Jedro

Konkurenčna klavzula lahko veže stranki pogodbe le od dneva, ko je bila ta dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi in za znanja, ki jih je toženec pridobil po podpisu pogodbe o zaposlitvi.

Znanja, ki jih je toženec pridobil po podpisu pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki, niso specialistična znanja, temveč redno izobraževanje za delo, ki ga zahteva delovni proces in uvajanje nove tehnologije v zvezi z modernizacijo opreme. V takem primeru ne gre za kršitev konkurenčne klavzule, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, daje toženec kršil pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo in je s kršitvami dolžan prenehati v 15-ih dneh; daje dolžan prenehati opravljati vsa dela, ki pomenijo kršitev konkurenčne klavzule, še zlasti dela, ki pomenijo proizvodnjo, prodajo in vzdrževanje merilnih naprav ter opreme za industrijsko krmiljenje; da je toženec dolžan prenehati uporabljati ter izkoriščati tehnično-tehnološka in poslovna znanja, ki jih je pridobil z delom in v zvezi z delom pri tožeči stranki, vse do izteka pogodbenega roka dne 15.12.2005; daje toženec dolžan tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne klavzule plačati pavšalno odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 508.113,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila do takrat, ko seštevek neplačanih obresti ne bo dosegel višine glavnice stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da je arbitrarna, nezakonita in celo protiustavna. Navaja, da je zaradi ravnanj toženca in ostalih delavcev tožeče stranke, ki so sledili ravnanju toženca, prenehala opravljati dejavnosti na trgu in jo bodo družbeniki prisiljeni ukiniti, kar pomeni, da bodo odpuščeni tudi ostali delavci. Uveljavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Zlasti je nerazumljivo povzemanje pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.2003, saj je več kot jasno, da pogodba o zaposlitvi velja in učinkuje od podpisa dalje, toženec nikoli tudi ni trdil drugače. Deset mesecev po podpisu nove pogodbe, je tožencu zaposlitev na njegovo željo prenehala. Sodišče prve stopnje v razlogih navaja, da toženec ni pri tožeči stranki pridobil nobenih znanj ter da se proizvajalna oprema ni posodabljala in spreminjala, kar je v nasprotju z izpovedbami prič, ki so izpovedale, da so delavci pridobivali znanje od pokojnega A.A., ob vsaki novi investiciji pa so se morali dodatno izobraževati. Od skupne delovne dobe je toženec delal pri tožeči stranki skoraj 60 % časa in sicer na različnih strojih in napravah in s tem pridobil veliko tehničnega znanja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je izobraževal, po drugi strani pa ugotavlja, da uporaba nadgrajenega znanja pri drugem delodajalcu ne pomeni kršitve konkurenčne klavzule. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca merilno-regulacijske stroke, s tem je kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati tudi ustavno načelo enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje se je kljub temu, da ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, postavilo v vlogo izvedenca in v nasprotju z listinskimi dokazi odločilo, da toženec novega znanja ni pridobil pri tožeči stranki, ampak že pred tem. Napačno je tudi ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki ni pridobival tehničnih in tehnoloških znanj, kar je v nasprotju z listinskimi dokazi. Sem spada tako izobraževanje v angleškem jeziku, različne strokovne delavnice, seminarji. Kljub temu sodišče ugotovi, da je vsa potrebna strokovna znanja pridobil že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki. Napačna je ugotovitev, daje bil B. B. vodja celotnega vzdrževanja, vendar ni ugotovilo, da je bilo to v podjetju T. in ne pri D., niti E. d.o.o.. Napačna je tudi trditev sodišča prve stopnje, da je F. naslednik podjetja T..

