Jedro

Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni namenjena izpodbijanju razlogov za razveljavitev, temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve na sodišče prve stopnje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP sojenje lahko opravilo (ali celo moralo opraviti) samo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 80.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2016 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Presodilo je, da glede na objektivno odgovornost toženke za nastalo škodo, tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru ne predstavlja ekskulpacijskega razloga, ki bi toženko v celoti razbremenila odgovornosti za nastalo škodo, ter da je drugačna presoja sodišča prve stopnje glede tega vprašanja materialnopravno zmotna. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 335. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, da dopolni dokazni postopek in opravi presojo glede morebitnega soprispevka tožnika k nastanku škode v smislu tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju OZ), predvsem glede višine odškodnine. V obrazložitvi je navedlo, da gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden pred sodiščem druge stopnje oz. za dopolnitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki še niso bile predmet obravnavanja na prvi stopnji.

3. Toženka je vložila pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje. Navaja, da bi sporna vprašanja moralo razrešiti sodišče druge stopnje samo in mu očita, da je zavzelo drugačno stališče kakor v prvem razveljavitvenem sklepu, ki ga je sprejelo v tem sporu. V nadaljevanju pritožbe pretežno izpodbija materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da tožnikovo ravnanje ni bilo nepričakovano, neizogibno in neodstranljivo, zaradi česar ne predstavlja ekskulpacijskega razloga v zvezi z odgovornostjo toženke za nastalo škodo.

4. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku je z zadnjo novelo (ZPP-E) uveljavil možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (357.a člen ZPP). Pri tem zakon izrecno določa, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 357.a člena ZPP). Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje torej ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo (ali celo moralo opraviti) samo. Gre izključno za preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. 7. Glede na začrtan okvir pritožbe je pritožba toženke neutemeljena. V pritožbi zgolj splošno navaja, da bi sodišče druge stopnje očitane kršitve lahko samo odpravilo, česar pa podrobneje ne konkretizira in izrecno ne napada razlogov sodišča sodišča druge stopnje za to, da zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe predstavljajo nestrinjanje z razlogi odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi (tj. z razlogi iz 338. člena ZPP) oziroma izpodbijanje te odločitve po vsebini,3 čemur pa institut pritožbe zoper sklep o razveljavitvi ni namenjen.

8. Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (četrti odstavek 357.a Člena ZPP).

9. Tožnik in toženka sta priglasila pritožbene stroške oziroma stroške odgovora na pritožbo. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

10. Odločitev je bila sprejeta soglasno v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji. 3 Konkretno presoji, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja eksulpacijskega razloga za izključitev toženkine odgovornosti za škodo.