Jedro

Morebitno ponovno povečanje števila delavcev na posameznih delovnih mestih zaradi sprememb v gospodarjenju in poslovanju delodajalca, na zakonitost programa razreševanja presežnih delavcev iz preteklega časovnega obdobja, ne more imeti nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi uvrstitve med trajno presežne delavce ter ugotovitev, da jima delovno razmerje ni prenehalo, da še vedno traja in da ju je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jima priznati vse pravice iz dela. Hkrati je odločilo, da tožeči stranki nosita sami svoje stroške postopka.

Zoper citirano sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec tožečih strank iz vseh pritožbenih razlogov. Mnenja je, da sodišče prve stopnje ni razčistilo vseh relevantnih dejstev. Predvsem ni razčiščeno vprašanje, ali je pri toženi stranki iz resničnih razlogov ali pa samo navidezno postalo delo tožnikov in ostalih delavcev nepotrebno.

Problem je v tem, da je tožena stranka dela odstopila privatnim podjetjem, kot npr. čiščenje prostorov. Privatnik, ki je prevzel čiščenje, je moral prevzeti vse čistilke, kar bi moralo biti zagotovljeno tudi tožnikoma. Dela, ki sta jih opravljala tožnika, sedaj tožena stranka opravlja celo z večjim številom zaposlenih, iz česar tudi izhaja, da njuno delo ni postalo nepotrebno. Nadalje pritožba poudarja, da je ostalo nerazčiščeno vprašanje ponudbe drugega dela. Tožena stranka je ponudila delo transportnega delavca, za kar pa je zdravniška komisija ugotovila, da ga tožnika nista zmožna opravljati. Prav v času, ko jima je odpovedala delovno razmerje, je razpisala 9 prostih delovnih mest voznikov, za katera naj bi izpolnjevala vse pogoje, vendar ju na ta dela ni hotela sprejeti. Da njuno delo ni postalo nepotrebno, dokazuje tudi izpoved priče Šarkan, da je bil na njuno delovno mesto razporejen neki invalid. Pritožnika menita, da je protizakonito reševati problem invalida na način, da zdravemu delavcu trajno preneha delovno razmerje. O spornih dejstvih naj se kot pričo zasliši K. S., ki bi kot šef vedel veliko povedati o tem, kar je pomembno za pravilno razsojo. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91 in 29/92) v 33. členu določa, da delavcu preneha delovno razmerje na način in po postopku, kot ga določa zakon, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov nepotrebno za dalj kot šest mesecev (torej trajno nepotrebno). Za nujne operativne razloge po določbi 29. člena istega zakona štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti organizacije, ekonomski razlogi in ukrepi družbene skupnosti. Po 34. členu istega zakona ugotavlja obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca poslovodni organ, ki o razlogih za prenehanje, o številu in kategorijah nepotrebnih delavcev ter o roku, v katerem bo prenehala potreba po delu, obvesti svet delavcev ali delavskega zaupnika in sindikat, v primeru večjega števila delavcev pa tudi zavod za zaposlovanje. V nadaljnjem postopku glede na 35. člen nato organ upravljanja delodajalca ob sodelovanju sveta delavcev ali delavskega zaupnika in predstavnikov sindikata sprejme program razreševanja presežnih delavcev, v katerem morajo biti določeni ukrepi za preprečitev ali kar največjo omejite prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev ter ukrepi in kriteriji za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, kot npr. ponudba zaposlitve v drugi organizaciji, zagotovitev denarne pomoči, dokup zavarovalne dobe itd..

