Jedro

Organ v zvezi s parc. št. 225/5, k.o. ..., za katero iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila podržavljena v izmeri 63 m2, nepopolno ugotovil dejansko stanje. S tem v zvezi bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bila parc. št. 225/5, k.o. ... res podržavljena v obsegu 63 m2 oziroma ali je bil podržavljen (tudi) manjkajoči del 30 m2, šele nato bo mogel (tudi) v tem delu odmeriti odškodnino. Kot navaja organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz odločbe Mestne razlastitvene komisije pri LOMO Kranj z dne 7. 2. 1955, ki je bila v zemljiški knjigi podlaga za odpis, sicer res izhaja, da je bil od parc. št. 225/2 razlaščen del v izmeri 63 m2, vendar obenem, iz situacijskega načrta z dne 5. 12. 1952 izhaja, da je bil celoten razlaščeni del te parcele priključen cesti parc. št. 220/1 (danes javna cesta parc. št. 239/20, k.o. ...), ki pa po ugotovitvi organ znaša le 33 m2 sedanje površine te parcele oziroma ... ulice.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se dopolnilna odločba Upravne enote Kranj št. 351-165/1996-203 z dne 25. 10. 2016 odpravi v prvi alineji 1. a) točke izreka in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka strank z interesom A.A., B.B. in C.C. se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da z dnem njene pravnomočnosti pripada za podržavljeno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ki ga ni možno vrniti v naravi, odškodnina v za ta namen izdanih obveznicah v skupni višini 179.739,47 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije, in dana: a) upravičencu D.D., v višini 61.380,48 DEM, ter b) upravičencem E.E., F.F., ter G.G., v višini 118.358,99 DEM, vsakemu 1/3 navedenega zneska, za tam navedene parcele (1. točka izreka); da je zavezanec za plačilo odškodnine Slovenski državni holding d.d. (2. točka izreka), ki mora upravičencem izročiti obveznice v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka), ki se izročijo v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere H.H. (4. točka izreka); ugotovil, da odškodnina v denarju, dana ob odvzemu pravice uporabe na tam navedenih parcelah znaša 31,65 % vrednosti podržavljenega zemljišča in se upošteva pri določitvi višine odškodnine v obveznicah, ki pripada upravičencem (5. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi opisuje potek postopka in glede ugovora tožnika o nepravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za nepremičnine, podržavljene po Temeljnem zakonu o razlastitvi in Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč navaja, da iz navedb vlagatelja D.D. v vlogah z dne 31. 10. 1990 in 28. 5. 1992 izhaja, da je zahteval tudi vračilo tega premoženja, kar je v zadevi ugotovila tudi zavezana stranka, saj je za nacionalizirano premoženje v k.o. ... že v celoti priznala odškodnino v obliki obveznic. V zvezi z odločbo o podržavljenju z dne 15. 3. 1949, ki jo je vlagatelj večkrat priložil različnim vlogam za denacionalizacijo, ugotavlja, da ne predstavlja le dokazila o zahtevi za vračilo premoženja, podržavljenega po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, kot sedaj meni zavezanec (tožnik), ampak je tudi dokazilo o celotnem preostalem premoženju, ki je bilo kasneje podržavljeno po drugih pravnih temeljih oziroma je ostalo v lasti razlaščenca. To premoženje in njegovo vračilo je vlagatelj zahteval v vlogah za denacionalizacijo z dne 31. 10. 1990, 28. 5. 1992 in 7. 12. 1993 ter ga opredelil kot odtujeno zemljišče, za katero je bila dana nepravična odškodnina, kot podržavljena stavbna zemljišča in kot neobdelan del podržavljenega premoženja.

