Jedro

Tožena stranka je prejela odpravnino ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da ni zakonita. Iz tega razloga je odpadla podlaga za izplačilo odpravnine in je tožena stranka prejeto dolžna vrniti. Kot poštena pridobiteljica dolguje zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe za vrnitev odpravnine dalje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 8.726,67 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 8. 2009 do dne plačila, zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da se znesek „453,96 EUR“ poviša na „611,26 EUR“.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka).

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke, in sicer glede plačila zneska v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka); da ne obstoji terjatev tožene stranke po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 2007/01094 v višini še neplačane terjatve (2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 1. 2004 do 3. 8. 2009 je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 453,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo (5. točka izreka).

Zoper 1., 3., 4. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe, in sicer zoper obrestni del zahtevka in na odmero stroškov, se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno podlago za prisojo zakonskih zamudnih obresti, sprejelo pa je napačen zaključek, da tožeča stranka ni dokazala nepoštenosti tožene stranke. V tem delu je zmotno uporabilo materialno pravo. V času, ko je tožena stranka že vložila tožbo in je postopek tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, je tožena stranka prejela od tožeče stranke odpravnino v višini 8.726,67 EUR. Tožena stranka je kljub temu, da je prejela odpravnino, še vedno vztrajala pri ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede na vztrajanje tožene stranke pri tožbenem zahtevku je očitno, da je bila glede prejete odpravnine nepoštena, saj je morala vedeti, da ne more prejeti odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vztrajati pri svojem tožbenem zahtevku. Zgolj iz previdnosti navaja, da je tožena stranka postala nepoštena pridobiteljica odpravnine z dnem 18. 4. 2007, ko je sodba postala pravnomočna. Glede obdobja od nakazila odpravnine dne 15. 1. 2004 do pravnomočnosti sodbe, pa bi moralo sodišče tožeči stranki priznati obresti v višini, kot se priznavajo od denarnih vlog na vpogled, saj je tožena stranka v tem obdobju uporabljala denar tožeče stranke, pri čemer je navedene obresti šteti kot plodove neupravičeno pridobljene stvari, ki jih je v skladu z 193. členom OZ tožena stranka dolžna vrniti. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o odmeri stroškov, saj je glede na odločitev sodišča prve stopnje uspela s svojih zahtevkom, razen v sorazmerno majhnem delu. Kljub temu pa je sodišče tožeči stranki priznalo zgolj nagrado za postopek in 20% DDV, ni pa priznalo nagrade za narok, ki je bil opravljen dne 9. 6. 2010 ter plačane takse v višini 157,30 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče izdalo izpodbijano sodbo v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom, kot tudi v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izrek sodbe je v popolnem nasprotju s samo obrazložitvijo sodbe, obrazložitev sodbe pa je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče pri izreku sodbe ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka dne 20. 4. 2010 plačala znesek glavnice v višini 8.726,67 EUR ter znesek 557,31 EUR, kar predstavlja zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila, četudi je to plačilo omenilo v sami obrazložitvi sodbe. Glede na navedeno, bi sodišče v izreku sodbe moralo upoštevati dejstvo, da je v vmesnem času tožeči stranki plačala natanko tisto višino obveznosti, kot izhaja iz 1. in 3. točke izreka sodbe in zato ne more obstajati obveznost tožene stranke za plačilo tožeči stranki, kot to izhaja iz izreka sodbe. Sodišče je tako z izrekom sodbe omogočilo tožeči stranki, da ta na podlagi izpodbijane sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, znova terja plačilo od tožene stranke, četudi je ta znesek že plačala. Nadalje navaja, da je izrek v 1. in 2. točki v nasprotju s predloženimi dokazili in tudi s samo obrazložitvijo sodbe. Tožeča stranka je namreč že v sami tožbi navedla, da je toženi stranki zadržala izplačilo po pravnomočni sodbi opr. št. III Pd 989/2003 z dne 10. 10. 2005 za znesek 8.726,67 EUR ter zakonske zamudne obresti od 15. 1. 2004 do 25. 3. 2009 v višini 6.060,52 EUR. Glede na te navedbe, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožeča stranka v trenutku vložitve ni imela nobenega zahtevka do tožene stranke, saj je že v obrazložitvi tožbe navedla, da je opravila enostranski pobot v višini vtoževanega zneska. Sodišče je v zvezi s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da ima do tožeče stranke terjatev iz naslova sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 1094/2007 z dne 28. 2. 2008 ter da tožeča stranka ne želi izpolniti obveznosti po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 989/2003 z dne 10. 10. 2005. K odgovoru na tožbo pa je tudi priložila navedeni sklep o izvršbi, zaradi česar ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala obstoja nasprotne terjatve. Tožeča stranka tudi po naknadnem plačilu dne 20. 