Izhajajoč iz citirane zakonske podlage je prvostopno sodišče pravilno ocenilo listine v sodnem spisu in na njihovi podlagi logično in prepričljivo zaključilo, da je bil postopek določanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki speljan zakonito in je tožnikoma ob pravilni uporabi kriterijev za ohranitev zaposlitve zakonito prenehalo delovno razmerje po odločbah delodajalca, katerih razveljavitev je zato utemeljeno zavrnilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča upadanje poslovne in finančne uspešnosti zaradi upadanja prometa in dohodka, kar je bilo ugotovljeno na kolegiju glavnega direktorja tožene stranke 8.9.1992, predstavlja nujni operativni razlog iz že citiranega 29. člena zakona, zaradi katerega je bil ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu 156 delavcev, med katere sta bila v sektorju vzdrževanja na delovnih mestih skladiščnika materiala, ob pravilni uporabi kriterijev za ohranitev zaposlitve po 13. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, uvrščena tudi tožnika. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da ni razčiščeno vprašanje obstoja nujnih operativnih razlogov, s čimer se po vsebini nakazuje na kršitev določbe 29. člena ZDR. Iz organigrama delovnih mest in sistemizacije v sektorju vzdrževanje pa je tudi razvidno, da sta bila za delo skladiščnika materiala predvidena le dva izvajalca in sta ti dve delovni mesti glede na računalniški izpisek delavcev na dan 21.6.1994, dejansko zasedala S. K. in Z. K.. Morebitno kasnejše ponovno povečanje števila delavcev na tovrstnih delih glede na navedbe tožnikov v pritožbi 14.4.1995, ko zatrjujeta, da tovrstno delo sedaj opravlja šest izvajalcev, pa na zakonitost programa razreševanja presežnih delavcev, sprejetega leta 1992, ob upoštevanju tedanjih razmer, ne more vplivati. Gospodarjenje ni statični temveč dinamični proces, kar pomeni, da pozitivne spremembe v poslovanju v določenem časovnem obdobju lahko privedejo do ponovne potrebe po večjem številu delavcev za istovrstna opravila.

Neutemeljeno je nadalje pritožbeno uveljavljanje kršitve 1. odstavka 35. člena v zvezi s 36. a členom citiranega zakona, ki se nanaša na obveznost delodajalca, da sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Tudi glede tega vprašanja je pravilna dokazna ocena prvostopnega sodišča, saj je iz programa razreševanja presežnih delavcev z dne 15.10.1992 jasno razvidno, da je tožena stranka za tožeči predvidela ukrep razporeditve v okviru delovne organizacije.

Iz listin v sodnem spisu in navedb tožečih strank v pritožbi izhaja, da jima je ponudila delo nakladanje in razkladanje tovora. Razlog, da ni prišlo do realizacije tovrstnega ukrepa, pa ne izvira iz sfere tožene stranke, pač pa tožnikov, ker po zdravniških spričevalih z dne 4.11.1992 oz. 11.11.1992, za predlagano delo iz zdravstvenih razlogov nista bila zmožna. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi tožena stranka posledice prenehanja potreb po njunem delu morala razrešiti enako kot za druge delavce, s ponudbo zaposlitve pri drugem delodajalcu. Iz programa razreševanja presežnih delavcev je razvidno, da je takšna oblika razreševanja bila uporabljena le za čistilke, tovrstnih del pa tožnika nista opravljala.

Ker tožeči stranki ne ponujata dokazov za trditve, da naj bi tožena stranka v času odpovednega roka razpisala potrebe po 9 delavcih voznikih, za kar naj bi izpolnjevali pogoje, iz v spisu razpoložljive listine z dne 21.4.1993 v povezavi z izpovedjo zaslišane priče pa izhaja, da je šlo za interni razpis oz. poziv kandidatom, ki bi želeli opraviti izpit C kategorije in se nato jeseni vključiti v tečaj za voznike težke mehanizacije ali v tečaj za žerjaviste, je morala pritožba tudi v tej smeri ostati brezuspešna. Na bistveno pravilno odločitev prvostopnega sodišča prav tako ne more vplivati z ničemer dokazana trditev o razporeditvi delovnega invalida na delovno mesto skladiščnika materiala, na katerem sta bila tožnika razporejena pred prenehanjem delovnega razmerja. Od skupaj 5 zaposlenih skladiščnikov materiala je imel sicer M. B. status delovnega invalida, vendar je z njim tožena stranka sklenila sporazum, po katerem mu je dokupila pokojninsko dobo, s čimer je izpolnil pogoje in se upokojil. Ob uporabi izločitvenih kriterijev sta presežna postala tožnika, delavca Z.K.in K. S. ko pa sta ohranila zaposlitev in bila glede na že omenjeni računalniški izpisek zaposlenih delavcev na dan 21.6.1994 le onadva zaposlena na delovnem mestu skladiščnika materiala. Ker je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče razčistilo vsa dejstva, odločilna za razsojo predmetne zadeve in ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, je tudi pritožbeni dokaz z zaslišanjem predlagane priče, neutemeljen.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.