Jedro

Član agrarne skupnosti lahko svoj solastniški delež proda, imajo pa ostali člani agrarne skupnosti glede na to, da so solastniki, predkupno pravico skladno s 3. odstavkom 66. člena SPZ.

Sodišče ni dolžno strank, pa četudi gre za prava neuke osebe, v vsaki procesni situaciji opozarjati na vse možne posledice strankinih dejanj ali opustitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo kaj še sodi v zapuščino po pokojnem (naknadno najdeno premoženje), kdo so zakoniti dediči, da se je za prevzemnika premoženjskih pravic v naravi priglasila M. C., dedni upravičenci M. V., J. P. in F. Z. pa so uveljavljali svoj nujni dedni delež ter razglasilo za prevzemnico premoženjskih pravic v naravi M. C., za nujne dediče M. V. do 1/30 denarne vrednosti zapuščine, J. P. in F. Z. pa vsakega do 1/10 denarne vrednosti zapuščine ter M. C. naložilo plačilo M. V. 118,76 EUR, J. P. in F. Z. pa vsakemu po 356,29 EUR.

2. Pritožuje se dedinja M. C. zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Na zapisnik, iz katerega izhaja, da so sodediči predlagali, da sodišče vrednost njihovega dednega deleža določi na podlagi podatkov o vrednosti nepremičnin, ki jih kot javne objavlja spletni portal GURS, ni odgovorila, ker je nihče ni poučil, da se mora do predloga izjasniti oziroma podati drugačen predlog za določitev vrednosti zapuščine. Nima pravnega znanja, sodišče pa je nepravilno vodilo postopek, zato ni ugovarjala predlogu nujnih dedičev glede načina ugotavljanja vrednosti premoženjskih pravic, posledično pa je bila vrednost ocenjena previsoko. Izračun sodišča zmotno izhaja iz izhodišča, da je postala običajna solastnica na deležu nepremičnin, postala pa je samo solastnica premoženjskih pravic v agrarni skupnosti in dejansko od deleža na nepremičninah nima nikakršne ekonomske koristi in tudi nima običajne razpolagalne pravice, ker so vse njene pravice omejene z delovanjem in upravljanjem v okviru agrarne skupnosti. Zato je vrednost njenih pravic bistveno manjša od tiste, ki se izkazuje z vrednostjo nepremičnin na portalu GURS. Predlaga, da se vrednost premoženjskih pravic ugotovi z izvedencem ekonomske stroke.

3. Sodediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na narok 12.12.2012 je bila dedinja M. C. pravilno povabljena. Iz povratnice v spisu je razvidno, da je 23.11.2012 prejela sodno pismo z vabilom na narok na obrazcu d1. Gre za obrazec, ki vsebuje vsa opozorila dedičem, ki jih predvideva zakon. S tem, ko se je dedinja odločila, da na narok ne bo pristopila, je pristala na to, da ne bo vedela, kaj se bo na naroku dogajalo. Sodišče stranke, ki na narok ne pride, ni dolžno seznanjati, kaj se je na naroku dogajalo in ji niti zapisnika ni bilo dolžno posredovati. Torej je neutemeljen očitek, da bi jo moralo podučiti, da lahko ugovarja predlogom, danim na glavni obravnavi. Sodišče ni dolžno strank, pa četudi gre za prava neuke osebe, v vsaki procesni situaciji opozarjati na vse možne posledice strankinih dejanj ali opustitev. To glede na pestrost procesnih situacij niti možno ni. Razen tega je sodišče pritožnico potem, ko je predlagala dokaz z izvedencem ekonomske stroke, pozvalo naj založi predujem za izvedbo dokaza in jo v sklepu opozorilo na posledice, če predujem ne bo založen. Kljub temu predujma ni založila, tako da angažiranje izvedenca ekonomske stroke v tem postopku glede na določilo tretjega odstavka 153. člena ZPP, ki se po 163. členu Zakona o dedovanju (ZD) v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno, ne more biti več izveden. Očitek o kršitvi pritožničine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej ni utemeljen.

6. Pravilna je odločitev sodišča, da je vrednost naknadno najdenega (denacionaliziranega) premoženja zapustnika, ocenilo na način, kot so to predlagali sodediči pritožnice: vpogledalo je javno dostopne evidence na spletnem portalu GURS. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da glede na določbo 3. člena Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, tako ugotovljena vrednost predstavlja posplošeno tržno vrednost nepremičnin, ki je primerna podlaga za ocenitev vrednosti tudi v tem zapuščinskem postopku. Pritožbene navedbe o mnogo manjši vrednosti nepremičnin, ki jih bo podedovala pritožnica, so brez pravne osnove. Tudi glede premoženja, ki je vrnjeno članom agrarnih skupnosti kot njihova solastnina, veljajo glede upravljanja splošna pravila stvarnega prava (1). Enako velja za prodajo solastniškega deleža: član agrarne skupnosti lahko svoj solastniški delež proda, imajo pa ostali člani agrarne skupnosti glede na to, da so solastniki, predkupno pravico skladno s tretjim odstavkom 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) (2).

7. Pritožbeno razlogi tako niso utemeljeni. Odločitev sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 163. členom ZD).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške.

(1) Gl. Andrej Hafner, (Ne)upravljanje s premoženjem članov agrarnih skupnosti, Pravna praksa št. 12/2011, stran 22. (2) Prim. članek mag. Janeza Tekavca Prodaja deleža v Agrarni skupnosti, Pravna praksa št. 44/2002, stran 15.