Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča ZZ v XIII. poglavju, kjer je urejeno prenehanje zavoda, ne predvideva postopka prostovoljne (redne ali skrajšane oblike) likvidacije zavoda v skladu z določbami ZGD-1, kot to pravno zmotno razloguje pritožnik. ZZ namreč ni določil, da lahko zavod kot pravna oseba sam izvede postopek (prostovoljne) likvidacije, niti ni določil pravil oz. pogojev za izvedbo takšnega postopka. Ker omenjeni zakonski predpis ni določil, kdo izvede likvidacijo zavoda, jo mora izvesti sodišče po določbah ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vpis v sodni register prenehanja zavoda in njegov izbris po skrajšanem postopku.

Proti temu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil subjekt vpisa, ki je obenem tudi predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in registrskemu sodišču naloži, da opravi predlagani vpis. Meni, da po 54. čl. Zakona o zavodih (ZZ) zavod lahko preneha, če ustanovitelj zavoda sprejme o tem akt. Opravi se likvidacija v skladu z zakonom. ZZ napotuje torej na zakon, pri čemer je v tej zvezi treba upoštevati 1. čl. in 2. odst. 176. čl. Zakona o prisilni poravnavi, likvidaciji in stečaju (ZPPSL). Odločitev o prenehanju in način prenehanja sta torej prepuščena ustanovitelju. Temeljna skrb zakonodajalca v tej zvezi je skrb za varstvo upnikov, zato lahko zavod preneha tudi po skrajšanem likvidacijskem postopku v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Pritožba subjekta vpisa ni utemeljena.

ZGD-1 v 9. oddelku 4. poglavja ureja institut prenehanja družbe, in sicer redno prenehanje v čl. od 402. do 424 (redna prostovoljna likvidacija) in prenehanje po skrajšanem postopku v čl. od 425 do 429 (prostovoljna likvidacija po skrajšanem postopku), pri čemer določbe tega zakona (ki ureja temeljna statusna korporacijska pravila) veljajo za gospodarske družbe, podjetnike, povezane osebe, gospodarska interesna združenja in podružnice tujih podjetij. Prenehanje zavoda pa ureja ZZ v 54. čl., pri čemer je v 2. odst. tega člena zakonodajalec predpisal, da se opravi postopek likvidacije zakona v skladu z zakonom. Kadar zakon predvideva prenehanje pravne osebe z likvidacijo in določi, da jo izvede sodišče, ali ne določi, kdo jo izvede, jo izvede sodišče v obliki prisilne likvidacije po določbah ZPPSL (3. odst. 1. čl. ZPPSL). Po mnenju pritožbenega sodišča ZZ v XIII. poglavju, kjer je urejeno prenehanje zavoda, ne predvideva postopka prostovoljne (redne ali skrajšane oblike) likvidacije zavoda v skladu z določbami ZGD-1, kot to pravno zmotno razloguje pritožnik. ZZ namreč ni določil, da lahko zavod kot pravna oseba sam izvede postopek (prostovoljne) likvidacije, niti ni določil pravil oz. pogojev za izvedbo takšnega postopka. Ker omenjeni zakonski predpis ni določil, kdo izvede likvidacijo zavoda, jo mora izvesti sodišče po določbah ZPPSL. V tej smeri je treba po mnenju pritožbenega sodišča interpretirati določbo 2. odst. 54. čl. ZZ, da se opravi postopek likvidacije zavoda v skladu z zakonom. Stečajnemu postopku in postopku prisilne likvidacije je namreč skupno to, da se v obeh postopkih unovči celotno premoženje dolžnika in se iz tega premoženja poplačajo terjatve upnikov, morebitni preostanek pa se razdeli družbenikom, delničarjem oz. drugim ustanoviteljem. Zato v obeh vrstah sodnih postopkov veljajo enaka pravila unovčevanja premoženja in poplačila upnikov (1. odst. 182. čl. ZPPSL), kar z vidika varstva upnikov (pa tudi drugih udeležencev postopka) zagotavlja pravno varstvo v največji možni meri.

Iz tega izhaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v pravnem pogledu povsem pravilna, zato je pritožbeno sodišče, upoštevajoč, da ni zasledilo tudi nobenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo subjekta vpisa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.