Jedro

Tožena stranka je dne 28.8.2003 podala tožniku obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katerega je ne glede na formulacijo posameznih besed moč razbrati, da za tožnika pri toženi stranki ni več primernega dela. Z dnem izdaje navedenega obvestila je bil v celoti izpolnjen dejanski stan za začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za odpoved. Ker je tožena stranka podala odpoved šele 2.10.2003, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila podana v nasprotju z določbami petega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2.10.2003, ki jo je podala tožena stranka tožniku. Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi 149.657,40 SIT (624,51 EUR) in mu vpisati od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje delovno dobo v delovno knjižico. V skladu s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 386/2006 z dne 13.3.2007 je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas najprej na delovnem mestu obračunovalec, ko pa so to delo prevzeli vodje gradbišč, je bil s pogodbo o zaposlitvi z dne 24.3.2003 prerazporejen na nesistematizirano delovno mesto referenta za kataster in banko cestnih podatkov. Tožena stranka je na podlagi tretjega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) dne 28.8.2003 tožniku izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz katerega izhaja, da ga obvešča, da bo šele prišlo do reorganizacije in prerazporeditve dela, na drugem mestu pa navaja, da je tožnikovo delo že postalo nepotrebno. Dne 2.10.2003 je tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je po prepričanju sodišča prve stopnje prepozna in zato nezakonita, saj začetek teka 30 - dnevnega prekluzivnega roka za odpoved, sega najkasneje na dan, ko je tožena stranka tožniku podala obvestilo o nameravani odpovedi. Presodilo je tudi, da tožena stranka pri tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati določbe 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur, l. RS, št. 40/97), saj v tistem obdobju ni šlo za odpuščanje večjega števila delavcev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila tožena stranka najmanj ob izdaji obvestila o nameravani odpovedi (torej 28.8.2003) seznanjena z razlogi za redno odpoved, tako da se je subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz petega odstavka 88. člena ZDR iztekel že 27.9.2003, v posledici česar je bila odpoved z dne 2.10.2003 dana prepozno. Tožena stranka prekluzivnega roka za odpoved ni mogla podaljševati s tem, da je kot datum seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi štela šele datum 25.9.2003, ko je bila med njo in družbo M. J. d.d. sklenjena pogodba o medsebojnem opravljanju storitev, na podlagi katere naj bi šele postalo jasno, da bo tožnikovo delo postalo dokončno nepotrebno. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče štetje 30 dnevnega roka izvedlo ob neupoštevanju določil 3. odstavka 88. člena ZDR, po katerih mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Iz obvestila z dne 28.8.2003 je jasno razvidno, da v primeru, če ne bo najti druge možnosti, bo tožniku izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Takšno obvestilo je potrebno upoštevati vsebinsko ne glede na to, kakšna je formulacija posameznih besed v besedilu. Brez dvoma bi moralo biti zapisano pravilno besedilo: "v posledici tega bo lahko postalo delo...". Iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 368/2006 izhaja, da je začetek teka roka za odpoved odvisen tudi od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in podobnih razlogov potreba o delavčevem delu prenehala in da je delodajalec dolžan preveriti možnost druge zaposlitve. Na strani delodajalca je ugotovitev o tem, kdaj se bo subjektivno prepričal, da za tožnika ni nobenega drugega dela. Tožena stranka vse do dokončne odločitve pristojnih organov tožene stranke in M. J. d.d. o tem ali bo prišlo do napovedane pripojitve, ni mogla vedeti ali bo tožnikovo delo postalo dejansko nepotrebno iz poslovnih razlogov. Da tožniku ne bo moč najti novega delovnega mesta oz. ohraniti njegovo je postalo jasno šele s sklenitvijo pogodbe o medsebojnem opravljanju storitev z dne 25.9.2003. Meni, da je bilo njeno ravnanje v skladu z obveznostmi, ki jih določa ZDR, zato predlaga, da se reviziji ugodi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni preizkusilo (371. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Gre za zakonski prekluzivni rok, tako da z njegovim iztekom delodajalčeva pravica do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi določenega odpovednega razloga ugasne. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nastanek in začetek teka roka za odpoved odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevem delu prenehala in je s tem prišlo do poslovnega razloga za odpoved v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Bistveno za pravilno odločitev v sporu je vprašanje, kdaj je pričel teči rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku.

Obe nižji sodišči sta skladno ugotovili, da je bilo toženi stranki najkasneje 28.8.2008, ko je tožniku izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, znano, da je potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu referenta za kataster in banko cestnih podatkov prenehala. Na navedene ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z revizijo pravnomočna sodba sodišča druge stopnje ne more več izpodbijati, ker to ni dovoljen revizijski razlog. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na navedene skladne dejanske ugotovitve sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, da je dne 2.10.2003 že potekel 30 dnevni subjektivni zakonski rok za podajo odpovedi iz poslovnega razloga iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je dne 28.8.2003 tožniku podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katerega je ne glede na formulacijo posameznih besed moč razbrati, da za tožnika pri toženi stranki ni več primernega dela. Z dnem izdaje navedenega obvestila je bil v celoti izpolnjen dejanski stan za začetek teka 30- dnevnega subjektivnega roka v smislu zgoraj navedene določbe ZDR. Ker je tožena stranka podala odpoved šele 2.10.2003, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila podana v nasprotju z določbami petega odstavka 88. člena ZDR, torej je bila nezakonita. V posledici tega je utemeljeno ugodilo tudi drugim zahtevkom.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele 25.9.2003, ko je bila med toženo stranko in družbo M. J. d.d. sklenjena pogodba o medsebojnem opravljanju storitev, saj naj bi šele takrat tožena stranka dokončno zvedela, da tožnika ne bo mogla zaposliti na drugih delih. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri presoji začetka teka 30-dnevnega roka za redno odpoved pogodbe o zaposliti potrebno upoštevati, kdaj se je delodajalec seznanil z okoliščino, da bo delo določenega delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, ne pa, ali mu bo glede na predvidene organizacijske spremembe mogoče zagotoviti drugo delo. Glede na povedano, pogodba o medsebojnem opravljanju storitev z družbo M. J. d.d. na začetek teka zakonskega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogla vplivati.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.