Jedro

Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžnik, če želi, prav tako izpolni svojo obveznost. Ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa se bo svoje obveznosti oprostil s tem, da bo izročil kakšen drug določen predmet, se lahko dolžnik odloči, vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.

Ker gre za fakultativno obveznost, je torej le stvar dolžnika oziroma njegove izbire, ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa bo namesto tega izročil drugo določeno stvar, pri čemer lahko tako izbiro opravi vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.

Odločilno je, da je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR, oziroma, da ji lahko dolžnik v istem roku namesto plačila zneska kupi primerno stanovanje v A. Iz besede »namesto« izhaja, da je nakup stanovanja le dolžnikova možnost, ne pa obveznost. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da v konkretnem primeru ne gre za fakultativno obveznost, saj da je pri slednji v sklenitveni pogodbeni fazi določen le en predmet obveznosti, kak drug predmet obveznosti pa lahko dolžnik ponudi šele v izpolnitveni fazi. Navedeno namreč iz dikcije 390. člena OZ ne izhaja, temveč ravno nasprotno. V 390. členu OZ je določeno, da lahko dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Tudi po 28. členu ZIZ lahko dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti. Zakona torej govorita o tem, da se lahko dolžnik svoje obveznosti oprosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, oziroma drugo obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Tudi fakultativna izpolnitev mora biti torej (vnaprej) določena oziroma dogovorjena, torej v sklenitveni fazi pogodbe.

Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovornemu argumentu, da je bilo z razširitvijo izvršbe še na ostale dolžnikove nepremičnine kršeno načelo sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Sam dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je vrednost celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi v tej zadevi in na kateri ima dolžnik delež do ¾, 61.000 EUR, vrednost samo glavnice v tej zadevi pa je 45.000 EUR. Poleg tega upnica terja še stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi.