3. V zvezi z ugovorom zavezanca (tožnika) glede parc. št. 225/2, k.o. ..., ki je bila razlaščena v delu v izmeri 63 m2, prvostopenjski organ pojasnjuje, da je iz identifikacijskega poročila z dne 25. 4. 2016 razvidno, da po sedanjem stanju razlaščeni del zemljišča predstavlja del parc. št. 239/20 in to le v izmeri 33 m2, kar je 30 m2 premalo, kot navaja tudi zavezanec. V zvezi z ugotovljeno razliko v izmeri med podržavljeno in sedanjo površino je izvedenec v identifikacijskem potrdilu pojasnil, da pri parcelah, ki so bile podržavljene v delu, podržavljeni del ni katastrski podatek, ampak je računsko določena površina. Ker pa je iz odločbe Mestne razlastitvene komisije pri LOMO Kranj z dne 7. 2. 1955 razvidno, da je bil od parc. št. 225/2 razlaščen del v izmeri 63 m2, iz situacijskega načrta z dne 5. 12. 1952, priloženega razlastitveni zadevi pa tudi, da je bil celoten razlaščen del priključen cesti parc. št. 220/1 (danes javna cesta parc. št. 239/20 k.o. ...), so s tem po mnenju upravnega organa v celoti izkazane ovire za vračanje v naravi. Glede na to, da se odškodnina določi po površini (obsegu) podržavljenih parcel v času podržavljenja, je tudi pri razlaščeni parc. št. 225/2, k.o. ... po mnenju upravnega organa treba upoštevati podržavljeno površino v izmeri 63 m2 in tej pripadajočo odškodnino.

4. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je sporno, ali je bila glede vsega premoženja, ki je predmet določitve odškodnine v izpodbijani odločbi in je bilo podržavljeno po določbah Temeljnega zakona o razlastitvi in Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, sploh podana pravočasna zahteva za denacionalizacijo. Izpostavlja, da morajo upravni organi odločati le v okviru postavljenega zahtevka in ne sklepati na vsebino zahteve, v zvezi s čimer se sklicuje na obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Ugovarja tudi, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede parc. št. 225/2, k.o. ..., ki je bila podržavljena v izmeri 63 m2, danes pa znaša površina sedanje parc. št. 239/20, ki predstavlja podržavljeno parcelo, le 33 m2. Kje je razlika 30 m2 (vrednost zanjo 803,76 DEM), ni razvidno. Če parcela po navedbah upravnega organa predstavlja le 33 m2 (parc. št. 239/20, k.o. ...), potem ni mogoče določiti odškodnine za celotno izmero. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

7. Stranke z interesom, A.A., B.B. in C.C., odgovarjajo na tožbene navedbe, ki jim nasprotujejo in sodišču predlagajo, naj tožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

8. Stranka z interesom, H.H., prav tako odgovarja na tožbene navedbe, ki jih prereka in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

9. Tožnik v vlogah z dne 4. 4. 2018 in 19. 4. 2018 odgovarja na navedbe strank z interesom ter vztraja pri tožbi.

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Med strankami je sporno, ali je bila za premoženje, ki je predmet določitve odškodnine v izpodbijani odločbi in je bilo podržavljeno po Temeljnem zakonu o razlastitvi in po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, podana pravočasna zahteva za denacionalizacijo. Spor je tudi o določitvi odškodnine za podržavljeno parc. št. 225/2, k.o. ... Tožnik namreč ves čas postopka ugovarja nepravočasnost vložitve zahteve za denacionalizacijo glede navedenega premoženja ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede podržavljene parc. št. 225/2, k.o. ...

Glede (ne)pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo

12. Skladno s prvim odstavkom 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. V tem členu določeni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je materialni, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, pri čemer mora stranka tudi obseg premoženja zahtevati v navedenem roku, kar izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse. Denacionalizacijski postopek je namreč po svoji naravi dispozitiven, zato je organ vezan na strankin zahtevek.

