Jedro

Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. To se nanaša zlasti na predhodno opozorilo kot podlago za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje namreč domnevne kršitve iz opozorila pred odpovedjo ni obravnavalo. Predhodno pisno opozorilo v smislu 1. odstavka 85. člena ZDR-1 pa je pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti. Zaradi zmotne pravne presoje o pomenu predhodnega opozorila pri odločanju o zakonitosti kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke A. d. o. o., B., C., tožeči stranki D.D., C., E., je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko vrniti na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila, prav tako pod izvršbo,“(I. točka izreka sodbe).

Obenem je odločilo, da po 5. odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke v II. točki izreka sodbe) se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sodišče se, razen povzemanja izpovedb prič, sploh ni kritično dotaknilo problema opozorila, ki je bilo tožniku podano s strani osebe, ki delodajalca ne more zastopati. Takšno opozorilo, ki ne vsebuje jasnega opisa kršitve in ne določa roka, v katerem se kršitev ne sme ponoviti, ni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Vodja sestavljalnice F.F. ni imela pooblastila za podajo opozorila („opomin“) z dne 6. 11. 2013, ki ga je toženka štela za procesno pravno podlago za podajo odpovedi (in ne kot razlog, kot je to navedla v odpovedi!), zato je to opozorilo brezpredmetno, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa nezakonita. Sodišče bi moralo presojati utemeljenost opozorila oziroma obstoj kršitve delovnih obveznosti iz tega opozorila (glej sklep VDSS, opr. št. Pdp 961/2005), saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti. Kljub temu pa sodišče prve stopnje domnevne kršitve, storjene novembra 2013, sploh ni obravnavalo. Prvo opozorilo sme podati le delodajalec oziroma oseba, ki jo ta pooblasti, enako kot lahko tudi odpoved pogodbe poda le delodajalec oziroma oseba, ki pogodbe o zaposlitvi za delodajalca sklepa. Toženka ni niti zatrjevala, kaj šele dokazala, da bi F.F. imela tako pooblastilo, zaradi tega je na podlagi takega opozorila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nujno nezakonita. Razlogov o teh bistvenih okoliščinah sodba nima, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Četudi bi se štelo, da je pogoj glede opozorila izpolnjen, pa ni izkazana utemeljenost kršitve delovnih obveznosti, zaradi katere je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana. Tudi sicer sodba ne vsebuje dokazne ocene, temveč le povzema izpovedbe toženkinih prič, medtem ko tožnikovih navedb niti ne preveri. Zato je tožnik utemeljeno podal pripombe na zapisnik o zadnji glavni obravnavi dne 21. 10. 2014, saj je predsednik senata diktiral na zapisnik drugo, kot pa so priče izpovedale in nekaj drugega, kot pa je spraševala pooblaščenka tožnika, kar je razvidno že iz samega zapisa o zaslišanju priče G.G., sicer tožniku podrejenega, ki je čevlje brusil. Samo s tem, da se je končno zapisalo to, kar je pooblaščenka tožnika pričo spraševala in kaj je priča odgovorila, bilo izgubljenih 10 minut „pogajanj“ in prepričevanj, pri čemer predsednik senata ni dopuščal možnosti, da se sam moti in argumentov sploh ni poslušal, je bil vidno vznemirjen in glasen že tožnik, kakor tudi njegova pooblaščenka, ki je zahtevala snemanje izpovedbe priče, da bi se zapisalo točno to, kar priča izpoveduje, ne pa povzetki tega, kar predsednik senata meni, da je slišal. Ker predsednik senata o tem ni želel ničesar slišati, je pooblaščenka tožnika, obrnjena k le-temu (torej k svoji stranki, nikakor pa ne k senatu), v razburjenju resnično izjavila obžalujočo kletvico, in to potem, ko predsednik senata ni želel zapisati njene navedbe, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (tega ni zapisal), ob čemer se je tudi tožnik tako razburil, da ga je predsednik senata želel nagnati iz dvorane. Da je bilo razburjenje tožnika in pooblaščenke upravičeno, saj predsednik senata obravnave ni vodil nepristransko in objektivno, temveč mimo procesnih pravil, je ne nazadnje jasno že iz tega, da senat o zahtevi za snemanje sploh ni odločal. Po izkušnjah pooblaščenke tožnika to sodišče snemanje obravnav jasno zavrača iz neznanega razloga, v vseh letih, kar imajo sodišča možnost obravnavo ali njen del snemati, pa ne obstaja niti en primer, da bi se to zgodilo. S takšnim postopanjem, ko se brez razloga, pavšalno zavrača snemanje obravnav, o zahtevah po tem se niti ne odloča, je tožniku kršena pravica do poštenega sojenja, to pa se je v tem primeru zgodilo zlasti zato, ker zapisnik ni bil sestavljen tako, kot se je obravnava odvijala. Pooblaščenka na zapisnik ni podala pripomb, ker te nimajo nobenega pomena. Je pa tožnik, kot pravi laik, tudi sam zlahka sprevidel, kako se sojenje odvija in da mu sodišče ne daje nobenih možnosti dokazati svoj prav, kar je lepo podal v svojem ugovoru na zapisnik.