4. 2010 v višini 15.699,16 EUR še vedno ni izpolnila svojih denarnih obveznosti po navedenem sklepu o izvršbi, prav tako ni izpolnila svojih nedenarnih obveznosti. Sodišče ne more samostojno zaključevati, da so obveznosti v izvršilnem postopku izvršene, saj je taka odločitev v pristojnosti izvršilnega sodišča, glede ustavitve postopka v zvezi z denarno izterjavo pa v spisu ni nobenega dokaza. Tudi obvestilo N. banke d.d. z dne 10. 12. 2009 ne pomeni, da je denarna terjatev tožene stranke dokončno poravnana. Nasprotna terjatev tožene stranke je razvidna iz predloženega sklepa o izvršbi, tožeča stranka pa ni predložila nobenega dokazila, ki bi dokazovalo, da je izvršilno sodišče ugotovilo, da je denarna terjatev tožene stranke dokončno poplačana. Navaja tudi, da je tožbeni zahtevek zastaran. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je njen zahtevek nastal dne 15. 1. 2004, svojih tožbenih navedb pa ni spremenila ali popravila. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek zastaran, saj je petletni zastaralni rok, šteto od 15. 1. 2004, potekel dne 15. 1. 2009, tožba pa je bila vložena po izteku zastaralnega roka. Ker je sodišče vezano na navedbe tožeče stranke, ne more samostojno popravljati tožbenega zahtevka in zato ne more ugotavljati, da je terjatev tožeče stranke nastala s pravnomočnostjo sodbe, to je šele 18. 4. 2007, saj je to v nasprotju s trditvami in tožbenih zahtevkom tožeče stranke. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede teka zamudnih obresti. Tožeča stranka je delno plačala obveznost po sodbi opr. št. III Pd 989/2003 z dne 10. 10. 2005 v znesku 15.699,16 EUR šele 20. 4. 2010. Šele takrat bi tožeča stranka lahko navajala, da je tožena stranka v zamudi. Pred tem v zamudi ni mogla biti, saj ji je tožeča stranka dolgovala večji znesek, kot bi ga tožeči stranki dolgovala tožena stranka. Vztraja, da tožeča stranka tudi sicer nima pravice zahtevati kakršnegakoli plačila iz naslova plačane odpravnine, saj domnevna škoda, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka izvira iz njenega nezakonitega ravnanja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe jasno obrazložilo, da tožena stranka v trenutku prejema odpravnine ni mogla biti nepoštena pridobiteljica, saj je plačilo odpravnine temeljilo na podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Prav tako je bil zahtevek tožene stranke v delovnem sporu zoper delodajalca do pravnomočnosti sodbe povsem negotov, zato ni mogoče trditi, da je bila tožena stranka nepoštena že ob pridobitvi odpravnine. Glede pritožbenih navedb v zvezi z odmero stroškov pa navaja, da niso resnične navedbe, da ni uspela v majhnem delu svojega tožbenega zahtevka. Do vložitve tožbe bi zamudne obresti nanesle 6.386,40 EUR, v tem delu pa tožeča stranka ni uspela. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Točka 1. izreka sodbe predstavlja ugotovitveni del sodbe, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve zoper toženo stranko. V zvezi z obstojem terjatve je tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe do tožene stranke ni imela nobenega zahtevka. Tožena stranka je razpolagala s pravnomočnim in izvršilnim naslovom, pravice katerega je uveljavljala v izvršilnem postopku. Tožeča stranka je zoper predlog za izvršbo ugovarjala, in sicer je navajala, da je zadržala del zneska, ki odpade na izplačano odpravnino dne 15. 1. 2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar se tožena stranka s tem ni strinjala, zato je izvršilni postopek tekel naprej. Banka pa je nato toženi stranki izplačala zadržani znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je bil izvršilni naslov tožene stranke v celoti izvršen, je ugotovitev sodišča, da terjatev tožene stranke ne obstoji, pravilna. Tožena stranka tako v pobot ne more uveljavljati terjatve, za katero je že predlagala prisilno izterjavo in katero je dobila v celoti izplačano. Prav tako tožena stranka ni opredelila višino svoje nasprotne še neizvršene terjatve, do katero bi bila po njenem mnenju še upravičena. Takšen pobotni ugovor je nedoločen in bi bi ga moralo sodišče zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa in tudi iz razloga nesklepčnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja s tem, ko navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Bistvena kršitev pravil postopka po citiranem členu je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Tožnica v tem sporu uveljavlja vračilo neupravičeno plačane odpravnine iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2003, ker naj bi s pravnomočno sodbo DSS opr. št. III Pd 989/2003 odpadla pravna podlaga za njeno izplačilo.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank, tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Glede na to, da je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2007/1994 je izrek izpodbijane sodbe tro-členski. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila, da terjatev tožene stranke po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2007/1994 v višini še neplačane denarne terjatve ne obstoji in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 1. 2004 do 3. 8. 