Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24 urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po naravi pogodbena obveznost. Na podlagi 2. člena ZSSloV je potrebno uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvi, drugi in tretji alineji III. točke izreka izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa obračunati naslednje bruto zneske: - za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 96,55 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila, tožbeni zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 6. 8. 2011 do 20. 7. 2013 pa se zavrne, - za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 111,57 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila, tožbeni zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 6. 2. 2013 do 20. 7. 2013 pa se zavrne, - za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 34,01 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje do plačila, v preostalem (za znesek 0,18 EUR, za odvod davkov in prispevkov in za izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 6. 8. 2013 do plačila), pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe postopek ustavilo v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika za obračun odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v višini 4.361,04 EUR bruto, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2012 dalje do plačila. V prvem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v višini 3.273,60 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje do plačila. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek (za znesek 402,00 EUR bruto z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati dodatek za delo preko polnega delovnega časa v bruto zneskih in za obdobja, kot izhajajo iz tega dela izreka, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki izreka je v preostalem zavrnilo, kar je tožnik iz naslova obračuna in plačila dodatka za nadurno delo zahteval več ali drugače (za obdobje in zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz IV. točke izreka). V V. točki izreka pa je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške in da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.647,13 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi glede dodatka za delo preko polnega delovnega časa navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da si je tožnik sam uravnaval svoj delovni čas, oziroma da si je sam izbiral vrsto odsotnosti oziroma koriščenje ur. To izhaja iz izpovedbe priče A.A.. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2017 natančno navedla podatke o količini ur, opravljenih v neenakomerno razporejenem oziroma začasno prerazporejenem delovnem času, kot tudi izkoriščene ure iz naslova začasne prerazporeditve delovnega časa. Teh podatkov tožnik ni obrazloženo prerekal. Dejansko stanje v zvezi s tem je napačno ugotovljeno, saj razlika med decembrom preteklega leta in julijem tekočega leta ne predstavlja tistih presežnih ur referenčnega obdobja, za katera je treba plačati dodatek za nadurno delo. Iz izpovedbe omenjene priče izhaja tudi, da skupno stanje ur (seštevek stanja ur začasno prerazporejenega delovnega časa in stanja premakljivega delovnega časa) ne pomenita tistega presežka ur, ki dobi status nadur. Upoštevanje teh podatkov lahko privede tudi do dvakratnega plačila istih ur. Iz zgoraj omenjene pripravljalne vloge tožene stranke izhaja, da je v referenčnem obdobju II/2012 znašal presežek ur 55 ur in 14 minut in ne 62 ur in 19 minut, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. V referenčnem obdobju I/2013 je imel tožnik manjko ur in sicer minus 16 ur in 3 minute, ne pa presežek ur v višini 19 ur in 28 minut. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede tožnikove osnovne plače za januar 2013, ta je znašala 1.036,85 EUR bruto in ne 1.043,68 EUR bruto, kar pomeni, da je vrednost urne postavke 5,96 EUR (in ne 6,00 EUR). Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo ugovora tožene stranke o zastaranju zakonskih zamudnih obresti za obdobje izpred treh let pred vložitvijo tožbe, zato je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje napačna.

