Jedro

Tožniku je bila v pravdnem postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, prisojena odškodnina v znesku v višini 71.500 EUR s pp, nadaljnja mesečna odškodninska renta v znesku 250 EUR in povračilo 4.001,90 EUR pravdnih stroškov. V zadevi ni sporno, da je tožnik prisojeno odškodnino prejel v celoti, prav tako stroške postopka. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev o vračilu sredstev BPP pravilna in zakonita.

Tožena stranka v določbi 220. člena ZUP ni imela podlage za izdajo dopolnilne odločbe, ker je bilo z odločbo istega organa z dne 4. 9. 2015 že odločeno o celotnem zahtevku za vračilo sredstev iz naslova BPP.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 721/2010 z dne 4. 9. 2015 in odločbo Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 721/2010 z dne 23. 10. 2015, se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 721/2010 z dne 4. 9. 2015, odločila, da je A.A. dolžan plačati 1.177,55 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), plačane iz naslova stroškov in nagrade sodnemu izvedencu za medicino, specialistu za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo v skupni višini 1.177,55 EUR, ki so bili odmerjeni s sklepoma Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 390/2004 z dne 25. 11. 2011 (953,26 EUR) ter s sklepom z dne 13. 6. 2012 (224,29 EUR).

2. Prosilcu je bila BPP v pravdni zadevi zoper toženo stranko zavarovalnico B. d.d. dodeljena z odločbo opr. št. Bpp 721/2010 z dne 23. 11. 2010. V pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 390/2004, je sodišče s sodbo z dne 5. 9. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 777/2012 z dne 18. 4. 2012 in izvršljivo 3. 7. 2013, toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v višini 71.500 EUR s pp, ter nadaljnjo mesečno odškodninsko rento v znesku 250 EUR s pp, posledično pa tudi povračilo 4.001,90 EUR pravdnih stroškov BPP upravičenca. Tožena stranka se je sklicevala na določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in določbo 48. člena istega zakona. Ugotovila je, da je prosilec v pravdnem postopku uspel, in da je v celoti prejel prisojeno odškodnino in stroške postopka. Tožena stranka zavarovalnica B. d.d. je namreč sodišče 9. 9. 2014 obvestila o izplačilu zneska 181.788,75 EUR, ki predstavlja odškodnino za nematerialno škodo in zapadlo rento v višini 71.500 EUR, obresti od rente in obresti od nematerialne škode v višini 82.686,85 EUR, rento za obdobje od 1. 10. 2005 do 10. 7. 2013 v višini 23.500 EUR in pravdne stroške v višini 4.001,90 EUR. Navedeno pomeni, da je prosilec v pravdni zadevi uspel in pridobil premoženje, zato mora država plačana sredstva BPP dobiti povrnjena.

3. Z odločbo opr. št. Bpp 721/2010 z dne 23. oktobra 2015 je tožena stranka zavrnila predlog A.A. za izdajo dopolnilne odločbe, v zadevi vračila sredstev iz naslova BPP, ki je bil končan z odločbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Bpp 721/2010 z dne 4. 9. 2015. Pojasnila je razloge za izdajo odločbe z dne 4. 9. 2005, ki temelji na prosilčevi obveznosti iz 48. člena ZBPP. V pravdni zadevi so bili za upravičenca, kot tožečo stranko, začasno založeni stroški izvedenin v skupni višini 1.177,55 EUR, ki v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 390/2004 z dne 5. 9. 2012 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 777/2012 z dne 18. 4. 2012 upravičencu niso bili prisojeni in posledično niso bili naloženi v povračilo nasprotni stranki družbi B. d.d. Zaradi navedenega ne obstoji obveznost nasprotne stranke B. d.d. do povračila stroškov začasno založenih iz sredstev BPP in je te stroške, do višine pridobljenega premoženja, dolžan povrniti BPP upravičenec sam. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 4. 9. 2015 odločila o vseh vprašanjih, ki so bili predmet odločanja o povračilo začasno založenih sredstev BPP, zato pogoji za izdajo dopolnilne odločbe iz 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku n (v nadaljevanju ZUP) niso bili izpolnjeni.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper obe odločbi tožene stranke z dne 4. 9. 2015 in 23. 10. 2015, iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da s sodbo opr. št. P 390/2004 z dne 5. 9. 2012 še ni bilo odločeno o stroških postopka. Na podlagi odločbe Bpp 721/2010 z dne 4. 9. 2015 so tožniku nastali pravdni stroški, ki jih je pravočasno in pravilno priglasil na naroku 5. 9. 2012 in Okrožnemu sodišču predlagal, da izda dopolnilni sklep o stroških in odloči, da jih je dolžna povrniti tožena stranka. Na predlog tožnika je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep o stroških P 390/2004 z dne 16. 10. 2015, v katerem je odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, nakazati 559,34 EUR in da je tožeča stranka dolžna na račun istega organa nakazati 618,21 EUR. Po prejemu navedenega sklepa o stroških z dne 16. 10. 2015 je tožnik toženi stranki predlagal izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim bi odločbo o vrnitvi zneska 1.177,55 EUR uskladil s sklepom P 390/2004 z dne 16. 10. 2015. Ker bi glede na navedeno moral tožnik plačati 1.177,55 EUR in 618,21 EUR, meni, da v trenutku vložitve tožbe ne obstoji pravna podlaga na podlagi katere bi mu lahko bili odmerjeni stroški izvedenin 1.177,55 EUR. Izdaja izpodbijanih odločb je torej preuranjena, zato tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

