastopanju na dražbi in uporabi nepremičnin, na kar je opozarjalo v ugotovitvah izpodbijane sodbe.

7. V novem postopku je bila pravdna zadeva po tožbi tožnice združena v enotno obravnavanje s pravdno zadevo po nasprotni tožbi, s katero je toženec zahteval ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnin parc. št.2067/1 in 2062/1, kjer stoji stanovanjska hiša – stavba 973, s funkcionalnim zemljiščem in kjer stoji gospodarsko poslopje – stavba 972, s funkcionalnim zemljiščem.

8. Pritrditi je treba tožnici, da je SPZ v 8. členu dosledno uveljavil načelo _superficies solo cedit_,7 kar pomeni, da objekt deli usodo zemljišča. Dodatno to potrjuje tudi prvi odstavek 18. člena SPZ, ki opredeljuje nepremičnino kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine, _skupaj z vsemi sestavinami_. Objekt sam torej ne predstavlja nepremičnine in zato tudi ne more biti kot tak predmet izvršbe. Predmet nepremičninske izvršbe je lahko le prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (objekti, ki so na tej zemeljski površini).

9. Vendar, če imamo na eni strani načelo superficies solo cedit, imamo na drugi strani pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa), kar teorija pretežno obravnava kot originaren pridobitni način, sodna praksa, vključno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pa takšno pridobitev enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice.8 Kot rečeno, je sicer lahko predmet izvršbe le nepremičnina z vsemi sestavinami – sestavine ne morejo biti samostojen predmet izvršbe. A vendar, v primeru, ko je prišlo do napake in so bile sestavine samostojen predmet izvršbe, torej samostojen predmet prodaje na dražbi, ni mogoče spregledati opisanih učinkov sklepa o izročitvi. Tudi v primeru napake pri prodaji v postopku izvršbe nastopijo enaki učinki sklepa o izročitvi, kot če napake ne bi bilo. Z nakupom na javni dražbi je kupec postal lastnik tistega, kar je bilo predmet dražbe in kar mu je bilo na dražbi domaknjeno ter nato tudi izročeno. Iz pravnomočnega sklepa o domiku z dne 19. 6. 2006 in pravnomočnega sklepa o izročitvi z dne 3. 1. 2007 (oba v zadevi In 00/2001 Okrajnega sodišča v Sevnici) je razvidno, da je toženec na javni dražbi 15. 11. 2005, kupil parc. št. 119.S – stavba, stanovanjska hiša, hlev in senik.9 To pomeni, da ni originarno pridobil samo zemljišča, ampak tudi ostalo, kar je bilo domaknjeno in izročeno: stanovanjsko hišo, hlev in senik. Da gre ravno za sporne objekte, je razvidno iz podatkov izvršilnega spisa In 00/2001 Okrajnega sodišča v Sevnici. Ker je lastnik hiše, hleva in senika originarno že od pravnomočnosti sklepa o izročitvi dalje10 toženec, tožnica ne more zahtevati izpraznitve in izročitve teh objektov, saj kljub v SPZ uzakonjenem načelu supercficies solo cedit ni njihova lastnica. Zahtevka na izselitev in na plačilo uporabnine je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo.

O ZAHTEVKU PO NASPROTNI TOŽBI:

10. Z nasprotno tožbo je toženec zahteval ugotovitev in določitev pripadajočega zemljišča k objektom in zemljišča pod stavbo, ugotovitev lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču ter izročitev nepremičnin – funkcionalnega zemljišča in zemljišča pod stavbo. Pri tem je podrobno predstavil dogajanje v postopku In 00/2001 Okrajnega sodišča v Sevnici in izhajal iz predpostavke, da je s tem, ko je na dražbi kupil nepremičnino parc. št. *119/0, k. o. ...11, kupil oba sporna objekta: stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje na naslovu R. 3. 11. Že v 8. in 9. točki te obrazložitve je bilo pojasnjeno, kaj sta stranki kupili na dražbi v izvršilnem postopku In 01/2002 Okrajnega sodišča v Sevnici. Ob tem pritožbeno sodišče upošteva tudi, da je tožnica v tej pravdi izrecno izjavljala, da je kupila samo zemljišče, brez objektov, kar pomeni, da njena volja ni bila kupiti objekte, po drugi strani pa je bila volja toženca ravno ta, da kupi objekte, ki so mu bili kasneje s sklepom sodišča tudi domaknjeni in izročeni. Toženec je z nakupom na javni dražbi pridobil lastninsko pravico na stanovanjski hiši R. 3, in bližnjem gospodarskem poslopju, ker pa objekta ni mogoče kupiti brez zemljišča pod objektom (fundus), je na ta način originarno pridobil lastninsko pravico tudi nad tem zemljiščem, ki pa kot tako ni (bilo) odmerjeno. Kljub uzakonjenemu načelu superficies solo cedit si namreč v primeru napake pri dražbi, ki pa jo sanira pravnomočnost sklepa o izročitvi, ni mogoče predstavljati, da bi bil kupcu domaknjen samo objekt, brez fundusa.

