Jedro

Pouk oziroma opozorilo, da je priznanje kaznivega dejanja olajševalna okoliščina, v določbah, ki urejajo zaslišanje obdolženca, res ni predvideno, ni pa moč takšnega pouka šteto kot silo, grožnjo ali drugo podobno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za to, da bi se doseglo njegovo priznanje (8.odst. 227.čl. ZKP), zaradi česar sodne odločbe ne bi bilo mogoče opreti na obdolženčevo izpovedbo (10.odst. 227.čl. ZKP).

Organi za notranje zadeve so s pregledom ugotavljali in preverjali številko šasije in motorja avtomobila in druge elemente za identifikacijo vozila... V tem primeru je šlo za pregled zaseženega predmeta v skladu z določili 1. in 2.odst. 148.čl. ZKP in ne za preiskavo vozila v smislu 214.čl. ZKP. Organi za notranje zadeve so s pregledom vozila ugotavljali oziroma preverjali le tiste podatke, ki so sestavni del vsakega tehničnega pregleda vozila, to je identifikacijske dokumente in znake vozila, za takšen pregled pa ni potrebna odredba sodišča. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitev pravic obdolženca iz 29.čl. Ustave Republike Slovenije in 16.čl. ZKP...

Dokaze, za katere sodišče oceni, da niso pomembni za pravilno razsojo, sme sodišče zavrniti. Za razsojo so pomembni dokazi, ki so v relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe in za katere obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev.

Če je sodišče druge stopnje ob pritožbi odločilo drugače, kot se je glasil predlog Višjega državnega tožilstva v Ljubljani, s tem ni kršilo določb postopka, niti ni takšno ravnanje v nasprotju z načelom kotradiktornosti postopka in enakopravnnosti strank v postopku.

Za obstoj kaznivega dejanja kot elementa kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno, da bi bil odkrit storilec dejanja, zadostuje ugotovitev, da je bila stvar, ki je predmet kaznivega dejanja, pridobljena s kaznivim dejanjem.

Glede na to da predlog za zaslišanje Ž.M. ni v materialno-pravni vzročni zvezi s predmetom dokazovanja, okoliščina, da pritožbeno sodišče ni presodilo navedbe pritožbe o dokaznem predlogu za zaslišanje Ž.M., ne predstavlja bistvene kršitve po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP niti kršitve po 2.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 16.3.1995 A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. in 3. odstavku 221. člena KZ, zanj mu je določilo kazen 5 mesecev zapora in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ, zanj mu je določilo kazen 4 mesece zapora in mu nato izreklo enotno kazen 8 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo z dne 22.3.1996 pritožbo zagovornika obtoženega M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega M. je dne 26.7.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja: - M. je bil pred uvedbo kazenskega postopka izpostavljen večkratnemu kustodialnemu zasliševanju v zaprtih prostorih UNZ Novo mesto in pri tem premoten, da ga zaslišujejo kot pričo. V postopku zoper J.Z. M. ni bil opozorjen, da je osumljenec, ni bil opozorjen na pravico do zagovornika in da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Na podlagi takšnega zasliševanja je bil narejen uradni zaznamek, s katerim se je preiskovalni sodnik seznanil in ga uporabil kot podlago za zasliševanje v preiskavi v smeri kaznivega dejanja prikrivanja in ponarejanja listin.

- Ob zaslišanju 19.5.1994 je sodišče kljub izrecni določbi 29. člena Ustave Republike Slovenije, da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe ali priznati krivdo, obtoženega M. opozorilo, da si lahko oteži obrambo, če se ne bo zagovarjal in da je priznanje kaznivega dejanja olajševalna okoliščina. S tem je sodišče M. prikrajšalo za temeljno ustavno pravico, da ni dolžan izpovedati zoper sebe in prekršilo pravice obrambe. Izpodbijani sodbi temeljita izključno na izpovedbah treh obsojenih - Z., L. in M. Nezakonitost v predhodnem postopku in ob zasliševanju v preiskavi je sodišču postregla z dokazi o M., za obrambo sicer spornem sodelovanju pri obeh dejanjih.

M.-jevo delno priznanje (v objektivnem smislu), ki temelji na nezakonitem postopku, je pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in bi moralo biti izločeno, sodišče sodbe na ta dokaz ne bi smelo opreti.

Osebni avtomobil so organi za notranje zadeve zasegli in ga preiskali brez sodnega naloga. Vozilo predstavlja zaprt prostor, nedotakljivost stanovanja oziroma zaprtega prostora je zagotovljena po 36. členu Ustave Republike Slovenije. Ugotovitev preiskave o spremenjeni številki šasije temelji na nezakonito pridobljenem dokazu, zato sodišče sodbe na te ugotovitve ne bi smelo opreti.

