Jedro

Res je, da začetek stečajnega postopka na tek obresti ne vpliva in da se spremeni le obrestna mera (glej 2. odst. 114. čl. ZPPSL). Vendar pa navedeno določilo ne pomeni, da zaradi njega in na njegovi podlagi tožeči stranki, kot stečajnemu upniku, obrestne terjatve ni bilo potrebno prijaviti oziroma, da jo je stečajni senat z napotitvenim sklepom v okviru "spp" smiselno napotil na pravdo tudi za obrestno terjatev. Prvostopno sodišče je tožbo tožeče stranke v obrestnem delu s sklepom pravilno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (glej 187. čl. ZPP). Izpolnjevanje obveznosti iz obojestransko odplačnih pogodb je namreč po začetku stečajnega postopka usmerjeno k vnovčenju stečajne mase. V konkretnem primeru pa bi izpolnitev pogodbe imela za stečajno maso nasprotni učinek, saj je bila obveznost tožene stranke denarna, obveznost tožeče stranke pa nedenarna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev terjatve v višini 1.820.588,10 SIT (88.543.258,70 SIT - 86.722.670,60 SIT) in v celotnem obrestnem delu tožbenega zahtevka zavrglo, v preostalem delu (v višini 962.210,00 DEM in 35.715,40 FRF v tolarski protivrednosti 86.722.670,60 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.353.170,00 SIT.

Zoper tako odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.do 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter napadeno odločbo razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in priglasila pritožbene stroške.

Glede na določbo 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je sodišče druge stopnje o pritožbi odločalo na podlagi določb ZPP/77. Pritožba ni utemeljena.

Res je, da začetek stečajnega postopka na tek obresti ne vpliva (glej 1. odst. 114. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. list RS št. 67/93, 39/97, v nadaljevanju ZPPSL) in da se spremeni le obrestna mera (glej 2. odst. 114. čl. ZPPSL). Vendar pa navedeno določilo ne pomeni, da zaradi njega in na njegovi podlagi tožeči stranki, kot stečajnemu upniku, obrestne terjatve ni bilo potrebno prijaviti oziroma, da jo je stečajni senat z napotitvenim sklepom v okviru "spp" smiselno napotil na pravdo tudi za obrestno terjatev.

V stečajnem postopku se upoštevajo samo terjatve po temelju in višini, kot so bile prijavljene. Po določbi 1. odst. in 2. tč. 3. odst. 137. čl. ZPPSL morajo upniki stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijaviti vse terjatve oziroma celotno terjatev, glede katere želijo, da bi bila pri razdelitvi stečajne mase upoštevana. To velja tudi za terjatev na plačilo obresti, ki je stranska, od glavne terjatve odvisna, saj je njen obseg odvisen od časa začetka obrestovanja ter različnih obrestnih mer. Le prijavljeno obrestno terjatev lahko stečajni upravitelj preizkusi in upošteva (tudi z rezervacijo ustreznih sredstev, če so izpolnjene predpostavke) v sklepu o glavni razdelitvi (primerjaj sklep VS RS opr.št. III Ips 48/95 z dne 7.12.1995).

Iz v celoti pravilnih na ta del odločitve nanašajočih se razlogov izpodbijane odločbe, je prvostopno sodišče tožbo tožeče stranke v obrestnem delu s sklepom pravilno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (glej 187. čl. ZPP). Za več oziroma za nekaj drugega od tistega, kar je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila, se preizkus terjatve ni mogel opraviti (glej 1. odst. 142. čl. v zvezi z citiranima določiloma 137. čl. ZPPSL ter 1. odst. 2. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL). Zato glede tega tožnica tudi na pravdo ni mogla biti napotena (ne glede na neidentificiran in nedoločen pripis "spp" v napotitvenem sklepu) in v pravdi več ali nekaj drugega od tistega, kar je prijavila in bila napotena, tudi zahtevati ne more (glej stališča s posvetovanja sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji, objavljena v reviji Podjetje in delo št. 3-4/97, stran 412).

S temi razlogi sodišče druge stopnje potem, ko je še ugotovilo, da tudi nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 354. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP) ni podana, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 380. čl. ZPP).

Pri tem pritožbeno sodišče le pripominja, da pritožba (v tem delu) vsebinsko ne napada zavrženja tožbe v delu višjega tožbenega zahtevka od določenega v napotitvenem sklepu. Materialnopravno pa je odločitev prvostopnega sodišča tudi v tem pogledu pravilna, saj za več, kot za znesek 86.722.670,60 SIT iz naslova glavnice, tožnica po napotitvenem sklepu pravnega interesa nima. Se pa presežek nanaša na izračun protivrednosti devizne terjatve na dan vložitve tožbe, kar je (kot je pravilno poudarilo prvostopno sodišče) prav tako v znesku 1.820.588,10 SIT preko prijave, napotitve, je pa tudi v nasprotju z določbo 4. odst. 112. čl. ZPPSL o konverziji terjatev v tuji valuti.