Okoliščina, ali bi upnica svoj delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X res prodala ali ne, za presojo ugovora nesorazmernosti niti ni pomembno. Tudi če bi upnica to morebiti res storila, se s tem dolžnikov dolg do upnice ne bi zmanjšal od zneska 45.000 EUR na znesek 29.706 EUR. Kupnina iz naslova prodaje solastnega deleža upnice bi namreč predstavljala odmeno upnici za odsvojitev njenega premoženja in se zato dolg dolžnika do nje ne bi v ničemer zmanjšal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 8. 10. 2019 delno ugodilo in svoj sklep o izvršbi I 233/2019 z dne 27. 9. 2019 razveljavilo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice od dne 1. 1. 2012 dalje, ter v tem obsegu izvršilni postopek ustavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika z dne 8. 10. 2019 zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo ugovor dolžnika z dne 9. 1. 2020 (III. točka izreka) in dolžniku naložilo, da je dolžan upnici povrniti stroške v znesku 1.101,62 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Dolžnik je proti II., III. in IV. točki izreka sklepa vložil pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obveznost po izvršilnem naslovu fakultativna po 390. členu OZ. Iz izdatka sodne poravnave N 22/2009 z dne 28. 3. 2011 je razvidno, da se dolžnik – nasprotni udeleženec zaveže na račun solastniškega deleža upnice na parc. št. 1 in 2, vpisanih v vl. št. 01 k. o. X v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Brežicah, ki sta predmet postopka za razdružitev solastnine N 22/2009 pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, in v dokončno poplačilo medsebojnih premoženjskih razmerij, plačati 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma ji v zgoraj navedenem roku namesto denarja kupiti primerno stanovanje na lokaciji A. v izmeri najmanj 25 m2, s katerim bo predlagateljica soglašala. Iz sodne poravnave jasno izhaja, da se je dolžnik zavezal izpolniti obveznost z dvema različnima predmetoma, in sicer se je zavezal izpolniti en ali drug predmet, torej je dolžnikova obveznost v času sklenitve sodne poravnave imela dva predmeta, s katerima je lahko veljavno izpolnil upnici, medtem ko je v izpolnitveni fazi bil predmet izpolnitve le eden, to je, ko je dolžnik opravil izbiro, natančneje, da ji bo kupil primerno stanovanje na lokaciji A. v izmeri najmanj 25 m2. Navedeno pa je v nasprotju s fakultativno obveznostjo, kjer ima obveznost dolžnika le en predmet izpolnitve, dolžnik pa lahko upniku ponudi v izpolnitev kakšen drug predmet šele v izpolnitveni fazi, ki pa v sklenitveni fazi še ni bil določen. Upnik drugega predmeta pri fakultativni obveznosti ne more zahtevati od dolžnika, ker ta niti ni določen, tako lahko zahteva le tisti predmet, ki je določen, če pa ta postane nemogoč, lahko zahteva odškodnino. Povsem očitno je, da je v sodni poravnavi bila določena alternativna obveznost, saj sta bila določena dva predmeta obveznosti že v sklenitveni fazi. To bi sodišče moralo upoštevati in predlog upnice kot neutemeljen zavrniti. Da sta določena dva predmeta obveznosti v sklenitveni fazi, izhaja iz samega izreka sodne poravnave, po kateri se nasprotni udeleženec – dolžnik, zaveže v dokončno poplačilo medsebojnih premoženjskih razmerij upnici plačati 45.000 EUR do 31. 12. 2011, oziroma ji v istem roku kupi primerno stanovanje v izmeri najmanj 25 m2, s katerim bo predlagateljica soglašala. Iz navedenega izhaja, da je izpolnitveni rok za obe obveznosti enak, da gre za dve obveznosti in da ne gre mogoče za dogovor, da dolžnik v primeru, da upnici ne izroči v danem roku denarnega zneska 45.000 EUR, ji kupi stanovanje. Tako potrjuje tudi sodna praksa, navedena kot primer h komentarju člena 390 OZ (Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso avtorjev Janeza Šinkovca in Boštjana Tratarja, Oziris 2001 – VGS Srbije, Pž 3208/81 z dne 31. 12. 1981). Sodišče bi moralo, ker gre za alternativno obveznost, upoštevati 385. člen OZ, ki določa, da je izbira opravljena in se ne more več spremeniti, ko stranka, ki ima to pravico, obvesti drugo stranko o tem, kaj je izbrala. Dolžnik je v ugovoru z dne 9. 1. 2020 navedel, da je upnico večkrat pozival glede stanovanja in da ji ga je pripravljen kupiti, vendar se upnica na pozive dolžnika ni odzivala ali je venomer iskala izgovore, da bo sama izbrala stanovanje in dolžniku to tudi sporočila. S tem, ko je dolžnik upnico večkrat pozval in ji povedal, da ji bo kupil stanovanje, je opravil izbiro. Sodišče bi moralo upoštevati, da je dolžnik želel upnici kupiti stanovanje in to še želi, vendar mora biti stanovanje kupljeno v soglasju z upnico, kot je navedeno v sodni poravnavi. Zato je tudi čakal, da mu upnica sporoči, katero stanovanje je izbrala. Iz upničinega ravnanja je očitno, da je dolžnika zavajala, dolžnikovo čakanje na upničin poziv glede izbire stanovanja je izkoristila in sprožila izvršbo, do katere ni bila upravičena. Napačno je sodišče ugotovilo, da obveznost upnice dolžnika pozivati k izbiri primernega stanovanja, to ne izhaja niti iz izvršilnega naslova niti iz 391. člena OZ. Sklep je namreč sodišče sprejelo na podlagi določb o fakultativnih obveznostih, čeprav je v konkretnem primeru šlo za alternativne obveznosti. Glede na navedeno je brez zakonite podlage in utemeljene obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. in sprejelo napačno odločitev. V zvezi z odločitvijo o ugovoru z dne 9. 1. 2020 dolžnik navaja, da bi moralo sodišče tudi predlog upnice za razširitev izvršbe zavrniti, ko je dolžnik pojasnil, da je izbiro alternativne obveznosti že opravil in da v tem primeru velja nepreklicnost izjave. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo ugovora, da je dolžnik upnici pripravljen kupiti primerno stanovanje in da ima pravico izbirati. Tak dolžnikov ugovor je namreč izjemno pomemben, ko gre za alternativne obveznosti in kadar upnica nima pravice do izbire, še posebej, če je dolžnik že opravil izbiro. Ker je dolžnik že opravil izbiro, je tako predlog za izvršbo kot predlog za razširitev izvršbe neutemeljen. Sodišče v zvezi s tem neutemeljeno ni zaslišalo priče B. B. Napačno si sodišče razlaga načelo sorazmernosti med vrednostjo nepremičnin in vrednost terjatve. Napačno je presodilo, da bi dejstvo, da je upnica solastnica nepremičnine parcela 1 k. o. X, predstavljalo oteževalno okoliščino pri prodaji nepremičnine v izvršbi. Upnica bi namreč po vsej verjetnosti želela, da se njena ¼ proda in temu ne bi nasprotovala, tako bi se nepremičnina prodajala v celoti in ne le dolžnikov solastniški delež do ¾, kot napačno obrazlaga sodišče. Ravno s tem je dolžnik želel opozoriti, da prodaja njegovega in upničinega solastniškega deleža zadošča za poplačilo terjatve, saj je treba upoštevati, da je skladno s sodno poravnavo dolžnik dolžan njen solastniški delež izplačati v višini 45.000 EUR ali ji kupiti primerno stanovanje. Tako je solastniški delež do ¼ v vsakem primeru upničin, kar pomeni, da če bi se nepremičnina parcela 1 k. o. X prodala, bi upnica bila upravičena le še do 29.706 EUR, za kar pa bi gotovo zadostovala že prodaja ¾ solastniškega deleža dolžnika, ki ga sodišče ocenjuje na vrednost 45.750 EUR. Očitno je torej, da sodišče načela sorazmernosti ni upoštevalo pravilno in predlogu za razširitev izvršbe ne bi smelo ugoditi. Dolžnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