Opiranje sodbe na M.-jevo izpovedbo, ki je bila podana na podlagi nezakonitih opozoril ter na preiskave vozila pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

- Zagovornik M. je predlagal zaslišanje svojega očeta Ž.M., predlog je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. S tem je kršena pravica obrambe - kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe.

- Sodišče je odločalo o M.-jevi krivdi le na podlagi indicev in jo obrazložilo pavšalno. Sodišče na škodo M.-ja načela "in dubio pro reo" ni uporabilo. Dvomljive situacije o krivdi bi bilo treba razlagati v korist obtoženca. Zaključek o obtoženčevem naklepnem ravnanju in storitvi obeh kaznivih dejanj ni pravilen. M. bi storil kaznivo dejanje, če bi se zavedal vseh objektivnih znakov kaznivega dejanja, vzročne zveze med ravnanjem in prepovedano posledico, dejanje pa bi hotel storiti, ali če bi se zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, se zavedal vzročne zveze med ravnanjem in prepovedano posledico in privolil, da posledica nastane. Za vozilo je plačal 41.000 nemških mark, zahteval je registracijo v Sloveniji, vozilo je registriral na sorodnika, vozilo so spremljali dokumenti, ki so bili žigosani s strani državnih organov. Maksimovič ni mogel vedeti, da gre za ukradeno vozilo.

- Višje državno tožilstvo v Ljubljani se je v poročilu (pravilno: mnenju) z dne 1.8.1996 strinjalo s pritožbo obrambe in se je ta na seji senata višjega sodišča pridružila stališčem tožilstva. Obramba zato na seji ni predlagala dopolnitve poročila niti ni v zaključni besedi podrobneje obrazlagala vsebine pritožbe. Drugačna sodba Višjega sodišča v Ljubljani pomeni neupoštevanja načela kontradiktornosti s strani sodišča na škodo obrambe.

- Sodišče druge stopnje je na škodo obrambe omejilo pravico strank do pravnega sredstva. Seja senata dne 22.3.1996 je bila časovno kratka, odmerjeni čas je bil odločno prekratek za vsestransko pretresenje zadeve. Tako je pritožbeno sodišče prezrlo, da je bil T.L. priprt brez zakonskih razlogov. Sodišče zadeve ni preučilo vsestransko in celovito, s tem pa je kršilo načelo iskanja materialne resnice in poseglo v pravice obtoženih do sodnega varstva in pravnega sredstva.

- Kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ je akcesorno dejanje. V spisu ni podatkov o storilcu in izvršitvi kaznivega dejanja tatvine. Kaznivo dejanje prikrivanja torej ne more biti storjeno. Izpodbijana sodba je v tem delu utemeljena na nepravilno uporabljenem materialnem pravu. Z odreditvijo izvedenstva dne 17.2.1995 je sodišče prejudiciralo zadevo in odločitev o krivdi. Sodišče je odredilo izvedenstvo A.K. z nalogo, da poskuša ugotoviti, kateri od obtožencev je napisal vlogo za pridobitev izjave o homologaciji vozila in uvozne carinske deklaracije, pri tem pa postavilo samo alternativi: ali J.Z. ali A.M. Vnaprejšnja odločitev sodišča o krivdi je razvidna tudi iz obrazložitve sodbe oziroma iz sprejetih zaključkov, ki so narejeni praviloma v škodo A.M. - Sodba nima razlogov o vrednosti avtomobila in o lastniku avtomobila. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih - kvalifikatornem elementu, kar je nova kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