2009 pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji obstoja obveznosti tožene stranke do tožnice nepravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je zadevo pravilno presojalo v skladu z določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju: OZ), ki ureja neupravičeno obogatitev. V 1. odstavku navedenega člena je določeno, da je dolžan tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka zaposlena pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 23. 6. 2003 odpovedala iz poslovnih razlogov. Na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica v skladu z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) toženi stranki dne 15. 1. 2004 izplačala odpravnino v višini 8.726,67 EUR. Zoper podano redno odpoved o zaposlitvi je tožena stranka vložila sodno varstvo in uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S sodbo DSS, opr. št. III Pd 989/2003 z dne 10. 10. 2005 je bilo zahtevku tožene stranke ugodeno in sicer je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2003 razveljavljena kot nezakonita, ugodeno je bilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 373/2006 z dne 18. 4. 2007 zavrnjena kot neutemeljena in je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 989/2003 z dne 10. 10. 2005 je tako dne 18. 4. 2007 postala pravnomočna. Tožena stranka je dne 1. 10. 2007 na tožnico naslovila dopis, v katerem ji je sporočila, da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ker se bo dne 5. 10. 2007 upokojila. Hkrati je od tožnice zahtevala tudi izplačilo odpravnine za primer upokojitve, ki jo je tožnica dne 25. 3. 2009 toženi stranki izplačala skladno s 132. členom ZDR v višini 2.561,70 EUR.

Pritoženo sodišče se glede na zgoraj navedene ugotovitve strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je z dnem, ko je sodba DSS, opr. št. III Pd 989/2003 z dne 10. 10. 2005, s katero je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena kot nezakonita, postala pravnomočna, to je dne 18. 4. 2007, odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine, ki je bila, kot že rečeno, toženi stranki izplačana na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je torej podan dejanski stan po 3. odstavku 190. člena OZ, torej da ima tožnica do tožene stranke terjatev v višini 8.726,67 EUR, ker je tožena stranka ta znesek prejela na podlagi, ki je kasneje odpadla.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi tek zamudnih obresti v skladu z določilom 193. člena OZ, v katerem je določeno, da je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Bistveno za določitev, od kdaj tečejo zamudne obresti, je torej ugotovitev, ali je bila tožena stranka v času, ko je prejela odpravnino poštena ali nepoštena pridobiteljica. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila tožena stranka v času pridobitve odpravnine poštena pridobiteljica, saj je odpravnino, katero ji je tožnica izplačala dne 15. 1. 2004, prejela v skladu z določbo 109. člena ZDR na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2003. Kadar pa je pridobitelj v času pridobitve pošten, gredo zamudne obresti v skladu s citirano določbo 193. člena OZ od dneva vložitve zahtevka, v spornem primeru, torej od dneva vložitve tožbe, to je od 4. 8. 2009 dalje, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožničine navedbe v pritožbi, ki izpodbijajo zaključek sodišča o poštenosti tožnice v času pridobitve odpravnine, so neutemeljene. Tožnica v pritožbi nepoštenost tožene stranke utemeljuje s tem, da je tožena stranka kljub plačilu odpravnine, ki je bila plačana med postopkom, v katerem je le-ta uveljavljala nezakonitost redne odpovedi, pri tožbenem zahtevku vztrajala oziroma da je bila tožena stranka nepoštena vsaj od pravnomočnosti sodbe, to je od 18. 4. 2007 dalje. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je tožena stranka odpravnino upravičeno prejela na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila v času izplačila še v veljavi, kar pomeni, da je bila v času pridobitve poštena pridobiteljica. Zgolj dejstvo, da je zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi uveljavljala sodno varstvo, pa tega zaključka ne more izpodbiti. Prav tako tožena stranka ni postala nepoštena s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je, kot že rečeno, za ugotovitev teka zamudnih obresti v skladu s 193. členom OZ pomemben zgolj trenutek pridobitve odpravnine.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je dne 20. 4. 2010 na račun tožnice že nakazala znesek v višini 9.283,98 EUR, kar predstavlja plačilo glavnice v višini 8.726,67 EUR ter plačilo zakonskih zamudni obresti od 3. 8. 2009 do dne plačila 19. 4. 2010, česar pa sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni ugovor tožene stranke, s katerim uveljavlja, da je svojo obveznost do tožene stranke že izpolnila dne 20. 4. 2010, utemeljen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v postopku navedla, da je dne 20. 4. 