Tožena stranka v zvezi z odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka opozarja na dopuščene revizije glede vprašanja, ali gre pri prisojenih razlikah za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in ali se od prejemkov zaradi nezagotavljanja tedenskega počitka plačujejo dajatve od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo odškodnino in hkrati tudi nadomestilo. Če se izpodbijana sodba postavlja na stališče, da gre za odškodnino, potem je neobrazložena, saj ne vsebuje ugotovitev ob predpostavkah odškodninske odgovornosti (teh sicer tožnik niti ni zatrjeval niti izkazoval). Izpodbijana sodba se tudi ni opredelila do ugovorov tožene stranke glede posebnega misijskega dopusta in 96 urne odsotnosti kot enakovrednega nadomestnega počitka oziroma ustreznega varstva (ob sklicevanju tožene stranke na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES in na določbe 53. člena ZSSloV). Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršen pa je tudi 22. člen Ustave RS. Izpodbijana sodba tudi ni obrazložena v zvezi z določitvijo vrednosti dneva. Izračun sodišča o vrednosti dneva je poleg tega napačen, saj ni izdelan glede na 30 dni v mesecu (oziroma 720 ur v mesecu), temveč glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur. Tožnik namreč vtožuje neizkoriščene dneve (in ne ure) tedenskega počitka. Ker Uredba ne predvideva plačila zatrjevanega prikrajšanja, tega ne more uveljavljati tožnik niti v smislu odškodninskega zahtevka in tudi ne nadomestila. Glede tega je izpodbijana sodba neobrazložena, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s številom dni, za katere je tožniku priznalo plačilo. Tožniku bi glede na trajanje misije in koriščenje posebnega dopusta pripadalo največ 23 in ne 24 dni tedenskega počitka. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tedenskega počitka tožnika ni vnaprej predvidela. Tožniku je tedenski počitek zagotavljala in o tem vodila mesečne evidence, ki jih je vložila v spis. Tudi iz tožnikovih listin izhaja, da mu je bil tedenski počitek zagotovljen. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo tedenskim poročilom, ki so jih tožnik in priče pisali sami, ne po uradni evidenci tožene stranke. Tožena stranka je izrecno izpostavila tudi, da je na misijo 25. 3. 2014 prispel nov kontingent in prevzel delo, kar pomeni, da tožnik od 26. 3. 2014 do 31. 3. 2014 (ko se je vrnil v domovino) dela ni več opravljal. To izhaja tudi iz tožnikovih listin. Ker vsebine teh listin sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zoper uradne evidence tožene stranke tožnik tudi ni nikoli ugovarjal, kar dokazuje njihovo pravilnost. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je necelovita in napravljena le v smeri, da bi se zahtevku ugodilo (po vzoru ostalih). Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno dokazno ocenilo izpovedbe poveljnika kontingenta, iz katere izhaja, da je imela enota vojaške policije visoko stopnjo avtonomnosti in da si je torej delo očitno odrejala in razporejala sama. Izpovedal je, da jim je počitek prekinil le dvakrat, kar pomeni, da so bili dnevi tedenskega počitka zagotovljeni in omogočeni. Tožena stranka v pritožbi nadalje opozarja na neverodostojnosti izpovedb tožnika in zaslišanih prič in opisuje neskladnosti oziroma nelogičnosti v njihovih izpovedbah, ter očita sodišču prve stopnje, da jim je kljub navedenemu neutemeljeno verjelo. Ugotavlja, da je bila s tem dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je v zamudo s plačilom odškodnine glede na drugi odstavek 299. člena OZ prišla šele 7. 4. 2016, ko je tožnik podal zahtevek za izplačilo odškodnine. Ker glede navedenega izpodbijana sodba ni obrazložena, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. oziroma 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršen pa je tudi 22. člen Ustave RS. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik z zahtevkom za plačilo nadur uspel z manj kot polovico toženega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevati uspeh strank glede posameznih zahtevkov, pa tudi dejstvo, da je bila sklenjena izvensodna poravnava, v zvezi s katero je tožnik umaknil del tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa iz naslova viška ur po zaključku posameznih šestmesečnih referenčnih obdobij za čas od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2016 (razen za obdobje napotitve na misijo v tujino) in obračun ter izplačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka za obdobje od 24. 3. 2012 do 30. 9. 2012 in od 19. 9. 2013 do 31. 3. 2014, ko je bil napoten na mirovno misijo na Kosovo. Glede na to, da je bila med tožnikom in toženo stranko v zvezi z neizkoriščenimi dnevi tedenskega počitka za čas prve napotitve na misijo sklenjena izvensodna poravnava, je tožnik v tem delu tožbo umaknil, sodišče prve stopnje pa je posledično s sklepom ustavilo postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom za obračun odškodnine v bruto višini 4.361,04 EUR in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2012 dalje po predhodnem odvodu predpisanih dajatev. Tožnik pa je še vedno vztrajal pri obračunu bruto odškodnine v višini 3.675,60 EUR za neizkoriščene dneve tedenskega počitka za čas druge napotitve na misijo in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem obračunu in odvodu davkov in prispevkov ter pri obračunu ter izplačilu dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

