Jedro

Pri odmeri škode, ki je nastala zaradi zamujene gradnje in v zvezi s temi zvišanjem cen v gradbeništvu zaradi inflacije, je potrebno upoštevati le dejansko škodo, ki jo je imel investitor, pri čemer je pomembno kakšne vire sredstev je imel na voljo za nadaljevanje gradnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu zaradi plačila 2.339.421,00 SIT z obrestmi in v stroškovnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi zaradi odprave napak in povračila škode, oboje nastalo iz prodajne (gradbene) pogodbe, sklenjene med strankama 6.4.1989 za verižno stanovanjsko hišo, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, naj plača tožeči stranki 74.790,00 SIT za odpravo napak, za katero je poskrbela tožeča stranka namesto tožene, in 2,339.421,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je imel tožnik zaradi več kot trimesečne zakasnitve nadaljevanja del, ki jo je povzročila tožena stranka, skupaj torej 2,511.212,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje.

Le proti delu sodbe, ki se nanaša na škodo zaradi zakasnitve nadaljevanja del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe v napadanem delu. Opozarja, da je tožnik najprej uveljavljal to odškodnino zato, ker objekt ni bil pravočasno priključen na električno, vodovodno in druga omrežja, potem pa je trdil, da je bil vzrok za zamudo izključno zaradi neodprave napak. Ni šlo za napake v konstrukcijskem delu, temveč za več manjših detajlov, saj je tožnik sam povedal, da je gradnjo nadaljeval oktobra 1989 in hišo uspešno dokončal, in to kljub nekaterim do danes še neodpravljenim napakam. Tako ni mogoče trditi, da so bile te vzrok, da tožnik ni nadaljeval gradnje. Nepravilen je tudi izračun škode, po katerem je izvedenec ugotovil razliko v predračunih za razdobje junij 1989 do izdaje predračuna in to spremenil v DEM. Škoda bi morala biti izračunana v realnem ne pa nominalnem znesku. Hkrati z zvišanjem cen so se višali tudi osebni dohodki. Takšen realen izračun bi moral opraviti drug izvedenec.

Tožnik je prejemal zaslužek v tuji valuti, ki ji inflacija ni škodila.

Tožeča stranka opozarja v odgovoru na to pritožbo, da tožena stranka ni imela pripomb k izvedenčevim ugotovitvam razen k samemu izračunu; da je imel tožnik zagotovljena dinarska sredstva za nadaljevanje gradnje; da je že prvo sodišče pojasnilo, da se gradbeni ideksi oblikujejo povsem drugače kot devizni tečaj; da sodišče upravičeno ni verjelo priči V. S. Pritožba je utemeljena.

V zdaj še spornem delu pravdnega razmerja med strankama gre za povračilo škode na podlagi petega odst. 620. čl. ZOR, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Toda eden izmed pogojev za uspešno terjanje povračila škode je, da obstaja vzročna zveza med njo in nedopustnim ravnanjem. Tega elementa splošnega civilnega delikta pa po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo niti ni o njem zavzelo v obrazložitvi sodbe stališča, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti. Postavljeni izvedenec je sicer neargumentirano podal trditev, da je tožnik lahko nadaljeval z deli šele čez tri mesece, ker je moral napake odpravljati sam, po drugi strani pa je sodišče sprejelo tožnikovo trditev, da je dela nadaljeval, čeprav napake niso bile odpravljene. Gre najmanj za nenatančno ugotovljena dejstva, če ne celo za nelogičnosti. Ni torej zanesljive ugotovitve o pravno relevantni vzročni zvezi med dejstvom, da tožena stranka ni o pravem času odpravila napake, in zakasnitvijo nadaljnjih del. Dejansko stanje je tako ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob tem bo moralo dognati, tudi s pomočjo izvedenca, ali so pomanjkljivosti gradnje tožene stranke preprečevale nadaljnjo gradnjo, in če so, katere, po drugi strani pa tudi, ali so preprečevale nadaljnjo gradnjo, ki je predmet tega postopka, oziroma če ne v celoti, katere njene dele. S tožnikom in z drugimi dokazi bo potrebno ugotiviti, kdaj je zahteval predračune za finalizacijska dela in kdaj se je dogovoril za ta dela in v katerem terminu; nadalje bo moral tožnik navesti in izkazati vire sredstev, s katerimi naj bi plačal ta dela in kdaj; v kakšni valuti jih je imel in podobno, kar vse je pomembna za pravilen izračun škode. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo mogoče med drugim ugotoviti, ali obstaja pravno relevantna vzročna zveza in tudi kolikšna je škoda. Če se bo ugotovilo, da vzročna zveza obstaja, bo pri odmeri odškodnine seveda potrebno upoštevati, ali se je tožnik ravnal po načelu zmanjšanja škode, saj zakon določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam pripomogel k temu, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odst. 192. čl. ZOR). Pri tem bodo seveda pomembne prej omenjene okoliščine o virih oz.

kvaliteti sredstev, ki jih je imel tožnik namenjene za plačilo nadaljnjih del in šele ob upoštevanju vsega povedanega bo mogoče odločiti o popolni odškodnini (190. čl. ZOR).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odst. 166. čl. ZPP.