Jedro

Za določitev vrednosti parcele ni odločilen njen status, kot je razviden iz podatkov zemljiškega katastra, pač pa namembnost zemljišča v času daritve, torej ali je bilo zemljišče po prostorskem ureditvenem planu predvideno za gradnjo.

Časovni mejnik za ugotavljanje obračunske vrednosti zapuščine in s tem denarne vrednosti nujnega dednega deleža je zapustnikova smrt.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v I.5., I.6. ter II.2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine in njeno obračunsko vrednost, ki znaša 225.595,69 EUR, ter vrednost nujnega deleža, ki pripada zapustnikovi hčerki M. V. in sicer 37.599,28 EUR, kar sta ji dolžna izplačati oporočna dediča, vsak do polovice. Kot oporočnega dediča je razglasilo zapustnikovo hči D. S. in pokojnega zapustnikovega sina R. O., za katerega je ustanovilo dedno pravico, zapustnikovo hči M. V. pa kot dedinjo nujnega dednega deleža do 1/6, ki ji pripada v zgoraj navedenem denarnem znesku, poleg tega je nujna dedinja upravičena še do delnic in obveznic na podlagi dednega dogovora.

2. Zoper omenjeni sklep se pritožuje dedinja M. V. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitev izpodbija v delu, ki se nanaša na ugotovljeno obračunsko vrednost zapuščine in vrednost nujnega deleža, ki sta ji ga dolžna izplačati oporočna dediča (točka I.5. in I.6. izreka), ter posledično glede razglasitve pritožnice kot nujne dedinje zgolj do navedenega zneska (II.2. točka izreka). V bistvenem navaja, da je odločilna vrednost zapuščine v času izdaje sklepa sodišča in ne v času zapustnikove smrti. Ta se je povečala z dodatnimi nakazili na zapustnikov bančni račun po njegovi smrti ter z naraščanjem cene njegove nepremičnine. Nadalje meni, da ni mogoče upoštevati stroškov cenitve zapuščine, saj je v postopku sama zalagala predujme za izvedence. Napačno je bila ugotovljena tudi vrednost darila, ki ga je od zapustnika dobila oporočna dedinja D. S. Sodišče bi moralo izhajati iz vrednosti parcele 250/226 k.o. X., kot jo je ocenil izvedenec B. (185.525,00 EUR), saj upošteva cene na dan izdelave mnenja ter ustrezen status parcele. Ob sklenitvi darilne pogodbe je imela parcela namreč status stavbnega in ne kmetijskega zemljišča. Sodišče ni opredelilo do njenih navedb in številnih listinskih dokazov, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Parcela je bila podarjena z namenom gradnje, kar med dediči ni bilo sporno. Ne glede na morebitno klasifikacijo zemljišča kot kmetijskega je bilo zemljišče že od leta 1934 namenjeno za gradnjo, o čemer sklep nima razlogov in je zato nerazumljiv do te mere, da pritožbe sploh ni mogoče vložiti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ali pa ga razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Dedinja D. S. v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke ter sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo le v I.5., I.6. ter II.2. točki izreka, saj v preostalem delu s pritožbo ni bil izpodbijan in je zato že pravnomočen (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, ZD).

6. Pritožba upravičeno opozarja, da izračun obračunske vrednosti zapuščine in s tem vrednosti nujnega deleža dedinje M. V., za katero je zapustnik v oporoki določil, da ji nujni delež pripada le v denarju, ni pravilen.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svojo odločitev v delu, ki se nanaša na vrednost podarjene parcele 250/226 k.o. X., tako da jo je mogoče preizkusiti. V zadostni meri se je opredelilo tudi do navedb in dokazov pritožnice, ki je trdila, da ni šlo za kmetijsko, temveč za stavbno zemljišče, zato v pritožbi uveljavljene procesne kršitve niso podane.