- Glede odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za 24 neizkoriščenih dni tedenskega počitka, ko je bil v obdobju od 19. 9. 2013 do 31. 3. 2014 napoten na mirovno misijo na Kosovo. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka tožniku tudi v dnevih, ko je v svoji mesečni evidenci (B4) označila, da je imel tožnik počitek, ni omogočila počitka v trajanju najmanj 24 ur neprekinjeno, kot to določa prvi odstavek 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tudi po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Poleg tega iz 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.), ki ureja delovni čas pri opravljanju vojaške službe, ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 neprekinjenih ur. Iz tega razloga je tožniku za navedene dneve utemeljeno prisodilo odškodnino v bruto višini, izračunano glede na višino urne postavke tožnikove plače, do katere je bil upravičen v tem obdobju. Prav tako je tožniku utemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska odškodnine od 5. 5. 2014 dalje (kot je to zahteval tožnik v zahtevku). Tožnik bi bil sicer glede na prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od dneva, ko se je iz misije vrnil (tj. od 1. 4. 2014 dalje), vendar pa je sodišče prve stopnje o teh zakonskih zamudnih obresti odločalo v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom tožnika.

8. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločitev o vtoževani odškodnini, v nadaljevanju pa le odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke glede odločitve o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. točki, 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del sodbe ustrezno obrazložen, tako da ta obrazložitev omogoča preizkus izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Razlogi so jasni in med njimi ni nasprotij, kar velja tudi za razloge, ki jih tožena stranka izpostavlja v svoji pritožbi. Glede na to z izpodbijano sodbo tudi ni kršena določba 22. člena Ustave RS (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.).

10. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s tem, da ni jasno, ali je sodišče tožniku prisodilo odškodnino ali nadomestilo za neizrabljene dneve tedenskega počitka. Izpodbijana sodba sicer ne vsebuje podrobnejših razlogov o elementih odškodninske obveznosti, vendar je v dejanskih ugotovitvah sodbe dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo sporni znesek na odškodninski pravni podlagi, in sicer kot odškodnino za kršitev pogodbene obveznosti (ta znesek je tožnik kot odškodnino uveljavljal tudi v tožbi). Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem torej ni podana. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škoda po načelu naravne vzročnosti (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017). Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.1 Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti za ugotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz obrazložitve sodišča prve stopnje, vključno z vzročno zvezo. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), vendar pa tega ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Ker je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo znesek iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na podlagi ugotovljene pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke (torej ob upoštevanju določb OZ), so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da Uredba ne predvideva plačila tega prikrajšanja.

11. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov v zvezi s posebnim misijskim dopustom in odsotnostjo v trajanju 96 ur, kar naj bi predstavljalo enakovredni nadomestni počitek oziroma ustrezno varstvo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožniku pripadal tedenski počitek v vtoževanih dneh kljub posebnemu misijskemu dopustu oziroma odsotnosti v trajanju 96 ur, to pa je tudi v skladu z uveljavljeno sodno prakso (npr. odločba VDSS opr. št. Pdp 264/2014 z dne 3. 7. 2016, Pdp 74/2017 z dne 6. 4. 2017, Pdp 597/2017 z dne 19. 4. 2018, …). Poseben misijski dopust kot tudi možnost odsotnosti v trajanju 96 ur sta različna pravna instituta v primerjavi s pravico do tedenskega počitka. Ti pravni instituti se med seboj ne izključujejo, pravice do posebnega misijskega dopusta in odsotnosti v trajanju 96 ur pa tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.