**K pritožbi proti II. in IV. točki izreka - glede stroškov ugovornega postopka zoper sklep o izvršbi**

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnice s sklepom o izvršbi z dne 27. 9. 2019 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 45.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi izvršilnega naslova – izvršljive sodne poravnave Okrajnega sodišča v Brežicah, N 22/2009 z dne 28. 3. 2011. Z le-to se je nasprotni udeleženec, sedaj dolžnik, zavezal na račun solastninskega deleža predlagateljice, sedaj upnice, parc. št. 1 in 2, vpisanih v vl. št. 01 k. o. X, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Brežicah, ki sta predmet postopka za razdružitev solastnine N 22/2009 pred Okrajnem sodiščem v Brežicah, in v dokončno poplačilo medsebojnih premoženjskih razmerij, plačati 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma ji v zgoraj navedenem roku namesto denarja kupiti primerno stanovanje na lokaciji A. v izmeri najmanj 25 m2, s katerim bo predlagateljica soglašala (1. točka sodne poravnave). Skladno z 2. točko sodne poravnave pa po dejanskem opravljenem plačilu dolžnika v korist upnice oziroma po nakupu stanovanja upnica izrecno in nepreklicno dovoljuje, da se pri njenem ¼ solastninskem deležu obeh zgoraj navedenih nepremičnin vpiše lastninska pravica v korist in na ime dolžnika. Dolžnik je proti sklepu o izvršbi vložil ugovor in v njem kot bistveno navedel, da ga upnica nikoli ni pozvala, da si je izbrala primerno stanovanje v izmeri 25 m2 v A. ali bližnji okolici in da naj ji ga dolžnik kupi. Ko ga bo upnica k navedenemu pozvala, bo dolžnik to takoj storil. Predlog za izvršbo je tako po dolžnikovem mnenju preuranjen.