Pač pa je sodišče zavzelo napačno stališče, da je za določitev vrednosti navedene parcele odločilen njen status, kot je razviden iz podatkov zemljiškega katastra. Bistvena je namreč namembnost zemljišča v času daritve, torej ali je bilo zemljišče po prostorskem ureditvenem planu predvideno za gradnjo. Iz Potrdila Mestne občine Ljubljana z dne 24.2.2012 izhaja, da je bila parcela 250/226 k.o. X. v času sklenitve darilne pogodbe 18.1.1977 opredeljena kot stavbno zemljišče v območju urejanja VS 102 na podlagi Odloka o sprejetju in dopolnitvi odloka o sprejetju generalnega urbanističnega razvoja Ljubljane. Na to okoliščino so ustrezno opozorili tudi v postopku angažirani izvedenci, čemur sodišče prve stopnje neupravičeno ni dalo nobene teže. Parcela je bila torej s prostorskim planom opredeljena kot stavbno zemljišče, zato je treba tudi njeno vrednost določiti upoštevaje takšen status.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ocenjuje namreč, da bi strankam odvzelo pravico do pritožbe, če bi sámo ugotavljalo to odločilno dejstvo.

8. Sicer pritožbeno sodišče soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da je treba pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine izhajati iz stanja in vrednosti zapuščine ter daril v trenutku zapustnikove smrti in ne v času njihove cenitve v zapuščinskem postopku, za kar se zavzema pritožba.

Glede na temeljno pravilo dednega prava, da zapuščina preide na dediče že s trenutkom zapustnikove smrti (132. člen ZD), ter ob jasni zakonski določbi, da se zapustnikovo darilo dediču ocenjuje po vrednosti na ta dan (30. člen ZD), je edino pravilno in sprejemljivo stališče, da časovni mejnik za ugotavljanje vrednosti zapuščine predstavlja zapustnikova smrt. Morebitno spremembo vrednosti stvari iz zapuščine po tem trenutku je mogoče upoštevati kvečjemu ob delitvi dediščine, kar pa ni stvar zapuščinskega postopka. Naloga zapuščinskega sodišča je le, da ugotovi, kdo so dediči ter kakšni so njihovi dedni deleži (2. odstavek 214. člena ZD), kar v primeru oporočnega določila o izplačilu nujnega deleža v denarju terja tudi ugotavljanje njegove denarne vrednosti na podlagi obračunske vrednosti zapuščine (28. člen ZD).

9. Za pravilno določitev vrednosti zapuščine bo treba v nadaljevanju ugotoviti tudi, kakšna so bila denarna sredstva na vseh zapustnikovih bančnih računih oziroma vlogah na dan 3.9.1997, oziroma kaj predstavlja razlika med zneskom 8.693,79 EUR (sredstva na dan 3.9.1997) ter zneskom 15.198,88 EUR (dopis banke z dne 14.6.2011), katero opozarja pritožba.

10. Pritožba nima prav, da od ugotovljene vrednosti zapuščine ni mogoče odbiti stroškov, ki so v zapuščinskem postopku nastali s cenitvijo zapuščine. Takšno postopanje je pravilno in ima podlago v določbi tretjega odstavka 28. člena ZD.

Če je pritožnica založila predujme za izdelavo izvedenskih mnenj, gre kvečjemu na vprašanje skupnih stroškov postopka (2. odstavek 174. člena ZD), o katerih je sodišče prve stopnje tudi že odločilo, in sicer z dopolnilnim sklepom z dne 28.8.2013. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče opozarja, da je pri ugotavljanju vrednosti zapuščine mogoče upoštevati le stroške cenitve zapuščine, ne pa stroške cenitve darila, kar naj sodišče prve stopnje ustrezno upošteva pri ponovnem odločanju.

11. Glede na vztrajanje oporočne dedinje D. S. v odgovoru na pritožbo, da pritožnica svoje pravice ni uveljavljala pravočasno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je upoštevanje darila zahtevala že na naroku 16.6.1998, kjer je bila razglašena oporoka, medtem ko je nujni delež zahtevala na naroku 9.3.2000. Sklicevanje na potek triletnega roka iz 41. člena ZD, ki začne teči po razglasitvi oporoke, zato ne more biti utemeljeno.

12. Odločitev o stroški postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.