12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na število dni tedenskega počitka, ki tožniku ni bil omogočen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje število teh dni ugotovilo na podlagi podatkov, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B4) in zaključilo, da tožnik tudi na dneve, ko naj bi imel zagotovljen počitek, tega počitka ni mogel izrabiti. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na podrobne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z dnevi neizkoriščenega tedenskega počitka (obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 6 do 10). Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik na misiji delo opravljal vsak dan, oziroma da je bil vsak dan ves čas vsaj v pripravljenosti za delo. Bil je član skupine štirih vojaških policistov, pri čemer je ena patrulja sestavljena iz dveh vojakov, delala 24 ur, druga pa je bila vseskozi v pripravljenosti, naslednji dan pa so se izmenjali. Iz dokaznega postopka izhaja, da nihče v tožnikovi vojaški skupini nikoli ni bil prost, saj so morali zagotavljati 24 urno pokritost kontingenta. Tožnik in njegovi trije sodelavci pa so to lahko naredili le tako, da je ena patrulja opravljala redne naloge, druga pa je bila v pripravljenosti z opremo, orožjem in telefonom. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožniku v času, ko je bil napoten na misijo, izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni omogočala. Pri tem ni bistvena pritožbena navedba, da tožnik zoper evidence tožene stranke ni ugovarjal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožniku tudi v dneh, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste dneve, ni bil omogočen 24 urni neprekinjeni tedenski počitek, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo kot pravilno upoštevati njene evidence, neutemeljene.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke v zvezi z izračunom višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi stališče ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, ta pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24 urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po naravi pogodbena obveznost. Na podlagi 2. člena ZSSloV je potrebno uporabiti 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno vrednost dneva neizkoriščenega tedenskega dopusta izračunati tako, da se namesto iz 174 ur mesečne delovne obveznosti, izhaja iz 30 dni v mesecu.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o neobrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ta del svoje odločitve pojasnilo v 12. točki obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da je glede na določbo prvega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo s prvim dnem, ko se je tožnik vrnil iz misije. Pri ugotavljanju te zamude je treba uporabiti določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na 246. člen OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka OZ, ki ureja pravico do povračila stroškov zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitev obveznosti, ni določeno drugače. Glede na to pride v obravnavanem primeru v upoštev določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, in ne določba drugega odstavka 299. člena OZ, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. To pa obenem pomeni, da za odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti ni bistven datum, ko je tožnik na toženo stranko naslovil zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka (A13), kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. V zvezi s to odločitvijo namreč niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

- Glede dodatka za delo preko polnega delovnega časa

16. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal tudi plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa iz naslova viška ur ob koncu šestmesečnih referenčnih obdobij za čas od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2016. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik višek ur ob koncu posameznega referenčnega obdobja porabil v naslednjem referenčnem obdobju, zato je v zvezi s temi urami zahteval le plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 % urne postavke njegove osnovne plače (kar je tudi v skladu z uveljavljano sodno prakso - npr. sodba VS RS opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015). Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določbe relevantnih predpisov (148. člen ZDR-1; 96., 97., 97.a in 97.b člen ZObr; 216., 218., 219., 221. in 222. točka Pravil službe v Slovenski vojski - Ur. l. RS, št. 84/09; Uredba o delovnem času v organih državne uprave - Ur. l. RS, št. 117/2007) ugotovilo, da tožnik v vtoževanem obdobju ni delal v premakljivem delovnem času (imel je fiksni delovni čas), delal pa je v neenakomerno razporejenem oziroma začasno prerazporejenem delovnem času. Do teh ugotovitev je prišlo na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb tožnika ter priče A.A.. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je A.A. potrdil, da je imel tožnik premakljiv delovni čas. A.A. je namreč pojasnil, da misli, da je imel tožnik fiksen delovni čas. Opisal je potek možnosti registracije premakljivega delovnega časa, ob tem da je poudaril, da bi tožnik za takšno registracijo potreboval dovoljenje nadrejenih delavcev. To pa pomeni, da ne drži pritožbena navedba, da je imel tožnik premakljiv delovni čas, oziroma da bi lahko sam uravnaval svoj delovni čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožniku delovni čas odrejen z razporeditvijo dela in da je ves delovni čas tožnika predstavljal čas tožnikove obvezne prisotnosti na delu.

17. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljalo tudi, kolikšen presežek ur je imel tožnik ob koncu posameznega referenčnega obdobja (ki jih je nato izkoristil v naslednjem referenčnem obdobju). Ugotovilo je, da je tožnik do dodatka za nadurno delo upravičen le za tiste ure, ki jih je kot presežek opravil v posameznem referenčnem obdobju, ne pa tudi za tiste presežne ure, ki jih je opravil v preteklih referenčnih obdobjih (kot je to tožnik vtoževal). Pri ugotavljanju števila presežnih ur je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo podatke o opravljenem številu ur za vtoževano obdobje (A3) in ob primerjavi presežnih ur ob začetku referenčnega obdobja s presežnimi urami ob koncu referenčnega obdobja ugotovilo število presežnih ur, v zvezi s katerim je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Glede na to, da je iz mesečnih urnih kartic za tožnika (A3) razvidno, da je bilo skupno stanje ur ob koncu referenčnega obdobja II/12 in I/2013 takšno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tudi za ure, ki so bile sicer evidentirane kot premakljiv delovni čas, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je šlo dejansko za fiksen delovni čas), so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje za navedeni referenčni obdobji upoštevalo napačno število presežnih ur, v zvezi s katerimi tožniku pripada dodatek za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je število presežka ur ob koncu referenčnega obdobja II/2012 ugotovilo na podlagi podatkov števila presežnih ur v marcu 2012 (tožnik je bil od 24. marca 2012 dalje napoten na misijo v tujino, poleg tega pa nobena od strank ni vložila v spis podatkov o številu presežnih ur tožnika v juniju 2012) v primerjavi s številom presežnih ur v decembru 2012. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je imel tožnik ob koncu referenčnega obdobja II/2012 za 62,19 presežnih ur. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi število presežnih ur (ki imajo naravo nadur) tudi za referenčno obdobje I/2013. To število (19,28 ur) predstavlja razliko med presežnimi urami na začetku in na koncu referenčnega obdobja. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s številom presežnih ur, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku pripada vtoževani dodatek za nadurno delo, neutemeljene.

18. V zvezi s prisojenim dodatkom za nadurno delo pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožnikova plača za januar 2013, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot osnovo za izračun urne postavke za referenčno obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013, znašala 1.036,85 EUR in ne 1.043,68 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je vrednost urne postavke, ki je odločilna za izračun pripadajočega dodatka za nadurno delo za navedeno referenčno obdobje, znašala 5,96 EUR in ne 6,00 EUR. Glede na to je tožnik v navedenem referenčnem obdobju upravičen do dodatka za nadurno delo v bruto višini 34,01 EUR, ne pa do dodatka v bruto višini 34,19 EUR, kot mu je to zmotno prisodilo sodišče prve stopnje. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke glede tega, da so zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto zneskov dodatka za nadurno delo za obdobje iz pred treh let pred vložitvijo tožbe zastarale (glede na prvi odstavek 347. člena OZ). Ta ugovor zastaranja je sicer tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in ta izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek dodatka za nadurno delo za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 znižalo na 34,01 EUR, in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto zneskov dodatka za delovno dobo za referenčno obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 in od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 le za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe, višji tožbeni zahtevek iz teh naslovov pa je zavrnilo (358. člen ZPP).

- Glede odločitve o stroških postopka

19. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pravdnih stroških obeh strank, saj je ugotovilo, da je tožnik v postopku v večini uspel, z neuspelim delom pa niso nastali posebni stroški. Glede na to je pravilno zaključilo, da mu mora tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo le tiste priglašene stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank izračunati glede uspeha v zvezi s posameznim delom tožbenega zahtevka (uspeh glede na odločitev o dodatkov za nadure in uspeh glede na odločitev o odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka). Za takšen način ugotavljanja uspeha strank v postopku ni pravne podlage, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo uspeh strank glede na uspeh tožnika s celotnim vtoževanim tožbenim zahtevkom.

20. Ker razen v zvezi z višino pripadajočega dodatka za nadurno delo za referenčno obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 in glede zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov dodatka za nadurno delo za obdobje izpred treh let pred vložitvijo tožbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Dr. Možina D. "Odškodnina odgovornost za kršitev pogodbe" Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.