7. Sodišče prve stopnje je ugovoru zoper sklep o izvršbi delno ugodilo v obrestnem delu (I. točka izreka), sicer pa ga je v izpodbijani II. točki izreka sklepa zavrnilo. Zavzelo je stališče, da obveznost po izvršilnem naslovu ni alternativna obveznost, kot sta jo opredelili obe stranki, temveč fakultativna obveznost po 390. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Izvršilni naslov namreč kot glavno obveznost določa denarno obveznost - plačilo zneska 45.000 EUR, pri čemer daje dolžniku možnost izbire, da lahko svojo obveznost (namesto denarja) izpolni tudi tako, da upnici kupi primerno stanovanje v A. Ugovorne navedbe, da bi morala upnica dolžnika pozvati, da si je izbrala stanovanje v A., zato po presoji prvostopenjskega sodišča niso utemeljene. V zvezi z dolžnikovimi trditvami v vlogi z dne 9. 12. 2019 o neodzivnosti upnice pri poskusih nakupa primernega stanovanja s strani dolžnika pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je dolžnik podal prepozno in se zato do njih ni opredelilo. Hkrati je še ugotovilo, da tudi če do soglasja strank pri nakupu stanovanja tudi v nadaljevanju tega izvršilnega postopka ne bo prišlo, bo dolžnik obveznost lahko izpolnil s plačilom zneska 45.000 EUR, ki obenem predstavlja znesek, ki bi ga dolžnik plačal kot kupnino za nakup primernega stanovanja.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako razlogi zanjo. Tudi po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru iz izvršilnega naslova v tej zadevi, izvršljive sodne poravnave N 22/2009 z dne 28. 3. 2011, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi (1. točka) se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR _oziroma_ ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »_namesto_«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Glede na takšno dikcijo je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v konkretnem primeru ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici _namesto_ plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžnik, če želi, prav tako izpolni svojo obveznost (391. člen OZ). Ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa se bo svoje obveznosti oprostil s tem, da bo izročil kakšen drug določen predmet, se lahko dolžnik odloči, vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti (390. člen OZ). Glede na navedeno je zmotno ugovorno stališče, da je predlog za izvršbo preuranjen, ker upnica pred njegovo vložitvijo ni pozvala dolžnika, da ji kupi primerno stanovanje v A. Kot rečeno, namreč dolžnik glede na izvršilni naslov upnici dolguje le plačilo zneska 45.000 EUR in ne alternativno tudi nakupa primernega stanovanja, zato upnica take izpolnitve od dolžnika sploh ne bi mogla zahtevati in je povsem pravilno vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave zneska 45.000 EUR.

