Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in jo brez privolitve zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v ... najdlje do 7. julija 2025 (II. točka izreka).

2.A. A. (v nadaljevanju udeleženka) se po odvetniku pritožuje zoper sklep (po vsebini le zoper njegovo II. točko) iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, naj sodišče obdobje zadržanja skrajša za 3 dni (tako da se udeleženka zadrži na zdravljenju najdlje do 4. julija 2025). Najprej zanika, da bi bila nasilna do zdravstvenega osebja, in opozarja, da se smejo skladno s 13. členom Zakona o duševnem zdravju1 pravice omejiti le v nujno potrebnem obsegu, z najmilejšim sredstvom in za najkrajši možni čas. Tritedensko trajanje odrejenega ukrepa je po udeleženkinem mnenju predolgo in nesorazmerno posega v njene "zavarovane pravice". 5. julija 2025 ji namreč v plačilo zapade najemnina za stanovanje in ker obveznosti ne bo mogla izpolniti, ji grozi izguba stanovanja ter s tem poglobitev njenega psihičnega stanja. Prav tako si udeleženka želi pred 7. 7. 2025 nadaljevati z delom, kajti zaradi izostanka delovnih aktivnosti čustveno in materialno nazaduje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebi zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih, hudega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim lahko omeji gibanje (12. točka 2. člena ZDZdr). Sprejetje posameznika na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, od koder ne more svobodno oditi, ko si to sam zaželi, je poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in kot tak najhujši mogoč poseg v posameznikovo osebno integriteto (glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18). Kot večino človekovih pravic sodišče sme - celo mora - tudi to človekovo pravico omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon zaradi nujnega varstva drugih pomembnih vrednot. Osrednji med njimi sta življenje in zdravje (poleg njiju še premoženje večje vednosti), tu ukrep neprostovoljnega zdravljenja pod posebnim nadzorom sledi t. i. varstvenemu cilju. Hkrati, kot pove že ime, sledi ukrep tudi t. i. terapevtskemu cilju - torej zdravljenju. Vsa ta izhodišča so zasidrana v 39. členu ZDZDr, ki določa, da morajo biti za zdravljenje brez privolitve izpolnjeni tile pogoji:

- oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

- navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje;

- navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5.To je sodišče prve stopnje v tem občutljivem nepravdnem postopku upoštevalo. Ugotovilo je namreč naslednje dejansko stanje, ki mu pritožba ne nasprotuje:

- udeleženka ima zaradi duševne motnje - akutne in prehodne psihotične motnje in duševne ter vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi, hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se kaže kot blodnje nanašalno paranoidne vsebine, ko je občutila ogroženost zaradi nadzora brezpilotnikov, udeleženka pa nima uvida v svoje stanje, zanika bolezen in potrebo po njenem zdravljenju);

- udeleženka zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje, kajti brez jemanja zdravil in zazdravitve psihotične simptomatike ji grozijo poglobitev psihoze, kar ima za posledico strukturne spremembe možganovine in bistveno slabšo dolgoročno prognozo ter "invalidiziranje" udeleženke (katere funkcioniranje je že zdaj, navkljub njenim sposobnostim in izobrazbi, močno okrnjeno).

Udeleženka v pritožbi polemizira le s primernostjo dolžine pridržanja. Vsekakor drži, da mora sodišče pri določitvi najdaljšega dovoljenega trajanja ukrepa, ki globoko posega v človekovi pravici udeleženke do osebne svobode in odklonitve zdravljenja, spoštovati načelo sorazmernosti. Pritožbeno sodišče se strinja, da je prvostopenjsko sodišče ukrep odredilo za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več. Sodna izvedenka je strokovno utemeljila, da so trije tedni, ki se iztečejo 7. 7. 2025, tisti nujno potrebni čas, v katerem: (i) bo najprej opravljena diagnostika in s tem povezana vpeljava ustreznih antipsihotičnih zdravil, (ii) nato sta potrebna vsaj dva tedna, da se pokaže učinek zdravil, ki bo sprožil začetek izzvenevanja psihotične simptomatike. Ne udeleženka ne njen odvetnik na naroku izvedenskemu mnenju nista nasprotovala in pritožba z golim nestrinjanjem ne more spodkopati resničnosti dejstev, ki so ugotovljiva le s posebnim strokovnim znanjem medicinske stroke. Zaskrbljenost, da bi udeleženka izgubila stanovanje, ker ji dva dni pred iztekom odrejenega tritedenskega zdravljenja zapade mesečna najemnina, je pretirana. To pove že pravo o odpovedi najema,2 predvsem pa ima psihiatrična klinika vzpostavljeno socialno službo, ki (lahko v sodelovanju z udeleženkinimi svojci ali pristojnim centrom za socialno delo) poskrbi za zavarovanje tovrstnih pravic in interesov. Sodišče razume udeleženkino stisko in željo po čim prejšnji vrnitvi na delo in sploh v domače okolje. Toda ukrep zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom je nujen tudi za uresničitev udeleženkinih legitimnih aspiracij. Udeleženka pod akutnim vplivom psihotične motnje, ko se zaradi blodnjavega doživljanja počuti ogroženo in ne zmore funkcionirati, ne more sodelovati v delovnem procesu. Sodišče prve stopnje je na predpisano zapoved najkrajšega potrebnega časa trajanja ukrepa v izreku posebej opozorilo. Z besedico "najdlje do" 7. 7. 2025 je v korist udeleženke posebej poudarilo, da zadržanje ne sme trajati dlje kot do trenutka, ko je dosežen zadosten učinek zdravil in ogrožanj ni več, če bi ta trenutek nastopil prej kot 7. 7. 2025. To kliniki že sicer nalaga prvi odstavek 71. člena ZDZdr.

7.V pritožbi izrecno postavljeni očitki niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - v nadaljevanju ZDZdr.

2Skladno s tretjim odstavkom 103. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in nasl. - SZ-1) mora najemodajalec najemnico naprej pisno opomniti in ji dati dodatni, najmanj 15-dnevni rok za plačilo zamujene najemnine.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19 Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 2, 2-12, 13, 39, 71, 71/1 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 103, 103/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.