Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožničinim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve, v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnica upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine plačati 686,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti nastale stroške pravdnega postopka v znesku 223,55 EUR na račun pooblaščenca tožnice (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni prišlo do spremembe delodajalca tožnice na podlagi nobenega izmed razlogov iz 73. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, torej na podlagi zakona oziroma drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne odločbe. Glede na pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja ni podana delovnopravna kontinuiteta med predhodnim delodajalcem tožnice in toženo stranko, ker je tožnica pri prejšnjem delodajalcu sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je odločilno dejstvo, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede prenosa dela podjetja v smislu ZDR sodišče prve stopnje navaja, da ni potrebno (statusno) pravno nasledstvo, temveč so za obstoj delovnopravne kontinuitete bistveni elementi, kot sta ista dejavnost, ista lokacija, isti sodelavci. Vendar pa tožnica pri toženi stranki ni opravljala enakega dela kot pri prejšnjem delodajalcu. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo za delovno mesto „slaščičarka“, opravljala pa ni tega dela, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. Priča A.A. je izpovedala, da je tožnica pri toženi stranki opravljala zgolj dela likarice in gospodinje in da v okviru 4 ur, kolikor je bila tožnica dnevno zaposlena, ni opravljala prav nobenih slaščičarskih del. Vendar sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj njene izpovedbe ni sprejelo. Ravno glede te okoliščine, torej ali je tožnica pri toženi stranki in njenem predhodnem delodajalcu opravljala enako delo, se izpovedbi B.B. in A.A. razlikujeta. Tožnica pri toženi stranki ni nastopila delovnega razmerja na isti dan, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri njenem predhodnem delodajalcu. Predhodni delodajalec je kot gospodarski subjekt obstajal še več mesecev, hkrati s toženo stranko, iz izpovedbe priče C.C. izhaja, da so pri njem še ostali zaposleni delavci. Zato tožene stranke ni mogoče interpretirati kot delodajalca prevzemnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih in sicer, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dejstva, da je tožnica sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu ter da sodba nima razlogov o vsebini tožničinega dela pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter navedlo vse razloge, sodbo ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Poleg tega pa dejstvo, katero delo je opravljala tožnica pri toženi stranki, oziroma da naj bi bilo to delo drugačno kot delo, ki ga je opravljala pri prejšnjem delodajalcu, sploh ni pravno relevantno za odločitev v obravnavani zadevi.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 17. 10. 2012 za nedoločen čas s polovičnim delovnim časom na delovnem mestu „slaščičarka“. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dnem 26. 5. 2014. Na podlagi zaposlitve v trajanju enega leta pri toženi stranki ji je bila izplačana odpravnina v višini 85,84 EUR. Tožnica s tožbo zahteva plačilo razlike v odpravnini, saj šteje, da ji pripada odpravnina z upoštevanjem delovne dobe, ki jo je dopolnila pri prejšnjem delodajalcu C.C. s.p., pri katerem je bila zaposlena od 24. 11. 2004, vse do zaposlitve pri toženi stranki. Ob upoštevanju delovne dobe tožnice pri prejšnjem delodajalcu bi morala tožnica na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejeti odpravnino, ki bi v skladu z določbo drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 21/2013; ZDR-1) za šest let delovne dobe znašala 6/5 osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki je veljal v času, ko je prišlo do spremembe tožničinega delodajalca, je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

8. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič B.B., ki jo je le-ta podala v zadevi opr. št. Pd 289/2014, C.C., tožnice ter A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica s prejšnjim delodajalcem, kot tudi s toženo stranko, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „slaščičar“ s skrajšanim delovnim časom, za nedoločen čas. Glede pogojev, po katerih se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so podani pogoji v smislu določbe 73. člena ZDR, ki sledi Direktivi 2002/23/ES (pravilno: 2001/23/ES) o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov, da je tožena stranka ohranila svojo identiteto, saj je nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji delodajalec tožnice. Prevzela je namreč bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnico, prevzela je stranke s.p.-ja, proizvodnja pa se je nadaljevala brez prekinitve, v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR.

9. Sodba sodišča prve stopnje glede zaključka, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožničin prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010, Sodba opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010), po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall - C-324/86, Merckx in Neuhuys - združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne - C-172/99, Abler - C-340/01).

10. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse SES. Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedel kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štel, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedel okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES skliceval na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjeval (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010). Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah. V sodbi opr. št. VIII Ips 431/2008 z dne 9. 11. 2010 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je v primeru Süzen (zadeva C-13/95) SES presodilo, da direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Iz te sodbe torej izhaja, da gre (pod določenimi pogoji) za prenos tudi v primeru, če je najprej sklenjena pogodba s prvim, nato pa z drugim podjetjem (kot v spornem primeru), če so le prenesena materialna ali nematerialna sredstva in del (večina) zaposlenih.

11. Ker so v obravnavani zadevi ugotovljeni (objektivni) kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto, ni odločilno, da je tožnica podala odpoved pri delodajalcu prenosniku in podpisal pogodbo pri delodajalcu prevzemniku - toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpovedi pogodb o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu in nove pogodbe o zaposlitvi pripravil D.D., da je šlo za vnaprej pripravljene odpovedi in nove pogodbe, kar je omogočilo nadaljevanje proizvodnje pri d.o.o. in s tem tudi ohranitve delovnih mest, zato ravnanja delavcev, tudi tožnice, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi prekinila kontinuiteto delovnega razmerja, saj so prevzeti delavci, tudi tožnica, takoj nadaljevali delo pri toženi stranki. V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2015 z dne 25. 5. 2015). Do novih pogodb o zaposlitvi zato niti ne bi smelo priti, glede na 73. člen ZDR, če bi delodajalca ravnala pravilno. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij. V zvezi s podpisom pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko je tožnica, enako kot tožnica v zadevi opr. št. Pd 133/2014, izpovedala, da je bil poklican v pisarno, kjer je dal odpoved, hkrati pa je podpisal tudi novo pogodbo, delo pri toženi stranki pa je takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom nadaljeval pri toženi stranki.

12. Zaslišanje A.A., ki naj bi izpovedala o tem, da je tožnica pri toženi stranki opravljala drugačno delo kot pri delodajalcu prenosniku, tudi ni odločilno, glede na objektivne kriterije, ki so odločilni za presojo prenosa podjetja oziroma spremembe delodajalca. Bistveno je, da je bila tožnica skupaj z večino ostalih delavcev pri delodajalcu prenosniku prevzeta k toženi stranki in da tudi če bi pri novem delodajalcu opravljala drugačno delo, to ne bi vplivalo na samo spremembo delodajalca oziroma prenos dela podjetja.

13. Posledično je sodišče prve stopnje glede vtoževane razlike v odpravnini štelo, da je treba upoštevati celotno dobo pri prejšnjem delodajalcu, torej skupno delovno dobo pri prenosniku in prevzemniku, kot je to določal tretji odstavek 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnica upravičena do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe. Ker osnova za izračun odpravnine (povprečna mesečna plača, ki jo tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) znaša 429,22 EUR, je bila tožnica upravičena do odpravnine v znesku 772,59 EUR (9/5 osnove). Ker ji je tožena stranka že izplačala znesek 85,84 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožnici še pripadajočo razliko v znesku 686,75 EUR.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).