Jedro

Tožena stranka je pri presoji ali tožnik izpolnjuje objektivne (vsebinske) pogoje za dodelitev BPP, presegla mejo standarda očitne nerazumnosti tožnikovega predloga za dodelitev BPP, saj se je spustila v obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem (pravdnem) postopku. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Bpp 319/2018 z dne 18. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na I. in II. stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, vse v pravdnem postopku, ki ga tožnik namerava sprožiti zoper zavarovalnico A. d.d. v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22. 4. 2017. 2. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka pojasnjuje, da morajo biti za odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) hkrati izpolnjeni finančni (materialni) pogoji iz 12., 13. in 14. člena ZBPP in vsebinski pogoji, določeni v 24. členu tega zakona. V skladu s slednjo zakonsko določbo se presojajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med drugim tudi, ali zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zadeva je, med drugim, očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali v nasprotju z načeli pravičnosti.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je iz dejanskega stanja, kot izhaja iz predloženih dokazil, mogoče ugotovili, da je tožnik dne 22. 4. 2017 vozil motorno kolo po makadamski cesti iz smeri ... proti ..., ko mu je zdrsnila prednja guma. Z desno nogo je odskočil od tal, da bi preprečil padec, vendar pa mu je nogo zagrabilo za kamen in jo hudo poškodovalo. Naslednjega dne je bil pregledan v bolnišnici zaradi bolečin v kolenu, v nadaljevanju zdravljenja pa je bil podvržen več diagnostično terapevtskim postopkom. Zdravljenje v ožjem smislu je trajalo do 30. 7. 2018. Zaradi nastale škode je pri zavarovalnici A. d.d., kjer je imel sklenjeno zavarovanje po pogojih AO+, uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo, vendar pa je zavarovalnica ta njegov zahtevek zavrnila, saj po dogodku ni poklical policije, da bi s tem izpodbil domnevo alkoholiziranosti. Za zavarovalnico je sporno tudi vprašanje ali gre sploh za prometno nesrečo, saj je o tem mogoče govoriti le, kolikor do takega dogodka pride na javni cesti, oziroma nekategorizirani cesti, ki je namenjena javnemu prometu. Za zavarovalnico je sporno še dejansko stanje, ki naj bi se v izvidu razlikovalo od izjave.

4. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožniku v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dala možnost, da pojasni bistvene okoliščine dogodka, in sicer da opredeli lokacijo ceste, kjer je prišlo do nezgode ter da navede ali je on ali kdo drug poklical policijo. Na ta poziv se je tožnik odzval po svojem pooblaščencu ter izkazal, da se je škodni dogodek pripetil na cesti, namenjeni javnemu prometu. Pojasnil je, da policije ni klical, saj je sprva sklepal, da gre za nezgodo brez telesnih poškodb in da zdravniške pomoči ne potrebuje, nato pa so se težave intenzivno pojavile naslednjega dne in je takrat poiskal zdravniško pomoč.

5. Tožena stranka zaključuje, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna, saj je v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in tožnik v zadevi ne izkazuje izgledov za uspeh. V korist tožnika sicer šteje, da je v obravnavanem primeru šlo za prometno nezgodo, meni pa, da je za odločitev bistveno vprašanje domnevne alkoholiziranosti, ki je tožnik s tem, ko ni poklical policije, ni izpodbil in kar pomeni izgubo zavarovalnih pravic. V nadaljevanju povzema vsebino zavarovanja AO+ ter ugotavlja, da je tožnik sam pojasnil, da policije o nezgodi ni obvestil. Glede na to, da tožnik trdi, da naslednjega dne ni mogel stopiti na nogo, je težko zaključiti, da se nastanka telesnih poškodb ob dogodku ni zavedal, pa tudi sicer je pogodbena obveznost zavarovanja AO+ strožja od zakonskih obveznosti po Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Tožnik je imel možnost poklicati policijo, saj je do nezgode prišlo v neposredni bližini njegovega doma, ob sebi je imel tudi očividca. Ker pa tega ni storil, to pomeni, da se je izmaknil preverjanju morebitne alkoholiziranosti in je s tem povzročil izgubo zavarovalnega kritja.

6. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožnik uvodoma povzema ključne poudarke iz izpodbijane odločbe ter meni, da stališče tožene stranke, da domneve alkoholiziranosti ne more izpodbiti v pravdnem postopku, ni utemeljeno. Pravdni postopek je namreč kontradiktorni postopek, v katerem se izvedejo vsi relevantni dokazi, ta pa zaenkrat še ni stekel. Ker gre za izpodbojno domnevo, ima zato tožnik še vse možnosti, da to na sodišču tudi stori. Prav ta domneva je sicer jedro njegovega spora z zavarovalnico in hkrati razlog, zaradi katerega bo vložil tožbo.

7. Upravno sodišče RS je v podobnih zadevah glede presoje vsebinskega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči postavilo dokaj enotne kriterije za presojo, katera zadeva je v taki meri nerazumna, da lahko upravni organ prosilcu utemeljeno zavrne njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Gre za obširno sodno prakso, ki kot razloge za zavrnitev navaja predvsem formalne ovire za začetek ali nadaljevanje postopka (zamuda roka, prekluzija uveljavljanja pravic, nedovoljenost pravnega sredstva). Sodna praksa sicer določa, da lahko organ za brezplačno pravno pomoč naredi vsebinski preizkus zadeve, vendar pa zaradi omejenosti postopka ne more podrobno razjasnjevati njenih okoliščin. Mejo tovrstnega preizkusa postavlja standard očitnosti, torej ko je mogoče že na prvi pogled zaznati, da prosilec v postopku s svojim zahtevkom ne bo uspel, medtem ko upravni organ v ZBPP nima podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha v postopku, tako kot je to storila tožena stranka v obravnavanem primeru.