Navaja, da ni jasna obrazložitev vezana na retroaktivno veljavnost pogodbe in neveljavnost konkurenčne klavzule pred 1.2.2003. Konkretna pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in tožencem je bila sklenjena 1.2.2003, v njej sta se stranki dogovorili, kako bosta v prihodnje na novo uredili delovno razmerje, kije kontinuirano trajalo že od 1.4.1994. Razlaga sodišča, da bi morala pogodba o zaposlitvi vsebovati klavzulo o veljavnosti za ves čas zaposlitve je pravno nesmiselna, saj pogodba velja od podpisa naprej. Glede na besedilo l. odstavka 10. člena pogodbe je torej prepovedana uporaba znanja, ki gaje toženec pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu in ne zgolj znanj, ki jih je pridobil po podpisu pogodbe od 1.2.2003 dalje. Nesporno je, da je toženec zaposlen pri tožeči stranki od 1.4.1994 dalje in od takrat je pridobival tehnično-tehnološka in poslovna znanja. Zmotno je tudi tolmačenje sodišča v zvezi z obvezo plačila denarnega nadomestila za uveljavljanje konkurenčne klavzule. Po razlagi sodišča bi morala tožeča stranka plačevati denarno nadomestilo tudi v primeru, ko toženec ne spoštuje uveljavljanje konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo in odrekalo primernost višine denarnega nadomestila. Sodišče je samovoljno spremenilo določilo 38. člena ZDR ali ga napačno interpretiralo s tem, ko je presodilo, da tožeča stranka v času zaposlitve toženca - ni nudila posebna tehnična-tehnološka in poslovna znanja. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so navedbe, da je tožeča stranka prenehala opravljati dejavnost na trgu nove in z ničemer izkazane. Sodišče je pravilno ugotovilo, da določbe pogodbe lahko veljajo le vnaprej in ne za ves čas, ko je bil toženec zaposlen pri njej. Pravilno je tudi ugotovilo, da je znanje za delo, ki ga je opravljal kot delavec tožeče stranke pridobil že od prejšnjega delodajalca. Glede višine pavšalne odškodnine meni, daje previsoka in ni v skladu z delovnopravno zakonodajo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. I. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka med drugim zahtevala zaradi kršitve konkurenčne klavzule pavšalno odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, daje toženec znanja za delo, ki gaje opravljal kot delavec tožeče stranke, pridobil že pri prejšnjem delodajalcu. Pred sedanjo zaposlitvijo je bil v delovnem razmerju pri podjetju F. kot vzdrževalec vzdrževalnih merilnih naprav, nato kot obratni mojster in je bil odgovoren za energetiko vzdrževalno merilnih naprav, pri tožeči stranki se je zaposlil na identičnem delovnem mestu. Ugotovilo je, daje bil toženec pred podpisom pogodbe o zaposlitvi in po podpisu (1.2.2003) pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje konkurenčno klavzulo na izobraževanju, ki je spadalo v okvir utečenega uvajanja v delo pri normalnih modernizacijah naprav in nameščanju nove opreme. Zato ni utemeljena trditev tožeče stranke, daje pri novem delodajalcu uporabljal in izkoriščal tehničnotehnološka in poslovna znanja. Zato je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v bistvenih ugotovitvah sodišča prve stopnje soglaša ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko z dne 30.9.1994 za delovno mesto obratni vzdrževalec E. naprav. S pogodbo, sklenjeno 1.2.2003 za isto delovno mesto, je bilo v 10. členu določeno, da delavec ne sme v času med trajanjem delovnega razmerja in 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološka ali poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. V kolikor ne spoštuje konkurenčne klavzule, je dolžan delodajalcu plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku. Toženec je po podpisu pogodbe dne 2.10.2003 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, 12.12.2003 mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, dne 28.11.2003 pa je tožeča stranka toženca obvestila, da bo uveljavljala konkurenčno klavzulo. Toženec seje po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil v podjetju D. d.d..