- Sodišče druge stopnje ni presodilo vseh razlogov pritožbe M. zagovornika, zlasti ne razlogov o bistvenih kršitvah postopka in neobrazložitvi njegovega pisnega dokaznega predloga za zaslišanje Ž.M. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik A.M. je sodišču prve stopnje tudi predlagal, naj obsojencu odloži nastop kazni. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 25.7.1996 obsojenemu A.M. odložilo izvršitev kazni do odločitve Vrhovnega sodišča. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da je predhodni postopek izveden v skladu s pooblastili, ki jih imajo organi za notranje zadeve. Uradni zaznamki o izpovedbah obdolžencev so bili izločeni iz spisa in njihova vsebina ni bila upoštevana v izrečeni sodbi. Sodišče ni kršilo zakona, če je zavrnilo zaslišanje ene izmed predlaganih prič, vse to je pravica sodišča. Prav tako ni mogoče slediti zahtevi glede očitkov drugih kršitev zakona, saj te ne obstajajo, kot tudi ne trditvam glede pogojev za očitek storitve kaznivega dejanja prikrivanja. Po mnenju državnega tožilca se zahteva v pretežnem delu nanaša na očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S trditvijo, da je bil A.M. pred uvedbo kazenskega postopka izpostavljen večkratnemu kustodialnemu zasliševanju v zaprtih prostorih UNZ Novo mesto, vložnik zahteve implicitno zatrjuje, da je bila M. odvzeta prostost, oziroma da je bil v prostorih UNZ prisilno zadržan. To zatrjevanje predstavlja novo okoliščino, ki je zagovornik doslej ni uveljavljal niti v postopku pred sodiščem prve niti druge stopnje. Podatki spisa takšne trditve ne potrjujejo, enako velja za trditev, da je bil M. s strani delavcev UNZ premoten, da ga zaslišujejo kot pričo v postopku zoper J.Z. Po določbi 2. odstavka 148. člena ZKP smejo organi za notranje zadeve pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev zahtevati potrebna obvestila od oseb, o tem se napravi uradni zaznamek. Iz ovadbe UNZ Novo mesto z dne 12.4.1994 zoper J.Z. in A.M. je razvidno, da so bili v prilogi ovadbe tudi uradni zaznamki o zbranih obvestilih osumljencev in občanov, obvestila pa so bila kasneje s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 13.9.1994 izločena iz spisa v skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP.

Iz navedenega sledi, da so organi za notranje zadeve enkrat ali večkrat povabili M. k sebi v skladu z navedeno zakonsko določbo, z njim opravili pogovor oziroma od njega zahtevali potrebna obvestila (2. odstavek 148. člena ZKP). Tudi če bi bile pri tem res podane takšne kršitve, kot zatrjuje vložnik zahteve, bi bila lahko v zvezi z njimi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP le, če bi se sodba opirala na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takšnega nedovoljenega dokaza. Sodba se na izpovedbo (zagovor) Maksimoviča ne opira, nasprotno, njegovemu zagovoru ne verjame in ocenjuje, da je bolj prepričljiv zagovor J.Z. (stran 18). Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vložnik zahteve zatrjuje, da je sodišče M. prikrajšalo za temeljno ustavno pravico, da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje in prekršilo pravice obrambe, ker ga je ob zaslišanju dne 19.5.1994 opozorilo, da si lahko oteži obrambo, če se ne bo zagovarjal in da je priznanje kaznivega dejanja olajševalna okoliščina. Ob tem zagovornik ni navedel, da je bil M. prvič zaslišan dne 28.4.1998 in da takrat ni podal zagovora, ker še ni imel zagovornika. Pravni pouk, ki je bil dan dne 19.5.1994, da si utegne obdolženec s tem, če se ne zagovarja, otežiti zbiranje dokazov za svojo obrambo je v skladu s 3. odstavkom 227. člena ZKP. Pouk oziroma opozorilo, da je priznanje kaznivega dejanja olajševalna okoliščina, v določbah, ki urejajo zaslišanje obdolženca, res ni predvideno, ni pa moč takšnega pouka šteti kot silo, grožnjo ali drugo podobno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za to, da bi se doseglo njegovo priznanje (8. odstavek 227. člena ZKP), zaradi česar sodne odločbe ne bi bilo mogoče opreti na obdolženčevo izpovedbo (10. odstavek 227. člena ZKP). Ne glede na to da je bil takšen pouk oziroma opozorilo obdolžencu dano v prisotnosti njegovega zagovornika, je treba ugotoviti, da je upoštevanje priznanja kot olajševalne okoliščine ne le pravno možno ampak v sodni praksi tudi običajno. Omenjeno opozorilo tudi ne predstavlja nekega moralnega pritiska ali pa morebiti preslepitve, s katero bi se doseglo priznanje obdolženca. Vložnik zahteve trditve ne konkretizira in zgolj na abstraktni ravni trdi, da je sodišče M. prikrajšalo za temeljno ustavno pravico (da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje) in kršilo pravice obrambe. M. namreč dejanj ni priznal, prav tako ni razvidno, katero izjavo naj bi dal zaradi pouka, da je priznanje kaznivega dejanja olajševalna okoliščina. M. je bil opozorjen, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. M. se je odločil, da bo podal izpoved, oziroma da se bo zagovarjal. V izpovedbi podaja svojo verzijo dejanj, ki so predmet obtožbe, pri čemer ves čas zanika, da bi karkoli vedel o tem, da je bilo vozilo, ki ga je kupil, ukradeno in da so dokumenti vozila ponarejeni, hkrati pa tudi izključuje vsakršno možnost, da bi to lahko vedel. Takšnega zagovora ni mogoče šteti kot priznanje, niti kot "delno priznanje v objektivnem smislu".

