Jedro

Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba veljavna, da toženčevi ugovori niso utemeljeni in da toženec tožniku ni plačal iztoževanega dela kupnine, sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora plačati tožniku še neplačani del kupnine. Taka odločitev ima oporo v prvem odstavku 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi, ker sicer pride v zamudo (prvi odstavek 324. člena ZOR), po 17.členu ZOR pa so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku preostali del kupnine v višini 14.142,86 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zamudne obresti ter stroške postopka.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V reviziji poudarja, da je od tožnika kupil 1000 m2 gradbenega zemljišča za kupnino 50.000 DEM. Ker ob sklepanju pogodbe tožnik ni predložil dokazil, da je cela parcela gradbena, je bil v pogodbi pripisan dostavek v drugem odstavku 5. člena, ki govori o spremenjenih pogojih in naknadnem sporazumu. Ker se je pozneje izkazalo, da ni bilo vseh 1000 m2 gradbenih, veljajo pogoji omenjenega pripisa. Stranki dodatnega sporazuma nista sklenili. Zato je toženec plačal tožniku toliko kot je ocenil za utemeljeno, tožnik pa je to plačilo sprejel. S tem je bila cena konkludentno določena.

Na revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča preizkus pravnomočne sodbe le v omejenem obsegu, določenem s 385. členom ZPP. To določilo v 1. in 2. točki prvega odstavka ter v drugem odstavku formalno opredeljuje procesne kršitve, ki jih je možno uveljavljati z revizijo, v 3. točki prvega odstavka pa materialnopravne. Toženec v reviziji formalno ni opredelil domnevnih procesnih kršitev, niti jih ni v razlogih revizije vsebinsko opisal, da bi bile ugotovljive.

Revizijsko sodišče je zato v smeri postopkovnih kršitev preizkusilo sodbi nižjih sodišč le glede uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem postopku ni bila zagrešena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je v reviziji le vsebinsko zatrjevan, pa po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Presoja utemeljenosti tega revizijskega razloga se je morala omejiti na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji. V teh postopkih je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki 26.5.1990 sklenili pismeno kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnik prodal tožencu nepremičnino s parc. št... k.o... za kupnino 50.000 DEM, da je bil toženec tedaj seznanjen s predmetom kupoprodaje, da je bila na navedeni parceli gradnja dovoljena, da je bila pogodba v pretežnem delu izpolnjena, da je pogodba sicer veljavna in da toženec od dogovorjene kupnine ni plačal le 14.142,86 DEM v tolarski protivrednosti ter da s strani toženca uveljavljen pripis v pogodbi ni pravno relevanten (ker pogodba ni bila spremenjena ali razveljavljena).

Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba veljavna, da toženčevi ugovori niso utemeljeni in da toženec tožniku ni plačal iztoževanega dela kupnine, sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora plačati tožniku še neplačani del kupnine. Taka odločitev ima oporo v prvem odstavku 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi, ker sicer pride v zamudo (prvi odstavek 324. člena ZOR), po 17.členu ZOR pa so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Z revizijo pobijana odločitev je tako v skladu z navedenimi materialnopravnimi predpisi in je zato pobijana odločitev materialnopravno pravilna. To pa pomeni, da toženčeva revizija ni utemeljena. V skladu s takimi ugotovitvami jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).