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V čem naj bi bilo nerazumljivo povzemanje pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.2003, pritožba ne pove. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena 1.2.2003, ki vsebuje tudi konkurenčno klavzulo, velja od dneva, ko je bila sklenjena. Razlogovanje pritožbe, da nikoli ni bilo sporno, da pogodba velja le za naprej, je v nasprotju s pritožbeno navedbo, daje glede na določilo 10. člena pogodbe o zaposlitvi prepovedana uporaba znanja, ki ga je toženec pridobil pred podpisom pogodbe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje konkurenčna klavzula lahko veže stranki pogodbe le od dneva, ko je bila ta dogovorjena in za znanja, ki jih je toženec pridobil po podpisu pogodbe. Sodišče prve stopnje sicer res ugotavlja, daje vsa znanja za delo pridobil toženec pri prejšnjem delodajalcu in daje pri tožeči stranki znanje le nadgrajeval. Sodišče prve stopnje govori o splošnih znanjih, kijih delavec pridobi v teku šolanja in nadgrajuje tekom dela pri delodajalcu. Glede na splošno znano dejstvo, da se mora delavec izobraževati ves čas, ko je v delovnem procesu aktiven, je zatrjevanje tožeče stranke, da gre v konkretnem primeru za pridobitev nekih specialističnih znanj, ki jih toženec ne bi mogel pridobiti nikjer drugje, neutemeljeno. Znanja, ki jih je toženec pridobil po podpisu pogodbe o zaposlitvi v letu 2003 niso, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, neka specialistična znanja, temveč redno izobraževanje za delo, ki ga zahteva delovni proces in uvajanje nove tehnologije v zvezi z modernizacijo opreme. Toženec je res zaposlen pri tožeči stranki od 1.4.1994, konkurenčno klavzulo pa ima šele od podpisa pogodbe z dne 1.2.2003, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ne gre le za znanja po 1.2.2003, temveč za znanja, ki jih je pridobil v celotnem obdobju zaposlitve pri tožeči stranki. Po oceni pritožbenega sodišča je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja, da tožeča stranka tožencu ni nudila posebnih tehnično-tehnoloških in poslovnih znanj. Da ne gre za neko specialno znanje, kaže tudi višina plače. Izobraževanje, ki gaje bil deležen toženec, pa mu ni dalo znanja, ki ga ne bi mogel pridobiti pri kateremkoli drugem delodajalcu podobne dejavnosti. Za navedeni zaključek ni potrebno posebno strokovno znanje, kot zatrjuje pritožnik. Sodišču prve stopnje zato tudi ni bilo potrebno, da dopusti dokaz s postavitvijo izvedenca merilno regulacijske stroke. Neizvedba predlaganih dokazov, ki bi po stališču pritožbe vplivala na pravilnost sodbe, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Sodišče ima na podlagi določbe 2. odstavka 213. člena ZPP pravico odločiti, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo. Poleg tega odloči sodišče po svojem prepričanju, katera dejstva je potrebno šteti za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu izvedlo vse dokaze, ki jih je smatralo za pomembne.

Bistveno in za odločitev najbolj pomembno je glede na postavljeni tožbeni zahtevek vprašanje, ali je v primeru, če je nekdo pridobil pri delodajalcu samo splošna znanja (ki so sicer lahko ozko specialistična) v okviru poklica, ki ga delavec opravlja (in za katera je edino usposobljen), konkurenčna klavzula sploh smiselna. S to klavzulo si običajno delodajalec zagotavlja, da njegova posebna znanja v določenem času ne bodo na razpolago drugemu delodajalcu, ki opravlja podobno dejavnost, s čimer se ohranja njegova konkurenčna prednost na trgu. Pri tem pa je treba upoštevati, da gre s tako klavzulo vedno za poseg v pravice delavca, kar pomeni, dajo je potrebno uporabljati le v primerih, ko gre za prepričevanje zmanjševanja konkurence in gospodarski poseg v koristi delodajalca. Tega pa pri uporabi splošnih znanj ni. V konkretnem primeru sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za t.i. pogodbeno odškodninsko odgovornost, za katero morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta. Tudi za uveljavitev plačila pavšalne odškodnine, kot jo uveljavlja tožeča stranka glede na določbo 3. odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi, je potreben obstoj škode, pavšalna odškodnina pride v poštev šele v primeru, če škode ni mogoče natančno določiti. Zato je napačno stališče tožeče stranke, da za uveljavitev pavšalne odškodnine zadostuje dejstvo, da seje toženec zaposlil pri delodajalcu, kjer konkurira tožeči stranki z znanjem in izkušnjami, ki jih je pridobil pri njej. Neutemeljene so tudi sicer pavšalne navedbe v zvezi s primernostjo višine denarnega nadomestila.

Glede na vse navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.