6. Tožba zoper odločbo številka Bpp 721/2010 ni utemeljena.

7. Če upravičenec do BPP v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, v celoti ali delno uspe in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobi premoženje oziroma dohodke, je na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka.

8. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožniku v pravdnem postopku, številka P 390/2004, za katerega mu je bila odobrena BPP, prisojena odškodnina v znesku v višini 71.500 EUR s pp, nadaljnja mesečna odškodninska renta v znesku 250 EUR s pp in povračilo 4.001,90 EUR pravdnih stroškov. Prav tako v zadevi ni sporno, da je tožnik prisojeno odškodnino prejel v celoti, prav tako stroške postopka.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama ni sporno, je bila tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev številka Bpp 721/2010 z dne 4. 9. 2015, v času izdaje odločbe, pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje tudi na razloge, s katerimi jih je tožena stranka utemeljila (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. 10. Tožba zoper odločbo številka Bpp 721/2010 z dne 23. oktobra 2015 ni utemeljena.

11. Po določbi prvega odstavka 220. člena ZUP lahko izda organ, če z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Drugi odstavek te določbe določa, da če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka.

12. Sodišče pri pregledu listin priloženega upravnega spisa ugotavlja, da je bila odločba tožene stranke številka Bpp 721/2010 z dne 4. 9. 2015 tožniku vročena 23. 9. 2015. Prav tako iz listine z zaporedno številko 127, s katero je pravni zastopnik tožnika zaprosil za izdajo dopolnilnega sklepa izhaja, da je bila vloga pri toženi stranki vložena 21. 10. 2015. Z navedeno vlogo je tožnik pojasnil, da je pri Okrožnem sodišču v Celju v zadevi I P 390/2004 z dne 2. 10. 2015 podal predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka, za stroške izvedencev, ki jih je tožnik pravočasno priglasil ob zaključku naroka za glavno obravnavo, sodišče pa o njih sploh ni odločalo. Iz tega sklepa izhaja tudi, da je tožnik 21. 10. 2015 prejel o odmeri stroškov sklep Okrožnega sodišča v Celju P 390/2004 z dne 16. 10. 2015. 13. Prej citirana določba 220. člena ZUP se torej nanaša na primere, v katerih že izdana odločba ne obsega odločitve o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka in ne na primere, ko že izdana odločba predstavlja oziroma vsebuje odločitev o edinem predmetu postopka, pa naknadno pride le do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva ali bi moral drugače upoštevati že znana dejstva. Dopolnilna odločba tudi ne omogoča naknadnega dopolnjevanja razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so že bila predmet postopka.

14. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožena stranka v določbi 220. člena ZUP, ni imela podlage za izdajo dopolnilne odločbe, ker je bilo z odločbo istega organa z dne 4. 9. 2015 že odločeno o celotnem zahtevku za vračilo sredstev iz naslova BPP, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker torej določba 220. člena ZUP po presoji sodišča ne daje podlage za izdajo dopolnilne odločbe v primeru, ko se naknadno (po tem, ko je o predmetu postopka že bilo odločeno), ugotovi, da so nastopile okoliščine, ki bi morda zahtevale drugačno odločitev, je sodišče presodilo, da tožba tudi v delu, v katerem izpodbija odločbo Bpp 721/2010 z dne 23. 10. 2015 ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

16. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.