8. Tožena stranka v izpodbijani odločbi predstavlja svojo relativno kompleksno dokazno oceno ter na tej podlagi presoja katere navedbe so po njenem mnenju resnične. Obenem kot absolutno neovrgljivo šteje domnevo tožnikove alkoholiziranosti v času dogodka, in to zgolj na podlagi listinske dokumentacije in na podlagi domnev ter nedokazanih sklepov o dejanskem stanju. Tožena stranka se je s tem postavila na stališče, da se je tožnik s tem, ko ni poklical policije in je tako možnost imel, izognil preizkusu alkoholiziranosti. Pri takem sklepanju pa tožena stranka ni niti pomislila še na nešteto okoliščin, ki se lahko razjasnijo le v dokaznem postopku, ki poteka pri pravdnem sodišču. 9. Tožnik zaključuje, da v obrazložitev razlogov izpodbijane odločbe ne dosega standarda očitnosti, četudi mora ob zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči verjetnost neuspeha v postopku vsaj mejiti na gotovost. Poudarja še, da ima v pravnem postopku pravico navajati nove dokaze in trditve vse do konca prvega naroka glavne obravnave, medtem ko noben predpis ne zahteva, da bi moral prosilec za brezplačno pravno pomoč že upravnemu organu predložiti vse dokaze in formulirati dokončne trditvene podlage za pridobitev te pomoči. Tako postopanje tudi ne bi sledilo namenu brezplačne pravne pomoči, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, in to ne glede na socialni položaj vsakega posameznika.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Vztraja pri razlogih in navedbah iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter poudarja, da ni opravila podrobne vsebinske presoje, ki bi nadomeščala dokazno oceno pravdnega sodišča. Kot bistveno je ugotovila zgolj dejstvo obstoja domneve alkoholiziranosti, česar tožnik ni izpodbil z navedbo potencialnega relevantnega dokaza, oziroma je celo povedal, da policija o dogodku ni bila nikoli obveščena, četudi je imel možnost, da bi to storil. Navedbe, da ima pravico predlagati dokaze do zaključka prvega naroka glavne obravnave so pavšalne in te pomanjkljivosti ne morejo nadomestiti.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se zato pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja le finančno stanje prosilca, pač pa tudi preverja ali izpolnjuje vsebinske pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP, pri čemer se pri presoji vsebinskih pogojev upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ena izmed okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma naštete, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se, med drugim, šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

13. Skladno z opisano zakonsko določbo sodišče povzema, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh. Tožnik v tožbi pravilno navaja, da taka presoja ne pomeni podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, pač pa mora biti nesorazmerje med prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter dejanskim stanjem stvari in pravno podlago zadeve spoznavno na prvi pogled, oziroma brez podrobnejše presoje. V obširni in ustaljeni sodni praksi so tovrstne predvsem zadeve, pri katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (na primer zamuda roka, nedovoljenost pravnega sredstva, ipd). Določba 24. člena ZBPP pa organu, ki odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, poleg preizkusa ali zadeva, za katero se zaproša za dodelitev te pomoči, izpolnjuje formalne procesne predpostavke za obravnavo, nalaga tudi njeno vsebinsko presojo, vendar pa ta presoja ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve. Standard očitnosti pomeni, da je nesorazmerje med prošnjo tožnika in možnostmi za izgled v postopku spoznaven na prvi pogled, torej da je očitno, ne da bi organ za brezplačno pravno pomoč opravil podrobno vsebinsko presojo verjetnosti uspeha z zadevo v sodnem postopku, za kar tudi nima pravne podlage niti v ZBPP niti v kakšnem drugem prepisu (primeroma tako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 404/2013z dne 13. 11. 2013, sodbah Upravnega sodišča RS, št. I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013, št. II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014, II U 158/2018 z dne 17. 10. 2018).

14. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi presegla opisano mejo standarda očitne nerazumnosti tožnikovega predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči in s tem nepravilno uporabila določbo 24. člena ZBPP. Presojala je namreč, kakšna naj bi bila končna odločitev sodišča v pravdni zadevi s tem, da se je opredeljevala do dokazov, ki jih je v zvezi s škodnim dogodkom predložil tožnik. Šele s tako izdelano dokazno oceno je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnik v pravdnem postopku ne more uspeti, s tem pa presegla mejo standarda očitne nerazumnosti, kot je opisana v prejšnjem odstavku. Tožena stranka je namreč presojala, da tožnik ni izpodbil domneve alkoholiziranosti in da je s tem izgubil zavarovalne pravice, saj o nezgodi ni obvestil policije. Pri tem je ocenjevala tožnikova pojasnila zakaj tega ni storil, presojala vlogo očividca ter tožnikovo možnost, da pokliče policijo, nenazadnje celo sprejemala zaključke o tem, kdaj se je tožnik zavedel nastanka poškodbe, o čemer sicer sodišča v pravdnih postopkih praviloma presojajo na podlagi mnenj izvedencev. Z ocenjevanjem dokazov je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnik domneve alkoholiziranosti ne more izpodbiti, četudi je prav to predmet spora med tožnikom in zavarovalnico in bo taka presoja stvar dokazovanja in odločanja v pravdnem postopku.

15. Tožena stranka je torej pri presoji ali tožnik izpolnjuje objektivne (vsebinske) pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, presegla mejo standarda očitne nerazumnosti tožnikovega predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter se spustila v obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku. Glede na vse navedeno zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, konkretno določbo 24. člena ZBPP, in je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka znova presoditi utemeljenost tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča v tej zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna.