Jedro

Odškodninsko odgovornost drugotožene stranke je iskati v kršitvi njene pogodbene obveznosti, ker je ravnala v nasprotju s 26. členom ZPSPP, po katerem se najemna pogodba lahko odpoveduje le sodno.

Dejstvo, da je bila občina seznanjena s postopkom izpraznitve in so se v njenih prostorih o tem vršili sestanki, še ne pomeni, da bi ji bilo mogoče očitati protipravno ravnanje. Občina oziroma župan kot njen zakoniti zastopnik nista dajala navodil ali usmeritev v zvezi z nezakonito izpraznitvijo kegljišča. Prav nasprotno, iz njegovega zaslišanja izhaja, da je občina soglašala le s tako izpraznitvijo, ki bi imela podlago v sodni odločbi.

V kolikor iz izvedenih dokazov ne izhaja taka višina škode, kot je opredeljena v tožbi, je to stvar dokazne ocene, torej vprašanja, ali in v kolikšni meri je tožnica zmogla dokazno breme glede višine vtoževane škode in ne vprašanje sklepčnosti tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede prvotožene in drugotožene stranke razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem (glede tretjetožene stranke) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so dolžne prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki 131.670,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.987,14 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti, smiselno iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica nasprotuje zaključku sodišča, da višine škode ni določno opredelila in te ni bilo mogoče izračunati. Tako je vtoževala škodo v skupni višini 31.553.435,80 SIT, od tega znašajo 11.681.909,20 SIT nekapitalizirane glavnice in 19.871.526,70 SIT obresti na izgubljen dobiček. Pojasnila je, da se pri izračunu oprla na računovodski izkaz čistega letnega dobička, ki je za leto 1994 znašal 1.465.181,52 SIT, v dokaz pa predložila tako računovodski izračun izgubljenega dobička kot dve odločbi DURS. Sodišče je za ugotavljanje obsega izgubljenega dobička postavilo tudi izvedenca finančne stroke. Četudi odločbi DURS, računovodski izračuni in mnenje izvedenca niso skladni, to ni razlog za nesklepčnost tožbe. Tožničine trditve je moč preizkusiti z izvedeniškim mnenjem, vsaj v tem obsegu pa je svojo škodo tudi dokazala. Vprašanje odškodninske odgovornosti tretjetožene stranke je sodišče presojalo enostransko. Priča L. G., ki je bil v spornem času župan tretjetoženke, je njeno odgovornost minimaliziral. Župan je vedel, da prvotožena in drugotožena stranka nimata pravnomočne sodne odločbe, ki bi jima izselitev tožnice omogočala, pri njem se je vršilo več sestankov na to temo, oblikovana pa je bila tudi izpraznitvena komisija. Sodišče vlogi župana in s tem odgovornosti tretjetožene stranke ni namenilo dovolj pozornosti, zlasti ne zapisniku z dne 31.7.1995 in 19.1.1995 ter pričanju V. Ž. in S. D.. Posledično je sodišče neutemeljeno zaključilo, da tožnica njene odgovornosti ni dokazala. Višjemu sodišču predlaga, da dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti ter samo odloči o zadevi, saj lahko z vpogledom v izvedeniško mnenje samo določi višino vtoževane škode, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Vprašanje (stvarne) pasivne legitimacije je zvezano z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka. V kolikor je tožena stranka zavezanec iz materialnopravnega razmerja s tožnikom, gre za pasivno legitimirano stranko spora. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je podana pasivna legitimacija prvotožene ter drugotožene, ne pa tudi tretjetožene stranke, ter se razlogom sodbe v tem delu v celoti pridružuje, četudi izpodbijana sodba vprašanji pasivne legitimacije in odškodninske odgovornosti (vsaj) nepotrebno medsebojno ločuje.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožnica s prvotoženo stranko 21.6.1991 sklenila najemno pogodbo za kegljišče, z aneksom z dne 30.3.1992 pa je bilo najemno razmerje podaljšano do 21.6.2001. V zadevi prav tako ni sporno, da je lastništvo kegljišča leta 1994 prešlo od prvotožene na drugotoženo stranko, kar pa na obstoj najemnega razmerja ne vpliva. Skladno s prvim odstavkom 591. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) vstopi pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena nekomu drugemu v najem, pridobitelj na mesto zakupodajalca, pravice in obveznosti iz najemne pogodbe pa posledično nastanejo med njim in najemnikom. Pridobitelj tudi ne more zahtevati, naj mu najemnik izroči stvar pred pretekom časa, za katerega je bil najem dogovorjen (drugi odstavek 591. člena ZOR). Namesto prvotožene je v najemno razmerje s tožnico vstopila drugotožena stranka. Odškodninsko odgovornost drugotožene stranke je tako iskati v kršitvi njene pogodbene obveznosti, ker je ravnala v nasprotju s 26. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, po katerem se najemna pogodba lahko odpoveduje le sodno. Tako ima tožnica skladno s prvim odstavkom 266. člena ZOR pravico zahtevati povračilo škode, in sicer navadne škode in izgubljenega dobička, kot posledici kršitve prevzetih obveznosti drugotožene stranke.

Prvotožena in tretjetožena stranka bi lahko odškodninsko odgovarjali skladno s pravili o neposlovni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR). Protipravnost ravnanja prvotoženke je izkazana z njenim aktivnim sodelovanjem pri nezakoniti deložaciji tožeče stranke, kot to izhaja tudi iz motenjskega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 342/98 z dne 29.11.2000. Nasprotno pa odškodninska odgovornost tretjetoženke ni izkazana. Prvostopno sodišče je obravnavalo vse dokaze, ki jih je tožnica ponudila v tej zvezi in jih pritožba ponovno izpostavlja. Dejstvo, da je bila Občina Hrastnik seznanjena s postopkom izpraznitve in so se v njenih prostorih o tem vršili sestanki, kar izhaja tudi iz izpovedi V. Ž. in S. D., še ne pomeni, da bi ji bilo mogoče očitati protipravno ravnanje. Ni namreč mogoče spregledati, da je tretjetoženko o težavah z najemno pogodbo seznanila drugotožena stranka, iz izpovedi tedanjega župana G. pa izhaja, da so jim priporočili sklenitev nove najemne pogodbe med tožnico in drugotoženo stranko. Sicer pa tretjetoženka oziroma župan kot njen zakoniti zastopnik nista dajala navodil ali usmeritev v zvezi z nezakonito izpraznitvijo kegljišča. Prav nasprotno, iz njegovega zaslišanja izhaja, da je tretjetoženka soglašala le s tako izpraznitvijo, ki bi imela podlago v sodni odločbi. Ravnanje tretjetoženke v smeri deložacije torej ni bilo aktivno in v njem ni najti kršitve zakonskih norm. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v delu, ki se nanaša na tretjetoženo stranko zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek proti prvo in drugotoženi stranki zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožba v škodnem elementu nesklepčna, saj tožnica višine škode ni določno opredelila in ni navedla, s čim jo utemeljuje. Pri tem se je sicer sklicevala na dohodninsko odločbo in druge dokaze, vendar ti manjkajoče trditvene podlage ne morejo nadomestiti, poleg tega pa izvedeniško mnenje in davčne odločbe ne potrjujejo višine izgubljenega dobička navedenega v tožbi. Povzet zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Tožeča stranka je v tožbi jasno navedla, da je kot izhodišče za izračun izgubljenega dobička vzela svoj čisti dobiček v letu 1994, ki je tedaj znašal 1.465.181,52 SIT, pri čemer tak dobiček terja za vsako leto do izteka najemne pogodbe. Seštevek za celotno obdobje je povečala še z gibanjem inflacije in tako terja iz naslova glavnic 11.681.909,20 SIT, iz naslova obresti pa zahteva 19.871.526,70 SIT. Zahtevek je tako povsem določno opredeljen in je vtoževano višino škode mogoče preizkusiti. Svoje navedbe glede višine izgubljenega dobička je tožeča stranka dokazovala z računovodskimi izkazi, odločbo DURS in izvedeniškim mnenjem. V kolikor iz izvedenih dokazov ne izhaja taka višina škode, kot je opredeljena v tožbi, je to stvar dokazne ocene, torej vprašanja, ali in v kolikšni meri je tožnica zmogla dokazno breme glede višine vtoževane škode in ne vprašanje sklepčnosti tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Ker je prvostopno sodišče izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, je dejansko stanje v tem vprašanju nepopolno ugotovljeno (340. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je v posledici izpodbijano sodbo glede prvotožene in drugotožene stranke razveljavilo (355. člen ZPP), saj bi sicer dejanske zaključke glede višine izgubljenega dobička sprejelo kot prvo sodišče, s tem pa bi poseglo v ustavno pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). V ponovnem sojenju naj prvostopno sodišče dopolni dokazni postopek glede višine izgubljenega dobička ter se opredeli še do ugovora zastaranja tožene stranke.

Odločitev glede pritožbenih stroškov temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.