9. Ker gre za fakultativno obveznost, je torej le stvar dolžnika oziroma njegove izbire, ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa bo namesto tega izročil drugo določeno stvar, pri čemer lahko tako izbiro opravi vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti (390. člen OZ in 28. člen ZIZ). Dolžnik je sicer v obravnavani zadevi tudi navajal, da je izbiro opravil že v letih 2011 in 2012, ko je upnico večkrat pozval, da ji je našel stanovanje in ji ga je pripravljen kupiti, vendar se upnica na njegove pozive ni odzivala. Teh navedb pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj jih je dolžnik podal prepozno, šele v vlogi z dne 9. 12. 2019. Ugovor zoper sklep o izvršbi mora biti namreč obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik že v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Skladno s to zahtevo so v kasnejših vlogah podane navedbe in dokazi prepozni, razen če dolžnik dokaže, da se nanje brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru (prim. 56. člen ZIZ). V konkretni vlogi z dne 9. 12. 2019 pa dolžnik ni niti zatrjeval, da že v ugovoru zoper sklep o izvršbi brez svoje krivde ne bi mogel navesti, da je izbiro, ali bo izpolnil dolgovano obveznost (to je plačilo zneska 45.000 EUR), ali pa bo namesto tega upnici kupil primerno stanovanje v A., opravil že v letih 2011 in 2012.1 Glede teh trditev in s tem povezanih dokaznih predlogov je zato nastopila prekluzija, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je dolžnikova obveznost iz izvršilnega naslova alternativna obveznost. Kot je bilo pojasnjeno v 8. in 9. točki razlogov, je glede na besedilo sodne poravnave obveznost dolžnika fakultativna, torej dolžnik dolguje upnici le plačilo zneska 45.000 EUR. Zmotno je zato pritožbeno vztrajanje, da gre za dve alternativno dolgovani obveznosti, česar ne spremeni niti v pritožbi tudi izpostavljeno dejstvo, da je izpolnitveni rok za obe obveznosti enak. Odločilno je, da je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR, oziroma, da ji lahko dolžnik v istem roku namesto plačila zneska kupi primerno stanovanje v A. Iz besede »_namesto_« izhaja, da je nakup stanovanja le dolžnikova možnost, ne pa obveznost. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da v konkretnem primeru ne gre za fakultativno obveznost, saj da je pri slednji v sklenitveni pogodbeni fazi določen le en predmet obveznosti, kak drug predmet obveznosti pa lahko dolžnik ponudi šele v izpolnitveni fazi. Navedeno namreč iz dikcije 390. člena OZ ne izhaja, temveč ravno nasprotno. V 390. členu OZ je določeno, da lahko dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug _določen_ predmet, izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Dalje tudi po 28. členu ZIZ lahko dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, _določeno_ v izvršilnem naslovu, drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti. Zakona torej govorita o tem, da se lahko dolžnik svoje obveznosti oprosti s tem, da izroči kakšen drug _določen_ predmet, oziroma drugo obveznost, ki je _določena_ v izvršilnem naslovu. Iz navedenega izhaja, da mora biti tudi fakultativna izpolnitev (_vnaprej_) _določena_ oziroma _dogovorjena_, torej v sklenitveni fazi pogodbe. Navedeno stališče potrjuje tudi sodna praksa, ki je že izrekla, da mora tako alternativna obveznost kot fakultativna obveznost imeti podlago v pogodbi. Tako mora biti že v pogodbi dogovorjeno, da ima dolžnik pravico namesto dolgovane stvari ponuditi v izpolnitev neko drugo stvar.2

11. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je dolžnik upnico večkrat pozival, da ji je pripravljen kupiti stanovanje, vendar se upnica ni odzivala. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da se dolžnik na to v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi ni skliceval, temveč šele v vlogi z dne 9. 12. 2019 in nato še v ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 9. 1. 2020, kot sam navaja v pritožbi. Ker pa pri tem ni niti zatrjeval, da navedenega argumenta ne bi mogel navesti že v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi, se sodišče prve stopnje do teh navedb pravilno ni opredelilo, saj so prepozne (53. člen ZIZ).3 Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče brez zakonite podlage in utemeljene obrazložitve zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče B. B. Dokazov v zvezi s prepoznimi navedbami namreč sodišče ni dolžno izvajati.

12. Po povedanem je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 8. 10. 2019 zoper sklep o izvršbi v preostalem delu (II. točka izreka) pravilno zavrnilo, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških postopka v zvezi s tem ugovorom (IV. točka izreka; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je tako pritožbo zoper II. in IV. točko izreka glede stroškov ugovornega postopka proti sklepu o izvršbi zavrnilo ter sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K pritožbi proti III. in IV. točki izreka - glede stroškov ugovornega postopka zoper sklep z dne 16. 12. 2019**

