Jedro

Tožnika zatrjujeta toženkin poseg v njuno civilnopravno sfero. Prizadetosti z gradnjo na sosedini parceli ne zatrjujeta kot prizadeto javno korist, ampak kot prizadeto lastno korist. Ravno to pa je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba in pravnomočni sklep sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženca obsodilo na odstranitev mejnega opornega zidu v dolžini 22,21 m. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nasprotno tožbo, kjer je zahtevek glasil na znižanje tožničine hiše na maksimalno nadmorsko višino 228,70 m je zavrglo, zavrnilo pa je podrejeni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na plačilo odškodnine.

Nasprotna tožnika sta se pritožila zoper tisti del odločbe, kjer nista bila uspešna in sodišče druge stopnje je njuni pritožbi delno ugodilo, razveljavilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, potrdilo pa sklep o zavrženju nasprotne tožbe in sodbo o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlagata nasprotna tožnika revizijo in predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe odločbi raveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Revidenta sta podala soglasje h gradnji nasprotničine hiše s pogojem, da višina ne presega 228,70 m, kar je bilo vnešeno v zapisnik. To je listina, ki je namenjena izdaji upravne odločbe, hkrati pa je dogovor med strankami. S tem da se nasprotnica ni držala dogovora in je hiša višja kot je bilo dogovorjeno, je revidentoma odvzela pogled na morje in zmanjšala vrednost njune hiše. Zato sta revidenta zahtevala rušenje do dogovorjene višine ali podrejeno odškodnino, ki bi bila določena z izvedencem. V podobni zadevi je revizijsko sodišče že odločilo, da ne gre za upravno stvar, ampak da je pristojno redno sodišče. Zato je sodišče neutemeljeno zavrglo tožbo. Glede odškodnine pa bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bi izvedlo predlagane dokaze.

Revizija je utemeljena.

V nasprotni tožbi sta revidenta zatrjevala, da se nasprotna tožena stranka (v nadaljevanju "tožena stranka") ni držala dogovora, ki sta ga stranki sklenili 24.8.1987 in po katerem se je tožena stranka zavezala zgraditi svoj objekt do največ 228,70 m nadmorske višine, in je zato tožeča stranka prikrajšana pri svojem razgledu na morje. V nadaljevanju pravde je tožeča stranka tožbeno podlago razširila še na trditev, da je sedaj prikrajšana tudi zaradi manj sonca, kot ga je imela doslej. Zatrjevala je tudi, da je tožena stranka hišo zgradila višje, kot sta se stranki dogovorili in kot je bilo v lokacijskem dovoljenju določeno. Podrejeno je zahtevala plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti objekta.

Tožeča stranka v primarnem tožbenem zahtevku torej zatrjuje neutemeljeno vznemirjanje, saj nima več razgleda na morje in ker ima manj sonca kot prej. Kot razlog protipravnosti navaja gradnjo tožene stranke v nasprotju z dogovorom in lokacijskim dovoljenjem. Tožnika v predmetni pravdi ne izpodbijata dovoljenja ali soglasja, ki se izda v upravnem postopku, ampak zahtevata odpravo vznemiranja, ki zanju prihaja s sosednje, nižje ležeče parcele, oz. vendar višje sosedine hiše. Zatrjujeta toženkin poseg v njuno civilnopravno sfero. Tako se izkaže, da tožnika ne zatrjujeta prizadetosti z gradnjo na sosedini parceli kot prizadeto javno korist, ampak kot prizadeto svojo korist. Ravno to je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo. V postopku za izdajo lokacijske in druge potrebne dokumetacije za izgradnjo stanovanjske hiše, kjer je kot sosed sodelovala tudi tožeča stranka, pristojni upravni organ med dr. pazi na koristi prizadetih skozi lupo javne koristi (Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS št. 18/84). Tako razgled na morje, kot zmanjšana tržna vrednost hiše je takšna korist, na katero upravni organ pri izdaji ustreznih dololjenj ni dolžan paziti. V tej fazi pravde ne gre za to, ali tožnika zahtevata varstvo svoje lastninske pravice z negatorno tožbo (42.člen ZTRL), ali kot obligacijskopravno pravico (156.člen ZOR), ampak je potrebno ugotoviti, da gre za premoženjskopravni spor, o katerem odloča redno sodišče (1.člen ZPP). Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je napačno presojalo pravno naravo tožbenega zahtevka (42.člen ZTLR ali 156.člen ZOR) in je bilo potrebno sklep o zavrženju tožbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (356.člen ZPP v zvezi s 399.členom ZPP). Ker pa je revizijsko sodišče razveljavilo to odločitev sodišča, je odprta odločitev o tožbenem zahtevku in zato je bilo potrebno razveljaviti tudi sodbo obeh sodišč o podrejenem (eventualnem) tožbenem zahtevku, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti objekta, saj je ta zahtevek tožeča stranka postavila le v primeru, če bo primarni zavrnjen.

V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo predvsem presojati dogovor pravdnih strank z dne 24.8.1984. Pri tem bo potrebno najprej opredeliti tožbeni zahtevek, ali gre za stvarnopravni zahtevek po 42.členu ZTRL ali za obligacijskopravni zahtevek po 156.členu ZOR, saj sta mogoči obe pravni podlagi varstva pred nedovoljenimi imisijami. Če se bo izkazalo, da gre za primer iz 42.člena ZTLR, bo potrebno v zvezi z zatrjevanim dogovorom še ugotoviti, ali sta stranki s tem ustanovili negativno služnost ali ne. Če bo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ne gre za negativno služnost, bo potrebno presojati, ali gre pri toženkinem ravnanju za neutemeljneo vznemiranje oz. omejevanje pravic tožeče stranke čez krajevno običajno mero. V primeru, če bo primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, pa bo sodišče prve stopnje moralo najprej izčrpati ponujene dokaze in šele nato odločiti o utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka.