Jedro

S tem da je sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za potek postopka, je hkrati izrazilo stališče, da z milejšimi ukrepi obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku ni mogoče zagotoviti.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega I.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je na podlagi 1. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 19.1.2004 zoper obdolženega I.I., ki je obtožen kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ, iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevih zagovornic, sedanje vložnice in odvetnice N.M. iz C., zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenčeva zagovornica D.Z. zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne odločbe, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. v zvezi s 1. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče doseči enak učinek kakor s priporom.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podani na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za odreditev pripora so: a/ utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b/ obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c/ da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varstvo ljudi.

Da bi ne bil podan utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev pripora, vložnica niti ne zatrjuje, pač pa prereka, da nista izkazana preostala dva pogoja.

Z navedbami, da obramba dokazuje, da je bil obdolženi I.I. v zvezi s sprejemanjem sodnih pošiljk zgolj malomaren, da se s svojim občasnim bivanjem v Federaciji BiH, kjer živi tudi njegova družina, ni hotel izogniti kazenskemu postopku, da ureja pogoje, da bi se tudi družina preselila v našo državo, vložnica v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in da je odreditev pripora zoper obdolženca tudi v skladu z načelom sorazmernosti. Enako velja tudi za trditve, da je bil obdolženec vseskozi zaposlen pri delodajalcu, ki je pogodbeni izvajalec v G. in dela samo za njih, kar dokazuje s priloženo pogodbo o zaposlitvi med obdolžencem in podjetjem V.R. iz V., ter da nevarnost obdolženčevega izogibanja postopku z vročitvijo obtožnice, ki da ji obdolženec ne misli ugovarjati, njegove begosumnosti ni v ničemer povečala. Na ta način obdolženčeva zagovornica ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, očitno tiste po 1. točki 1. odstavka 203. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Trditev o procesni kršitvi namreč opira na lastno oceno odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v napadeni pravnomočni odločbi o priporu. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sklepanje o obdolženčevi begosumnosti oprlo na dejstvo, da je bil obdolženec, zaslišan v preiskovalnem postopku poučen o posledicah, če se na vabila sodišča ne zglasi ali če sodišču ne bo sporočil vsake spremembe naslova ali nameravane spremembe prebivališča, da poslej ni sprejemal sodnih pisanj in mu tako ni bilo mogoče vročiti niti obtožnice, saj da je vseskozi spreminjal prebivališče. Dalje, da se je z ženo in otrokom preselil v Federacijo BiH, kjer je tudi prebival, da je iz dopisa Policijske uprave C. dne 19.3.2003 razvidno, da je bil obdolženec v V. zadnjič za novo leto ter nato odšel v BiH. Te okoliščine in dejstvo, razvidno iz opisa dejanja, da naj bi obdolženec še z dvema sostorilcema z izvršitvijo kaznivega dejanja oškodoval Ministrstvo za finance Republike Slovenije za skupno 66.464.788,90 SIT, v povezavi s časovno odmaknjenostjo kaznivega dejanja ter realno nevarnostjo absolutnega zastaranja kazenskega pregona, kažejo, da sklepanju sodišča o obdolženčevi begosumnosti in neogibnosti pripora ni mogoče odrekati razumne presoje.

S tem, da je sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za potek postopka, je hkrati izrazilo stališče, da z milejšimi ukrepi obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku ni mogoče zagotoviti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obdolženega I.I., vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.