12. Nikakor pa z nakupom na dražbi toženec ni pridobil lastninske pravice na drugih nepremičninah, kot le na tistih, ki so bile predmet domika in izročitve (k čemur, kot rečeno, spada tudi fundus). Lastninske pravice na ta način torej ni mogel pridobiti na 1253 m2 zemljišča12 na parc. št. 2067/1, k. o. ..., in 368 m2 zemljišča na parc. št. 2062/1, k. o. ..., saj to ni bil predmet sklepa o izročitvi, ampak sta bili obe navedeni parceli domaknjeni in izročeni tožnici. Razen fundusa objektov je torej lastnica parcel tožnica.

13. Seveda je logično, da bo moral imeti tožnik po opravljeni ustrezni odmeri tudi določeno zemljišče za redno rabo objektov in dostop do javne ceste, a za določitev takšnega zemljišča ni mogoče uporabiti določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL),13 prav tako ne določbe 47. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ).14

14. V nasprotni tožbi se toženec sklicuje na 30. člen ZVEtL, ki določa, da lahko upravičena oseba, če je bila stavba zgrajena pred 1. januarjem 2003 in niso izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču, predlaga ugotovitev pripadajočega zemljišča v postopku iz 26. člena tega zakona ne glede na to, ali je bil predhodno izveden postopek za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu (prvi odstavek). Po drugem odstavku istega člena je upravičena oseba iz prvega odstavka, ki lahko zahteva začetek postopka po prejšnjem odstavku: lastnik stavbe iz prvega odstavka, ki je vpisan v zemljiško knjigo; oseba, ki je po določbah tega zakona pridobitelj posameznega dela v stavbi iz prejšnjega odstavka, ali oseba, ki ob smiselni uporabi določb 3. do 6. člena oziroma 29. člena ZVEtL izkazuje pridobitev lastninske pravice na stavbi kot celoti. Da določb ZVEtL ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, temu stališču pa v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče, saj ni podan noben od zakonskih pogojev.

15. Določb SPZ pa za pridobitev lastninske pravice na (pripadajočem) zemljišču ni mogoče uporabiti, ker ta zakon ureja le pridobitev lastninske pravice za obdobje po njegovi uveljavitvi, v stvarne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, pa ne posega. Le-te so z uveljavitvijo SPZ ostale v veljavi, zgolj njihova vsebina se presoja skladno s pozitivno zakonodajo, kot to določa 1. odstavek 266. člena SPZ.15 V obravnavani zadevi je bila (po toženčevih lastnih navedbah) stanovanjska hiša zgrajena leta 1998, gospodarsko poslopje pa leta 1993, oba objekta torej pred letom 2003, ko je začel veljati SPZ. Določb SPZ, ki urejajo pridobitev lastninske pravice, zato za razmerje med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti – tudi določbe 47. člena SPZ o gradnji čez mejo ne. Poleg tega pa se (kot pravilno opozarja tudi pritožnica) določba 47. člena SPZ nanaša le na graditelja, kar nedvomno predlagatelj ni in tega tudi ne zatrjuje, saj sam pojasnjuje, da je bil kupec v izvršilnem postopku.16 Do konca leta 2002 veljavna ureditev je poznala pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču, ki je bila urejena v 24. do 26. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih17 (v nadaljevanju: ZTLR). Določba prvega odstavka 24. člena ZTLR18 bi sicer lahko rešila v tej pravdi obravnavani problem, a je glede na posebnosti konkretnega primera ni mogoče uporabiti. Ob gradnji je bil namreč lastnik vseh nepremičnin (parc. št. 119.S, parc. št. 2062 in parc. št. 2067) isti in sicer je bil to pravni prednik obeh pravdnih strank, C. C., R. 15. Gradnja na tujem zemljišču po ZTLR pojmovno ni bila mogoča, če je bil lastnik obeh parcel isti, ko se je torej nek objekt zgradil na mejo dveh parcel, tako da je deloma stal na eni, deloma pa na drugi strani. V takem primeru je šlo namreč le za gradnjo na dveh različnih parcelah, katerih lastnik pa je bil isti, kar pomeni, da ni šlo za gradnjo na tujem zemljišču. 16. Če je v letih 1993 in 1998 pravni prednik pravdnih strank C. C. gradil objekte na svojih nepremičninah, ni šlo za gradnjo na tujem zemljišču, ampak za gradnjo na njegovem zemljišču, katerega lastnik je bil že pred tem. Zato sama gradnja ni imela nobenega učinka na lastniški položaj zgrajenih objektov. To pomeni, da v predmetni pravdi tudi s pomočjo določb ZTLR o gradnji na tujem zemljišču (na katere napotujejo prehodne določbe SPZ) ne moremo ugotoviti, da bi toženec postal lastnik zemljišča okrog stavb, glede katerih je bilo ugotovljeno, da je postal njihov lastnik.