2010 na račun tožnice nakazala znesek v višini 9.285,69 EUR, s pojasnilom, da s plačilom ni priznala tožbenega zahtevka, ampak je navedeni znesek plačala le iz razloga, ker je tožnica nasprotovala položitvi sodnega depozita. Tožnica je tekom postopka zaradi prejetja zneska v višini 9.283,98 EUR v tem delu umaknila tožbo, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje potem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila, da terjatev tožene stranke po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2007/1994 v višini še neplačane denarne terjatve, katero je uveljavljala v pobot, ne obstoji, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča, kljub temu, da je tožena stranka ob plačilu izrecno navedla, da s plačilom ni priznala tožbenega zahtevka in se tudi ni strinjala z umikom tožbe do višine prejetega zneska, napačna, saj sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določbe 270. člena OZ, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V 270. členu OZ je določeno, da obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Ob pravilni ugotovitvi, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila, je potrebno upoštevati, da je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji, dne 20. 4. 2010, na račun tožene stranke nakazala znesek v višini 9.283,98 EUR, kar predstavlja, kot je pojasnila tudi sama, plačilo glavnice v višini 8.726,67 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 8. 2009 do dne plačila 19. 4. 2010. Z nakazilom navedenega zneska na račun tožnice pa je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje, in je s tem v skladu z 270. členom OZ njena obveznost prenehala. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na časovne meje pravnomočnosti sodbe, ki določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost sodbe. V pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave, kar pomeni, da mora sodnik pri odločanju upoštevati vsa pravnorelevantna dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Prav ima zato tožena stranka v pritožbi, da bi s pravnomočno odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek v višini 8.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila, tožnica dobila izvršilni naslov za izterjavo navedene terjatve. Tožena stranka namreč ugovora, da je obveznost že plačala tekom postopka na prvi stopnji, v izvšilnem postopku ne bi mogla več uveljavljati. V izvršilnem postopku se ravno zaradi časovne meje pravnomočnosti sodbe lahko uveljavljajo le dejstva, ki so nastala po pravnomočnosti sodbe.

Glede na to, da je tožena stranka s plačilom zneska v višini 9.283,98 EUR, kar predstavlja glavnico v višini 8.726,67 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 8. 2009 do dne plačila 19. 4. 2010, na račun tožnice, poravnala svojo obveznost, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in je v skladu z določilom 270. člena OZ njena obveznost ugasnila, tožnica od tožene stranke izpolnitve obveznosti v navedenem znesku ne more več uveljavljati. Tožbeni zahtevek tožnice je zato tudi v delu, kjer je zahtevala plačilo 8.726,67 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 8. 2009 do dne plačila, neutemeljen.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica zahtevala plačilo zneska 8.726,67 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 8. 2009 do dne plačila, zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zaradi ugotovitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka odpadel tro-členski izrek, saj v takem primeru sodišče ne odloča več o obstoju terjatve, ki jo v pobot uveljavlja nasprotna stranka.

Na ostale pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj so le-te glede na ugoditev pritožbi, brezpredmetne. Sodišče namreč presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP odloči o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških temelji na določilu 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zathevek. Glede na to, da je tožnica takoj, ko je tožena stranka tekom postopka, dne 20. 4. 2010, na njen račun nakazala znesek v višini 9.283,98 EUR, tožbo v tem delu umaknila, ji je glede na zgoraj citirano določbo 158. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka, ne glede na to, da sodišče o umiku ni odločalo, ker je tožnica umiku izrecno naspotovala. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo plačane takse za tožbo v višini 157,30 EUR, neutemeljeno pa navaja, da ji pripada tudi nagrada za narok, ki je bil opravljen dne 9. 6. 2010, saj tega stroška tožnica v postopku ni priglasila. Pritožbeno sodišče je zato tožnici poleg stroškov postopka, katere je sodišče prve stopnje odmerilo v skupnem znesku 453,96 EUR, priznalo še povrnitev plačane takse za tožbo v višini 157,30 EUR, tako da stroški postopka skupno znašajo 611,26 EUR.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (5. točka izreka izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da je znesek „453,96 EUR“ povišalo na 611,26 EUR.“ V preostalem je pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka izpodbijane sodbe).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu, njen odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka sama krije tudi tožena stranka. Tožena stranka je sicer s pritožbo v celoti uspela, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice, glede katerega je v pritožbenem postopku tožnica uspela, ugodilo predvsem zato, ker je tožena stranka v postopku izrecno navajala, da s plačilom ne priznava tožbenega zahtevka. Prav tako se tudi izrecno ni strinjala z umikom tožbe v tem delu. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve.