Jedro

Ker iz odločbe upravnega organa prve stopnje zanesljivo ne izhaja, kaj se je zgodilo vaščanom, ki niso pobegnili v gozd, odločba tožene stranke ni nezakonita, ko je prvostopno odločbo v postopku revizije, v skladu z načelom ekonomičnosti odpravila in zadevo vrnila v dopolnitev postopka in v novo odločanje prvostopnemu upravnemu organu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1662/99-12 z dne 19.6.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.10.1999. Z njo je tožena stranka po uradni dolžnosti v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 5.2.1999 (s katero je bil tožniku za čas od 10.8.1942 do 15.9.1943 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca in pravice, izhajajoče iz tega statusa) ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da iz predložene dokumentacije ni razvidno, da bi tožniku oziroma njegovi družini neposredno grozil prisilni ukrep ali dejanje okupatorja v smislu določb 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN). Požig domače hiše in kasnejše skrivanje po gozdovih je tragičen dogodek, vendar tožnik ni dokazal, da je okupator po požigu hiše imel nad njim in njegovo družino namen izvajati ukrepe, ki so podlaga za priznanje navedenega statusa. Ker pa je 19.6.1999 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99) je tožena stranka v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ugotovila, da bi bilo na podlagi ustrezno spremenjenega zahtevka ter dopolnjenega ugotovitvenega postopka tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja po sprejeti noveli. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala prav, ko je prvostopno odločbo v postopku revizije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, odpravila in zadevo vrnila v dopolnitev postopka in v novo odločanje organu prve stopnje. Z novim 4. odstavkom 2. člena ZZVN se krog upravičencev za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja razširi tudi na osebe, ki jim je okupator, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov, zaradi sodelovanja njih oziroma družinskih članov v odporu proti okupatorju, požgal, porušil ali izropal njihove stanovanjske hiše ali stanovanja, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom. Takšni razlogi so po prepričanju tožene stranke podani tudi v tožnikovem primeru. Toda sodišče prve stopnje se glede na tožbene navedbe in podatke, izhajajoče iz predloženih spisov ne strinja z stališčem tožene stranke, da prvostopni organ že v določbah 1. in 2. člena ZZVN ni imel podlage, da tožniku prizna status begunca. Iz navedenih določb izhaja, da lahko pridobi status žrtve vojnega nasilja - begunca tudi oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena ZZVN) in tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena ZZVN). Zakon torej določa dve podlagi za priznanje statusa begunca. Razlikuje ju po ukrepih, ki jih je okupator izvajal. Iz okoliščin primera bi bilo mogoče sklepati, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zato je nasprotno stališče tožene stranke najmanj preuranjeno, ob tem da tožena stranka niti ni navedla razlogov za svoje stališče. Ker pa se zadeva vrača upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, bo treba v tem postopku presoditi tudi ali gre tožniku morda navedeni status že po zakonu, ki je veljal v času prvega odločanja prvostopnega upravnega organa.

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbi ugodi. Zmotno je stališče, da mu niso grozile neposredne represalije italijanske okupacijske vojske. Iz fotokopije dokumenta Arhiva Republike Slovenije je razvidno, da je bila družina S. odvedena v internacijo na otok R.. Pisec kronike - učitelj v šoli G. - je na osnovi dogodkov - ker tožnika septembra 1942 ni bilo šolo, sklepal, da je bil, kot vsi vaščani, ki so jim požgali domove, odveden v internacijo. Vsi so torej vedeli, da bi bil v internaciji, če mu ne bi uspel beg v gozdove. Isti dan je ista italijanska enota odvedla v internacijo na otok R. M.K., poročeno V., ki jo je že v tožbi predlagal kot pričo. Ona je del svojega otroštva prebila v internaciji, tožnik pa v gozdovih Ž. na H. Njej je bil status žrtve vojnega nasilja priznan pred več kot dvema letoma, tožniku pa ne. To spravlja tožnika v neenakopraven položaj. Zakon se ne razlaga za vse enako.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 5.2.1999 in mu zadevo vrnila v ponovni postopek z razlogi, ki napotujejo na postopek po noveli zakona o žrtvah vojnega nasilja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, št. 43/99), ki velja od 19.6.1999, kar pomeni, da se stranki ob priznanju statusa begunca priznajo pravice šele od 19.6.1999, med tem ko sodišče prve stopnje meni, da bi ob zatrjevanih dejanskih okoliščinah bilo mogoče tožniku priznati pravice že od vložitve zahteve dalje, po določbah zakona, ki jih je organ prve stopnje uporabil v svoji odločbi.

Iz odločbe organa prve stopnje z dne 5.2.1999 tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo ne izhaja, kaj se je pravzaprav zgodilo vaščanom, ki niso pobegnili v gozd. V tožbi in pritožbi tožnik navaja, da so bili odpeljani v internacijo. Če to drži (kar je treba v upravnem postopku ugotoviti), potem bi bil utemeljen sklep o dejanskem stanju, da je tožniku oziroma njegovi družini neposredno grozil prisilni ukrep oziroma dejanje okupatorja v smislu določb ZZVN. Zato odločba tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nezakonita, ko je prvostopno odločbo v postopku revizije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, odpravila in zadevo vrnila v dopolnitev postopka in v novo odločanje prvostopnemu upravnemu organu, čeprav vsebuje le napotila na postopek po noveli iz leta 1999, pri čemer tožnika celo brez potrebe napotuje na vložitev nove vloge. V ponovljenem postopku ugotovljeno dejansko stanje pa bo seveda potrebno presoditi tudi v smislu begunca - osebe, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, torej tudi po določbah, ki so veljale že pred uveljavitvijo novele iz leta 1999. Iz navedenih razlogov in glede na stanje postopka (zadeva je vrnjena v ponovni postopek organu prve stopnje) pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Vse, kar navaja in pojasnjuje v pritožbi, ima tožnik možnost navajati in dokazovati v ponovnem postopku na prvi stopnji. V upravnem sporu sodišče ne odloča o zahtevkih, ki so predmet upravnega postopka, temveč presoja le zakonitost odločb, izdanih v upravnem postopku. Za spremembo izpodbijane sodbe in odpravo izpodbijane odločbe, kot predlaga tožnik, pa ni podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.