13. V zvezi z ugovorom nepravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za nepremičnine, podržavljene upravičencem na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi in na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev v tem delu navedel organ v izpodbijani odločbi. Izpostavlja pa, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je vlagatelj D.D. v vlogi z dne 27. 5. 1992, ki jo je upravni organ prejel 28. 5. 1992, z naslovom „Zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja – dopolnitev vloge“, pod točko 3 z naslovom „Točni podatki o premoženju, ki je predmet denacionalizacije“, kot vrsto premoženja navedel: „kmetijska zemljišča, gozdovi in stavbna zemljišča“. Pri tem je dodal, da „so parcelne številke zemljišč in katastrske občine zbrane in overjene pri Geodetski upravi Občine Kranj – novo stanje in staro stanje“.

14. Glede na takšno izrecno navedbo vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sodišče pritrjuje stališču upravnega organa obeh stopenj, da je bila zahteva za vračilo podana tudi za premoženje, podržavljeno po določbah Temeljnega zakona o razlastitvi in Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Res je, da je v nadaljevanju te vloge vlagatelj pod 4. točko navedel, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, vendar je vlogo treba obravnavati kot celoto in je glede na to, da v 3. točki vlagatelj kot vrsto premoženja izrecno navaja tudi stavbna zemljišča, pri čemer se glede parcelnih številk zemljišč in katastrskih občin sklicuje na podatke pri Geodetski upravi Občine Kranj, jasno, da so bila zahtevana tudi navedena zemljišča. To še toliko bolj v povezavi z ostalimi vlogami, ki jih je v zvezi z vrnitvijo nacionaliziranega premoženja oziroma v zvezi z odškodnino zanj podal vlagatelj (prvo že 31. 10. 1990, nato 14. 11. 1991 in zadnjo 7. 12. 1993).

15. Pri tem sodišče dodaja, da se je vlagatelj v svoji vlogi z dne 7. 12. 1993 skliceval in tudi priložil listino o podržavljenju – odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj z dne 15. 3. 1949, s katero sicer sporna zemljišča niso bila podržavljena, so pa bila v njej našteta s parcelnimi številkami in navedbo katastrske občine. Tako sodišče zaključuje, da ugovor nepravočasnosti zahteve za denacionalizacijo glede podržavljenega premoženja po določbah Temeljnega zakona o razlastitvi in Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ni utemeljen. Po povedanem je namreč vlagatelj sporno premoženje (podržavljeno po Temeljnem zakonu o razlastitvi in po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč) zahteval oziroma njegov obseg opredelil dovolj jasno, da je upravni organ pravilno štel, da je tudi zanj podal zahtevo za denacionalizacijo.

16. Tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj se sodne odločbe, na katere se sklicuje, nanašajo na drugačna dejanska stanja in odločitev, sprejeta v tej sodbi, ni v nasprotju z njimi oziroma v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Iz priložene sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007 tako izhaja, da je podlaga za začetek in vodenje denacionalizacijskega postopka zahtevek, v katerem mora vlagatelj vrnitev konkretnega premoženja izrecno pisno zahtevati. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2011 izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva in da morajo biti nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, določno opredeljene (z navedbo parcelnih številk in katastrskih občin)2. Kot že rečeno je tožnik po presoji sodišča v zahtevi z dne 27. 5. 1992 dovolj določno opredelil premoženje (da gre za stavbna zemljišča ter se skliceval na parcelne številke in katastrske občine, ki izhajajo iz podatkov pri Geodetski upravi ter k nadaljnji vlogi dne 7. 12. 1993 priložil odločbo z dne 15. 3. 1949, v kateri so navedene tudi sporne podržavljene parcelne številke in katastrska občina). Tako sodišče sodi, da je bilo sporno premoženje v obravnavani zadevi zahtevano pravočasno3. Glede določitve odškodnine za parc. št. 225/2, k.o. ...

17. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je organ v zvezi s parc. št. 225/5, k.o. ..., za katero iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila podržavljena v izmeri 63 m2, nepopolno ugotovil dejansko stanje. Kot je razvidno iz identifikacijskega potrdila in izpodbijane odločbe, znaša površina sedanje parc. št. 239/20, ki predstavlja navedeno podržavljeno parcelo, le 33 m2, torej 30 m2 manj, kot organ navaja, da je bila podržavljena površina te parcele.

18. S tem v zvezi bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bila parc. št. 225/5, k.o. ... res podržavljena v obsegu 63 m2 oziroma ali je bil podržavljen (tudi) manjkajoči del 30 m2, šele nato bo mogel (tudi) v tem delu odmeriti odškodnino. Kot navaja organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz odločbe Mestne razlastitvene komisije pri ... z dne 7. 2. 1955, ki je bila v zemljiški knjigi podlaga za odpis, sicer res izhaja, da je bil od parc. št. 225/2 razlaščen del v izmeri 63 m2, vendar obenem, iz situacijskega načrta z dne 5. 12. 1952 izhaja, da je bil celoten razlaščeni del te parcele priključen cesti parc. št. 220/1 (danes javna cesta parc. št. 239/20, k.o. ...), ki pa po ugotovitvi organ znaša le 33 m2 sedanje površine te parcele oziroma ... ulice. Kje se nahaja preostalih 30 m2 podržavljene parc. št. 225/2, k.o. ..., organ ni ugotovil. S tem v zvezi se sklicuje na Identifikacijsko poročilo izvedenca z dne 25. 4. 2016, iz katerega pa jasno izhaja, da podatek o obsegu podržavljene parc. št. 225/2, k.o. ... ni katastrski podatek, temveč računsko določena površina, izračunana z odštevanjem površin pred in po parcelaciji ter določljiva s primerjavo zarisov na prvotnem načrtu in z ugotavljanjem, kateri del prvotne parcele po sedanjem stanju bi ustrezal računsko ugotovljenemu delu podržavljene parcele. Zato bi moral v postopku, kot že rečeno, ugotoviti, ali je bila sporna parc. št. 225/2, k.o. ... res podržavljena v obsegu 63 m2 oziroma ali je bil podržavljen (tudi) manjkajoči del 30 m2. 19. Po vsem povedanem je sodišče tožbi delno ugodilo, in sicer tako, da je prvo alinejo 1. a) točke izreka izpodbijane odločbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ostalem je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je v tem delu odločba pravilna in zakonita.

20. V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 59. člena ZUS-1, in sicer v ugodilnem delu na podlagi druge alineje drugega odstavka te določbe zato, ker dejstva, ki jih s tem v zvezi navajajo stranke, upoštevaje razloge za odpravo izpodbijane odločbe, na odločitev v tem delu ne bi mogla vplivati. V zavrnilnem delu pa je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka te določbe, ker je glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, relevantno za odločitev v tem delu (to je vsebina upravičenčevih vlog oziroma zahteve za denacionalizacijo z dopolnitvami), ki med strankami ni sporno, presojalo zgolj pravilno uporabo materialnega prava (64. člen ZDen).

21. Stroškovni zahtevek strank z interesom A.A., B.B. in C.C. je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 155. člena tega zakona (vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj glede na potek postopka in na vsebino odgovora na tožbo po presoji vseh okoliščin zadeve ocenjuje, da ni bil potreben.

1 Po drugem odstavku 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. 2 Tako tudi: sodba Vrhovnega sodišča X Ips 186/2011 z dne 2. 2. 2012, sodba X Išs 363/2013 z dne 23. 10. 2014 in sodba X Ips 154/2011 z dne 2. 2. 2012; smiselno enako pa tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1724/2006 z dne 12. 9. 2007 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 493/1999 z dne 7. 2. 2001. 3 V sodbi I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008 je Vrhovno sodišče navedlo, da mora biti obseg premoženja v denacionalizacijskem postopku zahtevan pravočasno, to je do roka iz 64. člena ZDen.