Jedro

Ker bi bil pri obsojencu podan silobran le na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obsojenčev zagovornik, kršitev kazenskega zakona ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Z. ml. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.Z. ml. se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni J.Z. ml. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega J.Z. ml. ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.6.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je uveljavil kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz 11. točke 1. odstavka 371. člena. V zahtevi meni, da glede na izvedene dokaze in ugotovljeno dejansko stanje ni možno, da bi oškodovanec T. utrpel prelom šestih reber na desni strani, raztrganino na obrazu in podplutbo obeh očesnih vek. Obsojenčev zagovornik se tako ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je obsojenec ravnal v silobranu, zato je napačno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Iz teh razlogov predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni, podrejeno pa sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 7.7.2003 menil, da uveljavljane kršitve ZKP niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni našlo kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se je namreč oprlo na mnenje izvedenca, ki ni izključil, da bi oškodovanec bil obrcan in bi poškodbe nastale kot posledica brc. Med izvedeniškim mnenjem in ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča torej ni nasprotja. Prav tako je sodišče ugotovilo, da obsojeni J.Z. ml. ni storil kaznivega dejanja v silobranu.

Obsojenčev zagovornik torej z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno, česar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti. Prav tako ni podana kršitev določil kazenskega zakonika, saj naj bi bil pri obsojencu podan silobran le na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga hoče uveljaviti obsojenčev zagovornik.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve določb ZKP in KZ torej niso podane, poleg tega pa obsojenčev zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 425. člena ZKP.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.