Jedro

Ker je na podlagi 2. odstavka 17. člena ZSKZ med tožečo stranko in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS po samem ZSKZ nastalo zakupno razmerje, če do 30.6.1996 nista sklenila zakupne pogodbe, bi morala tožeča stranka na podlagi 7. člena ZKZ kot zakupnica obdelovati zakupljeno zemljišče kot dober gospodar. To pa zajema tudi redno vzdrževanje melioracijskih sistemov. Enako bi morala tožeča stranka ravnati tudi v primeru, če rok 30.6.1996 še ne bi potekel, saj takšno ravnanje od nje zahteva tudi 1. odstavek 17. člena ZSKZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 584/97-13 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo kmetijskega inšpektorja Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota L., Izpostava D. z dne 9.1.1997. S to odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da je tožeča stranka do 15.4.1997 dolžna izvesti redno vzdrževanje hidro-melioracijskega sistema (košnja oziroma čiščenje vseh melioracijskih jarkov, ki so zajeti v projektu melioracije T., 3. faza št. 1/290, julij 1997, H., L.) na svoji gospodarski enoti P. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo odločitvi tožene stranke, vendar je za svojo odločitev navedlo druge razloge kot tožena stranka. Po presoji prvostopnega sodišča namreč obvezno vzdrževanje melioracijskih objektov za tožečo stranko ne izhaja iz njenega zakupa teh zemljišč, temveč iz njene pravice uporabe in upravljanja s temi zemljišči, ki jo je po tem, ko so ta zemljišča na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) postala last Republike Slovenije in bila dana v gospodarjenje Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), pridobila na podlagi 14. in 17. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 22/2000-ZJS). To pravico pa uresničuje, dokler bo ta zemljišča obdelovala kot dober gospodar oziroma dokler ta zemljišča ne bodo vrnjena po predpisih o denacionalizaciji prejšnjim lastnikom. Ker za ta zemljišča tožeča stranka do 30. 6. 1996 ni sklenila zakupne ali druge ustrezne pogodbo s Skladom in tudi ne plačuje zakupnine, ni zakupnica. Na teh zemljiščih še vedno izvaja pravico upravljanja in uporabe. Zato je napačno stališče tožeče stranke, da ima sporna zemljišča v zakupu in da je iz tega naslova dolžna vzdrževati melioracijske objekte in naprave. Za redno vzdrževanje tega je namreč dolžna skrbeti kot nekdanja upravljalka, ki ima ta zemljišča po 17. členu ZSKZ še vedno v upravljanju in je zanje dolžna skrbeti kot dober gospodar.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni dolžna vzdrževati vseh zemljišč v kompleksu, saj so bila nekatera od njih že vrnjena v last denacionalizacijskim upravičencem, ker iz upravnih spisov to ni razvidno.

Tožeča stranka v pritožbi ugovarja odločitvi prvostopnega sodišča, ker je zadevo obravnavalo na nejavni seji in tako tožeča stranka ni mogla pojasniti svojih ugovorov ter zanje predložiti dokazov. Poleg tega ji nista bila vročena odgovor tožene stranke na tožbo in prav tako tudi ne obvestilo o udeležbi Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v tem postopku. Opozarja, da bi lahko kmetijska inšpekcija na podlagi 92. in 94. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96) ukrepala le zoper lastnika zemljišč, ne pa tudi zoper zakupnika oziroma uporabnika. Po ZKZ je namreč zadolžen za redno vzdrževanje melioracijskih objektov in naprav lastnik zemljišča, ta pa sklene zakupno pogodbo. Meni, da dolžnost vzdrževanja hidromelioracijskega sistema presega okvir dobrega gospodarja, kakršnega določa 17. člen ZSKZ, ker takšno vzdrževanje predstavlja zelo velik strošek, ki celo presega višino zakupnine. Opozarja tudi, da je od vložitve tožbe pa do odločitve prvostopnega sodišča minilo tri leta in da so se medtem razmere spremenile. Tožeča stranka je očistila terciarne melioracijske jarke in naprave na lastne stroške, vendar je bilo to čiščenje brez pomena, kajti glavne jarke bi moral očistiti pravni naslednik bivše vodne skupnosti, to pa je Ministrstvo za okolje in prostor, ki pa tega ni storilo. Zato tudi zaradi tega odtok iz pomožnih jarkov v glavni jarek ni mogoč. Tožeči stranki pa so s tem nastali veliki stroški. Poleg teh stroškov pa mora redno plačevati zakupnino, v kateri se ti stroški ne upoštevajo. Poudarja, da ves čas ugovarja, da ni edini uporabnik zemljišč predmetnega območja, vendar tega nista ugotovila niti kmetijski inšpektor niti tožena stranka. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo odpravi in pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je navedelo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče meni, da tožeča stranka ni lastnik obravnavanih kmetijskih zemljišč, ker je njihova lastnica z uveljavitvijo ZLPP postala Republika Slovenija, z njimi pa gospodari Sklad. Tožeča stranka pa kot nekdanja upravljalka na podlagi 1. odstavka 17. člena ZSKZ nadaljuje z uporabo in upravljanjem (ne pa tudi razpolaganjem) zemljišč, če jih obdeluje oziroma izkoriča sama kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali skelnitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Za ta zemljišča bi tožena stranka morala po 2. odstavku 17. člena ZSKZ do 30. 6. 1996 skleniti zakupno oziroma drugo ustrezno pogodbo. Kolikor je ni, je po 6. odstavku 17. člena ZSKZ zakupno razmerje nastalo po samem zakonu, o nerešenih vprašanjih pa na predlog zakupnika oziroma Sklada odloči sodišče v nepravdnem postopku. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka najpozneje s 1. 7. 1996 po samem ZSKZ postala zakupnica obravnavanih zemljišč, ne glede na to, če zakupne pogodbe ni sklenila.

