Jedro

Zagovornica v obrazložitvi pritožbe vztraja pri prepričanju obdolženega, da je voznik tovornega vozila prav njemu, to je obdolžencu, mahal naj spelje proti centru. Vendar obdolženca takšen zagovor ne more razbremeniti odgovornosti. Pri vključevanju v cestni promet z neprednostne ceste na prednostno cesto bi namreč moral pustiti mimo vsa vozila, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval.

Izrek

Pritožba obdolženega A.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idrji je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi A.M. odgovoren za prekršek po 234. čl. v zvezi z drugim odstavkom 44. čl. ZP-1. Izreklo mu je globo 200,00 EUR in stransko sankcijo pet kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Sklenilo je še, da mora obdolženi na podlagi 143. in 144. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) kot stroške postopka plačati sodno takso, ki bo odmerjena po Zakon o sodnih taksah po pravnomočnosti sodbe.

Proti taki sodbi je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve materialne določbe ZP-1, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi izrečenih sankcij. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženega zaradi nedokazane krivde ustavi, oziroma podrejeno, da višje sodišče dopolni dokazni postopek in odloči o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Zagovornica v obrazložitvi pritožbe vztraja pri prepričanju obdolženega, da je voznik tovornega vozila prav njemu, to je obdolžencu, mahal naj spelje proti centru I. Vendar obdolženca takšne zagovor ne more razbremeniti odgovornosti. Pri vključevanju v cestni promet z neprednostne ceste na prednostno cesto bi namreč moral pustiti mimo vsa vozila, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval, kot je obdolžencu pojasnilo že sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Prav tako je povsem v nasprotju, tako z zagovorom obdolženca, kot tudi priče M.R., razlaga, ki jo o poteku dogodkov ponuja zagovornica. Navaja namreč, da je R. obvozil kolono vozil, ki so stala za tovornim vozilom, ki je želelo zaviti v smeri proti Z. Obdolženec v zagovoru ni izjavil, da je R. obvozil kolono vozil, čeprav je sicer pritrdil navedbi v obdolžilnem predlogu, da so za stoječim tovornim vozilom stali drugi vozniki, medtem ko je kot priča zaslišani M.R. izpovedal, da je bil zadnji v koloni, ki je stala na V. ulici v I. in potem obvozila tovorno vozilo, ki je stalo na V. ulici za zavijanje k podjetju Z. Slednjega si ni moč razlagati, kot da je pred nesrečo priča obvozila kolono vozil, pač pa le, da je za ostalimi vozili, ki so obvozila tovorno vozilo, zapeljala tudi ta priča. Sicer pa je v tem delu glede poteka dogajanja obdolženi v svojem zagovoru potrdil vsebino obdolžilnega predloga, iz katerega izhaja prav to, kar je izpovedala zaslišana priča. Očitno je torej, da obdolženi pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni ravnal s potrebno pazljivostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel. Zato višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek iz malomarnosti.

Zagovornica meni, da bi v skladu z načelom sorazmernosti sodišče moralo, ob uporabi določb šestega odstavka 26. čl. ZP-1, obdolžencu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, in sicer, globo znižati do najnižje mere iz 17. čl. ZP-1 ter mu ne izreči stranske sankcije.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se v skladu z določbami 234. čl. ZVCP-1 v primeru, ko udeleženec cestnega prometa s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z globo najmanj 200,00 EUR in da se mu izreče 5 kazenskih točk, lahko pa se mu izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila. Vendar je pri izreku sankcije obdolžencu spregledalo določbo drugega odstavka 234. čl. ZVCP-1, ki določa, da sankcija, izrečena v skladu s prvim odstavkom 234. čl. ZVCP-1 ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek. Za temeljni prekršek po prvem odstavku 44. čl. ZVCP-1 pa je predpisana globa 300,00 EUR in izrek štirih kazenskih točk. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje ob izreku sankcij obdolžencu kot najnižjo moralo izreči globo 300,00 EUR in ne zgolj 200,00 EUR, saj iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale izrek milejše sankcije. Ker se je zoper sodbo pritožil le obdolženi in se v takem primeru sodba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo (deseti odstavek 163. čl. ZP-1), pritožba pa tudi nima navedb, ki bi utemeljevale izrek milejše sankcije, višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.

Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo obdolženca, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi niso bile zagrešene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1, v zvezi z določbami 143. in 144. čl. ZP-1, kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).