Osebni avto, ki je bil ukraden v noči med 16. in 17.8.1993 na Dunaju B.K., so organi za notranje zadeve dne 18.12.1993 zasegli obsojenčevemu očetu Ž.M. zaradi zavarovanja dokazov. Iz zapisnika o zasegu je razvidno, da je Ž.M. avtomobil organom za notranje zadeve izročil sam. Strokovno mnenje o pregledu avtomobila je datirano z dnem 13.1.1994. Iz tega mnenja je razvidno, da so organi za notranje zadeve s pregledom ugotavljali in preverjali številko šasije in motorja avtomobila in druge elemente za identifikacijo vozila. O pregledu in ugotovitvah pregleda je izdelan tudi fotografski album. Iz zapisnika o zasegu je tudi razvidno, da so bili zaseženi tudi identifikacijski dokumenti vozila (o registraciji, o tehničnem pregledu, račun o nakupu). Iz navedenih okoliščin izhaja, da je šlo v tem primeru za pregled zaseženega predmeta v skladu z določili 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP in ne za preiskavo vozila v smislu 214. člena ZKP. Organi za notranje zadeve so s pregledom vozila ugotavljali oziroma preverjali le tiste podatke, ki so sestavni del vsakega tehničnega pregleda vozila, to je identifikacijske dokumente in znake vozila, za takšen pregled pa ni potrebna odredba sodišča (vložnik zahteve govori o sodnem nalogu oziroma preiskovalnem nalogu). V času zasega je bilo vozilo v posesti obsojenčevega očeta, po registracijskih podatkih je bil lastnik vozila obsojenčev bratranec L., vozilo pa je bilo tudi predmet prodaje na podlagi oglasa v časopisu. Tudi te okoliščine ne podpirajo zaključka, da bi pregled takšnega vozila kakorkoli lahko predstavljal poseg v zasebno sfero A.M. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugotovitve pregleda zaseženega vozila, ki so ga opravili organi za notranje zadeve, ne predstavljajo nedovoljenega dokaza v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zato takšna kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zagovornik M. je izven glavne obravnave sodišču prve stopnje dne 23.2.1995 podal pisni predlog, naj zasliši obtoženčevega očeta Ž.M. o tem, da je svojemu sinu ob zaključku služenja vojaškega roka podaril 30.000 nemških mark in je tako obtoženec imel denar za nakup avtomobila. Sodišče prve stopnje tega dokaza izrecno ni zavrnilo, niti ga ni izvedlo. Obramba takšnega dokaznega predloga na sami glavni obravnavi ni podala oziroma ponovila. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenca navedel, da je predlagal zaslišanje obtoženčevega očeta, da pa je sodišče brez obrazložitve dokazni predlog zavrnilo. Sodišče druge stopnje se glede te pritožbene trditve ni opredelilo oziroma nanjo odgovorilo. Takšni opustitvi sodišča prve in druge stopnje sta za obtoženca ustvarili enak položaj, kot če bi bil dokazni predlog zavrnjen. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitev pravic obdolženca iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 16. člena ZKP. Po določbi 2. odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za razsojo. Dokaze, za katere sodišče oceni, da niso pomembni za pravilno razsojo, sme sodišče zavrniti. Za razsojo so pomembni dokazi, ki so v relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe in za katere obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V obravnavani zadevi se niti sodišču prve niti druge stopnje ni postavilo vprašanje, ali je A.M. razpolagal s toliko denarja, kot je trdil, da je plačal za avtomobil, oziroma njegove premoženjske razmere niso bile posebej predmet dokazovanja. Neizvedba takšnega dokaza ne samo da ni vplivala, ampak tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zato tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ni podana.

Pritožbeno zatrjevanje, da je "dvomljiva situacija" o obsojenčevi krivdi, v zvezi s katero vložnik zahteve analizira posamezna ugotovljena dejstva in okoliščine in na takšni podlagi izvaja svoje sklepe o obstoju krivde, predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Mnenje oziroma predlog državnega tožilstva, ki je podano v skladu s 1. in 2. odstavkom 377. člena ZKP, ne veže sodišča niti glede postopka kot tudi ne glede presoje v zadevi. Če je sodišče druge stopnje ob pritožbi odločilo drugače, kot se je glasil predlog Višjega državnega tožilstva v Ljubljani, s tem ni kršilo določb postopka, niti ni takšno ravnanje v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka in enakopravnosti strank v postopku.