V 7. členu ZKZ (Uradni list RS, št. 55/2003) pa je določeno, da je lastnik, zakupnik ali drug uporabnik dolžan obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar. Predpis o dobrem gospodarju je izdala Vlada RS, (Uradni list RS, št. 21/2002), vendar pa se je v času izdaje prvostopne odločbe v obravnavanem primeru še uporabljalo Navodilo o tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober gospodar (Uradni list SRS, št. 29/86). V 2. členu navedenega Navodila pa je bilo med drugim določeno tudi, da ne ravna kot dober gospodar tisti, ki ne vzdržuje melioracijskih sistemov v skladu s programom vzdrževlanih del. Ker je torej tožeča stranka zakupnica obravnavanih zemljišč, je po 7. členu ZKZ njena dolžnost, da vzdržuje melioracijske sisteme na teh zemljiščih v skladu s programom vzdrževanja. Pa tudi če tožeča stanka ne bi bila zakupnica, temveč kot nekdanja upravljalka teh zemljišč njihova uporabnica in upravljalka (1. odstavek 17. člena ZSKZ), bi jih morala uporabljati kot dober gospodar. Torej bi morala prav tako redno po programu vzdrževati melioracijske sisteme na teh zemljiščih.

Za odločitev o tem, da je zakupnik dolžan vzdrževati melioracijske sisteme na zakupljenih zemljiščih, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pomembno, kdo trpi stroške tega vzdrževanja. To je namreč stvar zakupne pogodbe in ni predmet presoje v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče torej enako kot sodišče prve stopnje meni, da je odločitev obeh upravnih organov pravilna, ko je redno vzdrževanje melioracijskega terciarnega omrežja naložilo tožeči stranki.

Res je sicer, da je v 92. členu ZKZ lastnik zemljišča izrecno zadolžen za to, da poskrbi za redno delovanje, rabo in vzdrževanje terciarnega omrežja velikih melioracijskih sistemov ter malih namakalnih sistemov in za trajnost lastnosti tal, doseženih z agromelioracijo, in da je v 94. členu ZKZ določeno, da lastnik zemljišč zagotavlja sredstva za kritje stroškov za redno vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja, vendar to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da mora lastnik sam fizično vzdrževati terciarno omrežje velikih melioracijskih sistemov oziroma male melioracijske sisteme oziroma da mora za ta dela zagotavljati sredstva.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni bistveno kršilo pravil postopka s tem, ko je o tožbi odločalo na nejavni seji in ne na glavni obravnavi, saj je odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato je treba tudi ta pritožbeni ugovor zavrniti.

Bistvena kršitev pravil postopka tudi ni podana s tem, ko tožeči stranki ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo in tudi ne obvestilo o udeležbi Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v tem sporu. V obravnavanem primeru namreč odgovor tožene stranke vsebuje le navedbo, da vztraja pri svoji odločbi, in predlog, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Poleg tega pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na ta odgovor. Tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila v skladu s 3. odstavkom 36. člena ZUS poslana kopija tožbe s prilogami, je zgolj priglasilo svojo udeležbo in ni podalo odgovora na tožbo oziroma nasprotne tožbe.

Na odločitev v obravnavani zadevi pa tudi ne vplivajo navedbe tožeče stranke, da je medtem že očistila melioracijske jarke na lastne stroške in da to čiščenje ni imelo pravega učinka, ker niso bili očiščeni glavni jarki in da so ji s tem nastali stroški. Dejstvo je, da so bili melioracijski jarki ob inšpekcijskem pregledu neočiščeni. Kdo pa trpi stroške čiščenja, pa je po presoji pritožbenega sodišča stvar zakupne pogodbe med zakupodajalcem in zakupnikom, ne pa stvar inšpekcijskega postopka.

Pritožbeno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene navedbe, češ da tožeča stranka ni dolžna očistiti vseh terciarnih jarkov, glede na to, da ni edina uporabnica zemljišč z obravnavanega območja, saj tožeča stranka o tem ni predložila nobenih dokazov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.