17. Glede na to je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevaje 47. člen SPZ določilo novo mejo med parcelami pravdnih strank, oz. je ugotovilo lastninsko pravico toženca na delu nepremičnin parc. št. 2067/1 in 2062/1, k. o. ..., ki sta sicer v lasti tožnice, kolikor gre za zemljišče izven stavbišča objektov, ki so bili domaknjeni in izročeni tožencu.

18. Ker objekta na katerih je originarno pridobil lastninsko pravico toženec in glede katerih tudi zahteva, da se ugotovi, da je njun lastnik, nista bila posebej odmerjena,19 je bilo treba sodbo po nasprotni tožbi razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca odmeriti fundusa obeh objektov in v tem obsegu ugotoviti lastninsko pravico za toženca. Kar se tiče določitve pripadajočega zemljišča objektoma, zakonske določbe, ki bi neposredno urejala obravnavano situacijo, ni, saj gre tudi za razmeroma redko, celo izjemno situacija, ki je predvsem posledica napake, do katere je prišlo pri dražbi v izvršilnem postopku in ki jo sedaj stranki sanirata s pomočjo drugih sodnih postopkov. Logično je, da bo toženec moral imeti dostop do svojega zemljišča, a bo v ta namen moral uporabiti ustrezno pravno sredstvo.

19. Ob koncu pritožbeno sodišče opozarja še, da določa četrti odstavek 163. člena ZPP, da lahko sodišče v sodbi odloči le, _katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu_. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v III. točki izpodbijane sodbe odločilo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, je zato v nasprotju z navedeno odločbo, saj ni določeno, kdo in v kakšnem delu bo nosil pravdne stroške. V ponovljenem postopku naj zato sodišče prve stopnje dosledno upošteva tudi določbe ZPP o pravdnih stroških.

20. Pritožbi je bilo torej delno ugodeno in je bila izpodbijana sodba delno spremenjena, delno pa razveljavljena in v razveljavljenem delu vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 351. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati gornja izhodišča, ugotoviti ustrezno lastninsko pravico toženca in temu primerno odmeriti stavbišče objektov, na katerih je z izročitvijo originarno pridobil lastninsko pravico toženec. V primeru, da bi pritožbeno sodišče samo odpravljalo ugotovljeno pomanjkljivost, bi se šele na pritožbeni stopnji prvič opredeljevalo do nekaterih navedb toženca, hkrati pa bi moralo glede tega izvesti tudi večji del dokaznega postopka (tudi z izvedencem). Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št 87/2002, s spremembami, v nadaljevanju: SPZ. 2 Sedaj nosita številki 2062/1 in 2067/1. 3 Prej 119.S. 4 8. člen SPZ. 5 18. člen SPZ. 6 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 7 Načelo povezanosti zemljišča in objektov. 8 VSRS sklep II Ips 286/2012. 9 Iz odločbe GURS št. .../2009 z dne 15. 10. 2009 (A20) je razvidno, da je bila parcela *119 ukinjena, namesto nje pa sta nastali parc. št. 004 in 003. 10 Sklep o izročitvi je postal pravnomočen 22. 2. 2007. 11 Prim. opomba 9. 12 Toliko znaša seštevek kvadrature vseh zemljišč, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njihov lastnik toženec. 13 Uradni list RS, št. 45/2008. 14 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 15 VSL sklep II Cp 1082/2015, VSL sodba II Cp 759/2016. 16 VSL sklep II Cp 1082/2015. 17 Uradni list SFRJ, št. 6/1980,s spremembami. 18 Ta namreč določa, da v primeru, če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico (graditelj), pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt, _ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta_. 19 Sodišče je s pomočjo izvedenca geodetske stroke odmerilo precej večje površine pripadajočega zemljišča.