Neaktivnost obrambe na pritožbeni seji glede na predlog državnega tožilstva za razveljavitev sodbe je posledica stališča in odločitve obrambe in ne morebitne napake ali kršitve pritožbenega sodišča v postopku pritožbene seje. Trajanje pritožbene seje z zakonom ni določeno, pač pa 3. odstavek 378. člena ZKP določa, da se seja senata začne s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari. Stranke pa lahko predlagajo, da se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi in lahko dajo potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo. Že iz trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti je razvidno, da v tem primeru ni bilo sodišče tisto, ki bi omejevalo obrambo pri njenih pravicah na seji senata, ampak se je obramba omejila sama glede na svojo oceno stanja stvari. Zato ni moč slediti trditvi, da je sodišče druge stopnje na škodo obrambe omejilo pravico strank do pravnega sredstva.

Neutemeljena je trditev zahteve, da v spisu ni podatkov o tem, da je bil avtomobil, ki je bil predmet kaznivega dejanja prikrivanja, pridobljen s kaznivim dejanjem - s tatvino. Že v samem izreku je navedeno, da je bil avtomobil ukraden B.K. med 16. in 17.8.1993 na Dunaju. Podrobnejši podatki avstrijske policije in zavarovalnice v zvezi s tem pa so v spisu. Za obstoj kaznivega dejanja kot elementa kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno, da bi bil odkrit storilec dejanja, zadostuje ugotovitev, da je bila stvar, ki je predmet kaznivega dejanja prikrivanja, pridobljena s kaznivim dejanjem.

Zatrjevanje, da je sodišče z odreditvijo izvedenstva, katerega naloga je bila ugotoviti, ali je kateri od obtožencev napisal vlogo za pridobitev izjave o homologizaciji vozila in uvozni carinski deklaraciji, prejudiciralo zadevo in odločitev o krivdi, bi lahko vzdržalo le ob stališču, da je domneva nedolžnosti absolutna in ne relativna. V skladu z načelom materialne resnice, ki ga določa 17. člen ZKP, sodišče ugotavlja tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi dejstva, ki so mu v korist. Rezultat odrejenega izvedeništva je bil v obravnavanem primeru negativen oziroma v korist obsojenca.

Zatrjevanje zahteve, da so zaključki v obrazložitvi sodb sodišča prve in druge stopnje narejeni praviloma v škodo obtoženca (obsojenca), čeprav obstajajo utemeljeni dvomi v pravilnost zaključkov (ki ga vložnik zahteve konkretizira s svojimi primeri), predstavlja izpodbijanje pravilnosti dokazne ocene, to pa predstavlja zopet uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljena je trditev, da sodba nima razlogov o vrednosti avtomobila in lastniku vozila (3. odstavek na 18. strani sodbe sodišča prve stopnje), vprašanje pravilnosti ugotovljene vrednosti avtomobila in lastništva pa zopet predstavlja vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. O vrednosti avtomobila kot kvalifikatornega elementa kaznivega dejanja prikrivanja ima sodba sodišča prve stopnje razloge na strani 22. in ni moč pritrditi zatrjevanju zahteve, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih - kvalifikatornem elementu, kar bi lahko predstavljalo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vprašanje, ali je bila lastnica avtomobila B.K. ali V.L. iz Avstrije, ne predstavlja odločilnega dejstva, zato tudi ne more biti podana protispisnost (precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki). Ugotovitev o vrednosti avtomobila je sodišče oprlo na oceno oškodovanke v ovadbi, ki je v spisu. Zato so lahko pomisleki obrambe v zvezi s tem le pomisleki o pravilnosti dejanskega stanja.

Trditev zahteve, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh razlogov pritožbe M.-jevega zagovornika, zlasti ne razlogov o bistvenih kršitvah postopka, ni konkretizirano, zato takšnih kršitev posebej ni bilo moč preizkušati (1. odstavek 424. člena ZKP). Sicer pa se Vrhovno sodišče glede tega dela zahteve sklicuje na svoje ugotovitve v zvezi z zatrjevanimi kršitvami postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Glede na to da predlog za zaslišanje Ž.M. ni v materialno-pravni vzročni zvezi s predmetom dokazovanja, okoliščina, da pritožbeno sodišče ni presodilo navedbe pritožbe o dokaznem predlogu za zaslišanje Ž.M., ne predstavlja bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP niti kršitve po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo zato zavrnilo.