Jedro

Dokaz je prepričljiv, če ima določene lastnosti in značilnosti v taki meri, da omogočajo logično in psihološko oceno in da se ne dvomi, da bi lahko bilo drugače, zaključek o verodostojnosti dokaza pa mora biti v zadostni meri obrazložen, tako da se da preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 31.03.2004 je bil M.R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leto in šest mesecev zapora. V skladu z določbo prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora obsojeni plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.04.2005 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in odločbo o kazni spremenilo tako, da je izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora. Pritožbo obdolženčevih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojenemu naložilo plačilo povprečnine v znesku 150.000,00 SIT.

2. Obsojenčevi zagovorniki, Odvetniška družba Č., so dne 1.08.2005 zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve postopka in predlagali, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da je zahtevo podala Odvetniška družba Č., pri tem pa ni razvidno, kateri odvetnik te družbe je vložil in podpisal zahtevo. Nadalje navaja, da v zahtevi ni navedeno, katere določbe ZKP naj bi bile kršene, prav tako ni natančneje opredeljeno, v čem naj bi bila kršitev. Očitek, da sta odločitvi obeh sodišč napačni, kaže na uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi očitek pomanjkljive obrazložitve odločilnih dejstev ne drži, saj je prvo sodišče v sodbi obrazložilo, zakaj je na podlagi neposrednega vtisa na glavni obravnavi verjelo oškodovanki, drugo sodišče pa je navedlo, zakaj šteje obrazložitev v izpodbijani sodbi za ustrezno. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve postopka, pri tem pa kršitve postopka niso konkretno opredelili, saj v zahtevi niso navedene niti zakonske označbe določb, ki naj bi bile kršene, niti dejanske kršitve. Iz očitka, da gre za povsem subjektivno, nedokazano navedbo obeh sodišč, ki ne more pomeniti argumenta za obsodbo obdolženca, sledi, da zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje naj bi bili napačni glede vprašanja, ali je do spolnega odnosa prišlo prostovoljno ali ne. Sodišče prve stopnje oškodovankini izpovedi v celoti verjame, tak zaključek je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zahteva nakazuje, da je verodostojnost izpovedi oškodovanke vprašljiva, s čimer izraža dvom v pravilnost ocene sodišča. Drugačna dokazna ocena in zaključki, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe, pomenijo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče v celoti soglaša z navedbo zahteve, da mora izrek sodbe temeljiti na zbranih dokazih, ki jih je mogoče preveriti in z njimi polemizirati. Hkrati ugotavlja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje v skladu z navedenimi zahtevami pravil dokazovanja v kazenskem postopku. Očitek, da izpodbijani sodbi ne zadostujeta tem zahtevam, ki posredno izhaja iz vsebine zahteve, je neutemeljen.

Po določbi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. V skladu s to določbo, v kateri je vsebovano načelo proste presoje dokazov, sodišče izoblikuje svojo prosto presojo na podlagi logične in izkustveno sprejemljive ocene dokazov, ki jo je mogoče preveriti. Določba sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov.

Obrazložitev izpodbijane pravnomočne sodbe upošteva načelo proste presoje dokazov. Presoja izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, je izkustveno sprejemljiva in razumno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o tem, kako ocenjuje izpovedbo oškodovanke, zakaj jo šteje za verodostojno in zakaj ne verjame obsojenčevemu zagovoru (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Pri tem je upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze in ugotovljene objektivne okoliščine, ki potrjujejo sprejeto dokazno oceno.

7. Ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da je prepričljivost izpovedbe priče zgolj subjektivni občutek sodečega sodnika. Prepričljivost namreč pomeni, da ima dokaz določene lastnosti in značilnosti v taki meri, da omogočajo logično in psihološko oceno in da se ne dvomi, da bi lahko bilo drugače. Tako ni utemeljena navedba zahteve, da je ocena sodišča o prepričljivosti izpovedbe oškodovanke povsem subjektivna in se ne da preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da sklepa o prepričljivosti oškodovanke iz dejstva, da je bila njena izpoved ves čas skladna in ker jo potrjujejo ostali izvedeni dokazi, predvsem izpovedbe ostalih prič, in sicer oškodovankine mame, B.B., kriminalista B.S. ter B.N. Prav tako je sodišče utemeljilo oceno, da obsojenčev zagovor, predvsem v zvezi z oškodovankinim motivom za prijavo zadeve, ni logičen in zakaj mu ni sledilo. Sodišče je podrobno ocenilo neskladja v izpovedbah različnih prič ter ugotovilo razloge, zaradi katerih je do njih prišlo. Zaključek sodišča prve stopnje glede verodostojnosti oškodovankine izpovedi je v zadostni meri obrazložen, tako da se da preizkusiti.

Izvedeni dokazi in njihova ocena so sodišče (sodnika) prepričali, da so dejstva, ki jih je zatrjevala obtožba, resnična oziroma da o njihovem obstoju ni upoštevnega, razumnega dvoma. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo v bistvu ponovitev pritožbenih navedb, katere je sodišče druge stopnje zavrnilo z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno zgradilo na analizi oškodovankine izpovedi in na skrbni oceni izpovedi vseh ostalih prič ter sodbo utemeljeno oprlo na prepričljivo izpoved oškodovanke.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik zahteve oziroma, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).