13. S sklepom z dne 16. 12. 2019 je sodišče prve stopnje na predlog upnice zoper dolžnika dovolilo še nadaljevanje izvršbe z novimi izvršilnimi predmeti – prodajo nepremičnine parcela št. 3 k. o. X, last dolžnika do ¾, in parcele št. 4 k. o. X, št. 5 k. o. X, št. 6 k. o. X in št. 7 k. o. X, vse last dolžnika do celote. Dolžnik je tudi zoper ta sklep vložil ugovor, v katerem je prav tako navajal, da je upnico večkrat pozival, da ji je pripravljen kupiti primerno stanovanje, vendar se upnica na njegove pozive ni odzivala. Uveljavljal je tudi kršitev načela sorazmernosti, saj da že nepremičnina parc. št. 1 k. o. X (na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi) zadostuje za poplačilo obveznosti, pri čemer pa je tudi poudaril, da vrednost 61.044.59 EUR ni realna. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo in navedlo, da so ugovorni razlogi zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom omejeni na novo izvršilno sredstvo oziroma predmet ali postopek dovolitve. Ugovorni razlog, da je dolžnik upnici pripravljen kupiti primerno stanovanje in da ima pravico izbirati, katero od dveh možnih obveznosti bo izpolnil, po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja razloga v zvezi z novimi predmeti izvršbe, zato tudi ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in priče B. B. 14. Prav tako sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru nesorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Dolžnik namreč sam trdi, da je nepremičnina parc. št. 1 k. o. X vredna vsaj 61.000 EUR in je dolžnikov solastniški delež do ¾ tako 45.750 EUR, kar pomeni, da ne gre za nesorazmerje med vrednostjo nepremičnine in višino terjatve. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo pravila prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku, po katerih se na prvi javni dražbi nepremičnina lahko proda tudi za 70% ocenjene vrednosti, na drugi dražbi pa celo za 50% vrednosti. Sodišče je tako ugotovilo, da je bila razširitev izvršbe na ostale predmete izvršbe potrebna, saj zgolj prodaja deleža do ¾ nepremičnine parc. št. 1 k. o. X ne bi zadostovala za kritje upničine terjatve. Kot je še pojasnilo sodišče, upnica ni omejena pri predlaganju novih sredstev oziroma predmetov, v konkretnem primeru pa dolžnik tudi ne trdi, da nepremičnine predstavljajo njegov dom. Nazadnje je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z angažiranjem izvedenca ustrezne stroke, saj je v zvezi z ugovorom nesorazmernosti pri nepremičnini parc. št. 1 k. o. X upoštevalo vrednost, ki jo je navedel sam dolžnik, v zvezi z novo dovoljenimi predmeti pa dolžnik glede njihovih vrednosti sploh ni podal nobenih trditev. Dejstvo, da je upnica solastnica do ¼ nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, pa po presoji sodišča prve stopnje ni relevantno za presojo (ne)sorazmernosti, lahko pomeni le oteževalno okoliščino pri prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku.

15. Tudi z odločitvijo o ugovoru dolžnika z dne 9. 1. 2020 višje sodišče soglaša. Pravilno je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da je sklepu o nadaljevanju z novim izvršilnim sredstvom oziroma predmetom (34. člen ZIZ) mogoče ugovarjati le iz razlogov, ki se nanašajo na novo sredstvo ali predmet, oziroma na sam postopek dovolitve,4 navedbe o tem, da je dolžnik že v letih 2011 in 2012 opravil izbiro glede izpolnitve obveznosti, pa ne predstavljajo takih razlogov. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo tega ugovora, ki da je zelo pomemben, ko gre za alternativne obveznosti in kadar upnica nima pravice do izbire, zato niso utemeljene. Enako velja za očitek, da sodišče neutemeljeno ni izvedlo s tem v zvezi predlaganih dokazov.

16. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovornemu argumentu, da je bilo z razširitvijo izvršbe še na ostale dolžnikove nepremičnine kršeno načelo sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Kot izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je sam dolžnik v ugovoru navedel, da je vrednost celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi v tej zadevi in na kateri ima dolžnik delež do ¾, 61.000 EUR, vrednost samo glavnice v tej zadevi pa je 45.000 EUR. Poleg tega upnica terja še stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi. Koliko naj bi bila vrednost nepremičnin, na katere je bila dovoljena izvršba s sklepom o nadaljevanju izvršbe z dne 16. 12. 2019, pa dolžnik v ugovoru ni niti zatrjeval. Glede na takšno, tudi pomanjkljivo ugovorno trditveno podlago glede uveljavljane nesorazmernosti sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

17. Pritožba tudi navaja, da se v izvršbi ne bi prodal le dolžnikov solastni delež do ¾ na nepremičnini parcela št. 1 k. o. X, saj bi prodajo svojega solastnega deleža do 1/4 na navedeni nepremičnini po vsej verjetnosti želela tudi upnica. V takem primeru bi bila upnica upravičena le še do zneska 29.706 EUR, za kar pa bi gotovo zadostovala že prodaja ¾ deleža dolžnika, ki ga sodišče ocenjuje na vrednost 45.750 EUR. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da okoliščina,5 ali bi upnica svoj delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X res prodala ali ne, za presojo ugovora nesorazmernosti niti ni pomembno. Tudi če bi upnica to morebiti res storila, se s tem dolžnikov dolg do upnice ne bi zmanjšal od zneska 45.000 EUR na znesek 29.706 EUR, kot zmotno meni pritožba. Kupnina iz naslova prodaje solastnega deleža upnice bi namreč predstavljala odmeno upnici za odsvojitev _njenega_ premoženja in se zato dolg dolžnika do nje ne bi v ničemer zmanjšal. Stališče, za katerega se zavzema pritožba, pa bi dejansko pomenilo, da bi se terjatev upnice delno poplačala iz _njenega lastnega_ premoženja, kar že po naravi stvari ni mogoče. Izvršba za poplačilo upnikove terjatve se lahko opravlja le na dolžnikovo premoženje (32. člen ZIZ).

18. Poleg tega je izvršilno sodišče skladno z načelom formalne legalitete vezano na izvršilni naslov in lahko zato dovoli izvršbo le natančno za tisto terjatev oziroma tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. V konkretnem primeru je dolžnik po izvršljivi sodni poravnavi N 22/2009 dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR in nič manj, upnica pa mora po prejemu plačila na dolžnika prenesti svojo lastninsko pravico na solastnem deležu do ¼ (tudi) na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X (2. točka sodna poravnave). To tudi pomeni, da upnica svojega solastnega deleža do 1/4 ne sme prenesti na koga drugega oziroma na morebitne kupce v izvršilnem postopku. Sicer pa višje sodišče še ugotavlja, da dolžnik v zvezi z ugovorom nesorazmernosti ni niti zatrjeval, kolikšna naj bi bila vrednost ostalih dolžnikovih nepremičnin, na katere je bilo s sklepom z dne 16. 12. 2019 dovoljeno nadaljevanje izvršbe. Iz pojasnjenih razlogov tako tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

19. Po povedanem je odločitev o ugovoru z dne 9. 1. 2020 (III. točka izreka) pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških postopka s tem ugovorom (IV. točka izreka; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ker višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in sklep v izpodbijanih III. in IV točki izreka glede stroškov postopka s tem ugovorom potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K pritožbenim stroškom**

20. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo upnica, saj z njim ni prispevala k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Pri tem je treba upoštevati, da je upnica v predlogu za izvršbo navedla svojo terjatev in je dolžnik upničin predlog z izvršilnim naslovom prejel skupaj s sklepom o izvršbi, da je bil v pravnem pouku sklepa o izvršbi poučen o zahtevi po obrazloženosti ugovora, pa tudi, da je ugovor vložil po kvalificirani pooblaščenki – odvetnici. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 961/01 z dne 3. 4. 1996. Prim. tudi VSL sodba I Cpg 727/2016 z dne 23. 5. 2017. 3 Prim. tudi 9. točka razlogov. 4 Prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 6. 1996 in VSL sklep III Ip 2605/2017 z dne 11. 10. 2017. 5 Gre le za dolžnikovo nedokazano predvidevanje.