Jedro

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobja enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, oziroma da je v Maroku malo dela. Navedel je, da je njegova družina bolj revna ter da je odšel iz svoje izvorne države v upanju, da bo imel boljšo prihodnost. Po preučitvi vseh izjav tožena stranka ocenjuje, da okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe zaposlitve, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega ni zgodilo oziroma da ni ogrožen na kakršenkoli način, temveč ga je iz države gnala želja po boljši prihodnosti. Njegovih navedb o ekonomski stiski, revščini ter nezmožnosti najti zaposlitev ne gre povezati s preganjanjem. Tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je zato njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5.Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Ni mogoče zaključiti, da bi imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil in povzročil njegov odhod iz države in je nemogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožena stranka je zaradi tega njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam preživeti ni bilo mogoče. Državo je zapustil zato, da bi preživel. Čeprav v Maroku ni bil ogrožen, je bila revščina taka, da ni videl druge rešitve kot odhod iz države. V Maroku ni nobenih možnosti za mlade niti prihodnosti zanje. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da je Maroko zanj varna izvorna država. Pojasnil je svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni izkazal, da bi njegova ekonomska stiska rezultirala iz diskriminatornih ukrepov na podlagi zakonsko določenih elementov preganjanja. Svojih ekonomskih težav ni niti povezoval z državo. Tožnikovi razlogi, kot jih je predstavil, ne zadoščajo zakonski opredelitvi preganjanja kot je določeno v ZMZ-1 in Ženevski konvenciji. Iz njegovih navedb pa tudi ne gre razbrati utemeljenih razlogov, ki bi izkazovali, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Njegove okoliščine ne dosegajo niti praga resne škode. Eksplicitno je dejal, da v Maroku nikakor ni bil ogrožen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je izvorno državo zapustil, ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje in bi bilo ogroženo tudi v primeru vrnitve. V Maroku je državi vseeno za usodo revežev.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 29. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Maroko zapustil iz razlogov, kot jih je navedel že na osebnem razgovoru. Če bi se vrnil nazaj, ne bi dobil zaposlitve, ker živi sredi puščave. Imel je premalo denarja, da bi pomagal staršem pri preživljanju in da bi si ustvaril družino. Na državo se ni možno obrniti po pomoč. Ljudje njegove starosti imajo v glavnem podobne težave, nimajo pa jih bogate družine. Težko bi našel delo tudi v večjem mestu, kajti tam je dražje in je težko dobiti stanovanje v najem.

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

13.Tožnik v tožbi podobno, kot je navajal že na zaslišanju v upravnem postopku, opisuje razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ki pa so izključno ekonomske narave. V tožbi se sklicuje na to, da je revščina v Maroku velika, da je večina del v mestih, on pa je živel na vasi. Poskusno delo ni bilo plačano.

14.S sklicevanjem na slabo ekonomsko situacijo po presoji sodišča tožnik smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Sodišče v zvezi s temi tožbenimi navedbami pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

15.Sodišče pa tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da naj Maroko za tožnika ne bi bil varna izvorna država, saj je sam povedal, da tam ni bil na kakršenkoli način ogrožen (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru).

16.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.