Pravilna pa je prvostopna odločitev tudi v razsojenem delu. Niti dejanskemu stanju, niti materialnemu pravu ne ustreza pritožbena trditev, da je bil pravni posel prodaje delnic s podpisom dodatka k pogodbi z dne 29.12.1995 (A/9) realiziran, datum izvršitve pobota (na dan 27.9.1996 - 3.čl. citiranega dodatka) pa zgolj tehnično - logističnega pomena zaradi posebnega predmeta kupne pogodbe.

Materialnopravno ima vsako obligacijsko razmerje svojo sklenitveno in izpolnitveno fazo. V izpolnitev sodi prenehanje obveznosti, glede katerega sta v konkretnem primeru pravdni stranki (pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko) določili tako način, kot čas (primerjaj 314. in 336. čl. ZOR). Ker pa je čas izpolnitve pogodbe v konkretnem primeru padel v čas po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko so (ex lege) začele učinkovati pravne posledice tega dejstva (glej poglavje 4.4. ZPPSL). Tožnica svoje pogodbene obveznosti, razvidne iz 3. čl. citiranega dodatka ni izpolnila, saj ni zatrjevala in dejansko tudi ne opravila izročitve 460 delnic toženi stranki. Njeno ravnanje v stečajnem postopku (prijava terjatve iz naslova 460 rednih delnic četrte emisije - A/2) pa kaže, da takega namena tudi ni imela. Ne glede na vprašljivo uporabo 5. odst. 121. čl. ZPPSL v zvezi s 125. čl. ZOR (ni namreč razvidno iz določbe 3. člena citiranega dodatka, da bi bil izpolnitveni čas tako bistvenega pomena, da bi izpolnitev po določenem času ne imela več smisla in bi šlo zaradi tega za fiksni posel) se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do ravnanja tožeče stranke v stečajnem postopku in do ravnanja stečajnega upravitelja ter vpliv začetka stečajnega postopka na obojestransko odplačno pogodbo po določbah 1. in 2. odst. 121. čl. ZPPSL. Izpolnjevanje obveznosti iz obojestransko odplačnih pogodb je namreč po začetku stečajnega postopka usmerjeno k vnovčenju stečajne mase. V konkretnem primeru pa bi izpolnitev pogodbe imela za stečajno maso nasprotni učinek, saj je bila obveznost tožene stranke denarna, obveznost tožeče stranke pa nedenarna. Zato si je prvostopno sodišče tudi pravilno razlagalo priznanje terjatve tožeče stranke (lastništvađ) 460 delnic, kot smiselno (konkludentno) izjavo o lastnem (za stečajno maso) odstopu od kupne pogodbe. Tožena stranka je namreč izrecno zatrjevala, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo (9. pripravljalne vloge z dne 16.1999 - red.št. 26 spisa), stečajni upravitelj pa je prijavljeno terjatev iz lastništva delnic tožeči stranki priznal, kar vsekakor pomeni ravnanje iz katerega se je dalo zanesljivo sklepati, da pri nakupu spornih delnic ne vztraja (prim.

1. odst. 28. čl. ZOR). To pa je po 2. odst. 121. čl. tudi pomenilo, da se je lahko tožeča stranka na povsem nedvoumen način seznanila o stališču stečajnega upravitelja do pogodbe med strankama, razvidne iz 3. čl. citiranega dodatka (A/9). Ugotovitve prvostopnega sodišča, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, so povsem v mejah dejanske podlage, razvidne iz trditev strank v tem sporu. Pritožba zmotno trdi, da se je sodišče prve stopnje do ugotovljenega razdrtja pogodbe opredelilo z uporabo določb 133. čl. ZOR, ker takšni razlogi iz izpodbijane odločbe niso razvidni.

V pravočasno dopolnjeni pritožbi (red.št. 31 spisa) zatrjevano dejstvo, da sta stranki dne 29.1.1996 (dodatek k pogodbi - A/8) sporazumno določili rok zapadlosti kredita na dan 25.4.1996, s tem pa prestavili tudi datum pobota v zvezi z nakupom delnic na isti datum, je nedovoljena pritožbena novota. Tožeča stranka take trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila (glej 1. odst. 496. a čl. ZPP), zato je tudi pritožbeni preizkus ne more upoštevati; poleg tega pa se spremenjeni datum za vračilo kredita izrecno nanaša na 1. čl. osnovne pogodbe o odobritvi kratkoročnega kredita (A/7), kot izrecno izhaja iz 2. čl. dodatka, na katerega se sedaj pritožnica sklicuje.

Sodišče prve stopnje tudi v tem delu svoje odločitve ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kar je dolžno pritožbeno sodišče ob preizkusu pritožbe paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in pravilno sodbo potrditi (368. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP. Tožeča stranka mora svoje pritožbene stroške nositi sama zato, ker s pritožbo ni uspela (glej 1. odst. 154. čl. ZPP), tožena stranka pa jih mora nositi sama zato, ker so se njena, sicer povsem konsistentna in pravilna stališča v odgovoru na pritožbo izčrpala tako v njenih izvajanjih v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v sami izpodbijani odločbi (glej 1.odst. 155. čl. ZPP).