Jedro

Tožena stranka je v okviru zmanjševanja stroškov poslovanja ukinila tožničino delovno mesto in naloge tega delovnega mesta razporedila med druge zaposlene. Slednje pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Organizacija poslovanja je v pristojnosti delodajalca, ki se lahko odloči, da bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela, zato ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanja in določenega dela organizirati preko študentskega dela. Pri toženi stranki je šlo za neenakomerno razporeditev dela, študentje pa so opravljali dela različnih delovnih mest, pri čemer nobeden izmed njih ni opravljal enakega dela kot prej tožnica na delovnem mestu vodja recepcije. Glede na navedeno delo študentov ni razlog, zaradi katerega tožena stranka tožnici ne bi smela podati odpovedi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2013, ki jo je tožnici podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi, in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009 in še traja. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo in vse pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od dne 22. 3. 2013 dalje, in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati vse mesečne plače za čas od 22. 3. 2013 dalje do vrnitve na delo v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, od bruto plače 1.868,28 EUR odvesti davke in prispevke, neto znesek 1.210,28 EUR pa izplačati na račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo (ki zapade v plačilo 15. dne v mesecu) dalje do končnega plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek na povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage tožene stranke v obrazložitev sodbe povzelo, da je podjetje poslovalo z izgubo (-1.492,00 EUR). Tožena stranka nikoli ni trdila, da je poslovala z izgubo, temveč da je prišlo do upada prometa. Slednje pa ne drži. Iz podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka v času podaje sporne odpovedi, izhaja promet tožene stranke v letih 2011 in 2012. Ob izdelavi bilance je razvidno, da ni prišlo do padca prometa, temveč se je ta povečal za 135.268,00 EUR. Prihodki so tudi promo lističi, ki naj bi bili sicer reklama. Sodišče mora upoštevati postavke iz bilance in ne razlage tožene stranke. Sodišče je prezrlo, da je tožena stranka v letu 2012 ustvarila dobiček in ne izgube. Tožena stranka je plačala tudi davek na dobiček, ki ga ne bi, če bi poslovala z izgubo. Sodišče bi se moralo opredeliti do vseh postavk v izkazu poslovnega izida in ne le do čistega poslovnega izida. Po mnenju pritožbe poslovni razlog zato ni obstajal. Obseg dela na recepciji se ni zmanjšal, kar izhaja tudi iz listin, ki jih je predložila tožena stranka. Tožnica je že pred ukinitvijo delovnega mesta vodja recepcije opravljala tudi delo receptorja. Po ukinitvi tega delovnega mesta vodja recepcije naj bi tožena stranka del nalog razporedila na A.A., del pa na druge receptorje. Razlog za odpoved ni popolno prenehanje potreb po delavčevem delu, temveč prenehanje potreb po delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Recepcija je odprta 24 ur na dan, zato je potrebno za to delo zaposliti vsaj tri delavce in ne razporejati dela med študente. V letu 2012 je bilo na recepciji opravljenih 6616,5 ur študentskega dela, kar glede na letni fond ur pomeni 3,18 delavca za polni delovni čas, v času od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2013 pa je bilo 3,37 delavca za polni delovni čas. Delovno mesto vodje recepcije bi se lahko ukinilo že eno leto prej. Tožnico bi glede na potrebe delovnega procesa in njeno strokovno izobrazbo lahko razporedili na blagajno. Sodišče bi moralo upoštevati podatke o opravljenem delu na mestu blagajnika za leto 2012 ali vzeti povprečje zadnjih treh mesecev, če trdi, da je študentskega dela manj kot polni delovni čas za enega delavca. Sodišče mora obseg dela ugotavljati v času odpovedi. Potrebno je upoštevati izjavo prokurista B.B., da je kategorija predvidenega števila delavcev v sistemizaciji matematična in predstavlja potrebno število ur dela. Tožena stranka ogromno dela opravlja preko študentskega servisa, saj znaša plačilo študentskega dela četrtino mase za plače zaposlenih. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi konfliktnih odnosov med tožnico in direktorjem. Slednje je potrdila priča B.B.. Direktorjeva izpoved v zvezi s tem ni prepričljiva, prokurist pa je izpovedal, da tožnica za napako pri loterijskih listkih ni bila odgovorna.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je sodišče poleg upada prometa kot razlog za odpoved štelo tudi reorganizacijo in optimizacijo poslovanja in zmanjševanja stroškov pri toženi stranki. Tožena stranka je natančno pojasnila, da je imela v letu 2012 za več kot 415.000,00 EUR manj dejanskih prihodkov glede na leto 2011. Promo lističi v višini 662.317,02 EUR ne morejo šteti kot prihodek, saj je to strošek reklame. Tožena stranka je leto 2012 zaključila z izgubo, kar izhaja tudi iz izkaza poslovnega izida in bilance stanja za leto 2012. Toženi stranki se je zmanjšal tudi kapital, zato je pristopila k zmanjševanju stroškov poslovanja in števila zaposlenih, katerih delo je postalo nepotrebno. Tožnica je ukinila delovno mesto vodja recepcije, ki je bilo umetno ustvarjeno za tožnico, ko ni več izpolnjevala pogojev za delovno mesto inšpektor iger na srečo, tožena stranka pa tega delovnega mesta ni potrebovala. Dela delovnega mesta vodje recepcije so ostala v zmanjšanem obsegu, tožena stranka jih je razporedila pretežno na C.C. in nekaj na receptorje. Delovno mesto receptorja je nižje vrednoteno kot tožničino delo. Receptorsko delo je sicer tožena stranka že pred ukinitvijo tožničinega delovnega mesta razporedila med študente, katerih delo se je v spornem obdobju prav tako zmanjšalo. Seštevek ur pokaže, da se je obseg študentskega dela pri toženi stranki v recepciji prepolovil. Razporeditev dela med študente pa ni prepovedana. Kot je izpovedal prokurist tožene stranke, se število blagajničarjev pri toženi stranki pred odpovedjo in po njej ni spremenilo (ves čas so to delovno mesto zasedale 4 delavke, občasno pa to delo opravljajo študentje). V primeru odsotnosti katere od blagajničark njihovo delo lahko opravljata vodja blagajne in D.D.. Tožnica ni izkazala, da je odpoved pogodbe posledica konfliktnih odnosov med direktorjem in tožnico. V zvezi z napako pri loterijskih lističih je direktor zahteval pojasnila od vseh vpletenih delavcev, sodišče prve stopnje pa je pravilno povzelo, da je šlo za normalne probleme v delovnem procesu.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče, podobno kot sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz odpovedi z dne 21. 1. 2013 izhaja, da se je tožena stranka zaradi upada prometa in s tem manjših prihodkov odločila za racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in sprejela ukrepe zmanjševanja stroškov poslovanja. V okviru slednjih je bilo potrebno zmanjšati tudi število zaposlenih, katerih delo je postalo nepotrebno. Po primerjavi stroškov delovnih mest in analizi nalog na posameznih delovnih mestih z vidika možnosti prenosa izvajanja teh na druge delavce na drugih ali istih delovnih mestih se je tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta „vodja recepcije oz. glavni receptor“. To delovno mesto je tožena stranka ukinila s sklepom z dne 18. 1. 2013 in 25. 1. 2013 sprejela novo sistemizacijo delovnih mest. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče zaslišalo tudi zakonitega zastopnika tožene stranke E.E. ter prokurista B.B.. Oba sta izpovedala, da je bilo pri toženi stranki potrebno znižati stroške poslovanja in da je bilo tožničino delo nepotrebno, saj je bilo umetno ustvarjeno prav zanjo, da bi ohranila svoj delovnopravni status (potem, ko ji je potekla licenca za inšpektorja). Sodišče je pravilno povzelo izpovedbi prič in na podlagi teh izpovedi ter ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka v okviru zmanjševanja stroškov poslovanja ukinila tožničino delovno mesto in naloge tega delovnega mesta razporedila med druge zaposlene. Slednje pa zagotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila odpoved podana zaradi konfliktnih odnosov med tožnico in direktorjem. Iz predloženih dokazov je namreč razvidno, da dogodkoma, ki ju opisuje tožnica, direktor tožene stranke sploh ni pripisoval posebne teže, ter da je šlo za vsakdanje situacije v delovnem procesu, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v odpovedi navaja tako ekonomski kot organizacijski razlog, pri čemer je za obstoj poslovnega razloga dovolj obstoj enega izmed razlogov. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 96/2013 z dne 2. 9. 2013, je motiv za organizacijske spremembe lahko tudi ekonomske narave (npr. slabši poslovni rezultati), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki, zato so nerelevantne pritožbene navedbe v povezavi z ekonomskim razlogom. Bistveno za odločitev v tem sporu je, da tožničinega delovnega mesta ni bilo več, naloge tega delovnega mesta pa so bile razporejene na druga delovna mesta - tožnica je sama izpovedala, da je tožena stranka del njenih nalog prenesla na C.C., preostale naloge pa so opravljale študentke. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožena stranka morala delo organizirati z delavci v delovnem razmerju in ne s študenti, ki delo opravljalo preko študentskega servisa. Organizacija poslovanja je namreč v pristojnosti delodajalca, ki se lahko odloči, da bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela, zato ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanja in določenega dela organizirati preko študentskega dela. Pri toženi stranki je šlo za neenakomerno razporeditev dela, študentje pa so opravljali dela različnih delovnih mest, pri čemer nobeden izmed njih ni opravljal enakega dela kot prej tožnica na delovnem mestu vodja recepcije. Glede na navedeno delo študentov ni razlog, zaradi katerega tožena stranka tožnici ne bi smela podati odpovedi iz poslovnega razloga.

Na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ustrezna zaposlitev je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ter pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi jo tožena stranka glede na potrebe delovnega procesa in njeno izobrazbo lahko razporedila na blagajno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek. Ugotovilo je, da se za delovno mesto blagajnik zahteva enaka stopnja izobrazbe kot se je za delovno mesto vodja recepcije, ter da so bile na tem delovnem mestu zaposlene 4 delavke, občasno pa so na blagajni pomagale še F.F. kot glavni blagajnik, D.D. (tajnica, ki ima licenco za delovno mesto blagajnik) ter tri študentke. V zvezi s tem je tudi tožnica sama izpovedala, da so na blagajni študentke delale kot nekakšno nadomestilo ostalih delavcev. Ob dejstvu, da je bilo v sistemizaciji za delovno mesto blagajnik predvidenih 6 delavk, in izpovedbi prokurista B.B., da je s tem mišljeno število potrebnih ur dela (za katere ni nujno, da jih opravijo redno zaposleni delavci na tem delovnem mestu), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice ne bi mogla zaposliti niti na delovnem mestu blagajnika, saj za to ni bilo potrebe.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, tudi 3. odstavek 88. člena ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).