Bistveno v predmetni zadevi glede kršitve, ki naj bi se pripetila v maju 2014, je vprašanje, kdo vse je videl vzorec, ki ga je izdelal lastnik H.H. in po katerem se je morala izdelali linija artikla I.. Sodišče tega ni sprevidelo, zaradi česar tudi ni dopuščalo vprašanj direktorju v zvezi s tem, kar je tožnik spraševal, torej kam je „odšel“ ta vzorec po tem, ko ga je lastnik H.H. izdelal. Tožnik je sam pojasnil, da vzorca niso našli. Je pa sodišče povsem nekritično povzelo izpovedbo J.J., glavnega kontrolorja, da vzorca ni videl, sam pa tudi ni zaprosil zanj. Po prepričanju tožnika je s tem opustil minimalno skrbnost, saj ni jasno, kako je potem takem sploh lahko opravljal kontrolo in kaj je smisel njegovega dela. Bistveni del krivde je bil torej na malomarni opustitvi skrbnosti glavnega kontrolorja, kar je pravzaprav priznal tudi sam, s tem ko je odšel na manj zahtevno delovno mesto, medtem ko je direktor K.K. celo izpovedal, da je kontrolor svojo napako sam ugotovil, pa tudi, da je kontrolor dolžan prejeti vzorec. Povprečno razumnemu človeku je jasno, da ne moreš nečesa kontrolirati, če nimaš kontrolnega vzorca! S tem, ko sodišče tožniku pripisuje odgovornost tudi za to, da kontrolorju ni prinesel vzorca, pa ravna tudi protispisno, saj je taista priča jasno izpovedala, da mu je običajno novi artikel prinesel pokazat bodisi mojster (torej tožnik) ali vodja montaže ali pa (celo) direktor. Že v tej izpovedbi je implicirano, da je direktor - drugače kot je sam izpovedal - sodeloval v sami proizvodnji in pri kontroli, torej da se je na določen način resnično vmešaval v delo drugih, čeprav je iz toženkinih navedb razbrati, da je bil prav za vse, kar se naredi v proizvodnji, odgovoren edinole tožnik. Direktor toženke tudi ni dosleden v zatrjevanju, da se v proizvodnjo ni vmešaval - zakaj pa je potem sploh šel kontrolirat čevlje, da je ugotovil napako. Prav tako ni jasno, kakšna je vloga F.F., vodje montaže, ki zase zatrjuje, da je njeno delo zgolj in samo organizacija proizvodnje, medtem ko sta se s „tem izdelkom“ ukvarjala le direktor (ki sicer sam pravi, da s proizvodnjo sámo nima nič) in tožnik. Tudi ona si prihaja v svoji izpovedbi v nasprotje - če nima s proizvodnjo ničesar, kako to, da je ona bila tista, ki je tožniku izdala opozorilo z dne 6. 11. 2013, da tožnik ni upošteval njenih navodil pri izdelavi vzorcev. Tega sodišče ni ugotovilo niti ne obravnavalo. Da pri toženki očitno nimajo razčiščenih ločnic med pristojnostmi posameznega delavca, kaže tudi izpoved direktorja K.K., da je opozorilo dne 6. 11. 2013 izdal on sam, na zahtevo F.F., kar je protispisno, saj na opozorilu ni njegovega podpisa, je pa pripis, da se opozorilo vroči njemu v vednost. Ker vzorca ni bilo, imel ga je pa tisti, ki ga je dne 12. 5. 2014 fotografiral, je jasno, da je šlo v danem primeru za prevračanje krivde na delavca, ki se ga je bilo treba s tega položaja rešiti. To je ne nazadnje vidno iz izpovedbe direktorja, da je ukrepal le zoper določene delavce.

Sodišče ni ugotovilo materialne resnice, s čimer je kršilo določbe Ustave RS, ZPP in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če bi šlo za pošteno sojenje, bi sodišče dopustilo snemanje zaslišanja prič, ocenilo bi vsa dejstva, kot se to v pritožbi navaja, pa je to opustilo. Dokazni standard, s katerim se ugotavlja materialna resnica v pravdnem postopku, je prepričanje. Če z dokazi (izvedenimi) ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnih dejstvih, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu. Dokazna ocena izpodbijane sodbe je pristranska in nepopolna. Iz določbe 22. čl. Ustave R Slovenije izhaja med drugim tudi jamstvo, da sodna odločba ne sme biti tako ali tako očitno napačna oz. ne sme biti brez razumne pravne obrazložitve, torej taka, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tudi tak očitek tožnik naslavlja prvostopni izpodbijani sodbi. Obenem iz te določbe izhaja, da mora sodišče v postopku obe stranki (tožnika in toženca) obravnavati enakopravno, jima zagotoviti enake možnosti uveljavljanja svojih pravic, tudi skozi izvedbo dokazov in pošteno dokazno oceno. Tudi določba Ustave RS o enakosti pred zakonom je v poprej navajenem kontekstu ravnanja toženke in razsoje z izpodbijano sodbo kršena. V sodnem postopku se mora izključiti že sum na kakršnokoli posredno ali neposredno diskriminacijo, sodišče pa je to spregledalo in se zadovoljilo le z navedbo toženke, da tožnika ni diskriminirala, ne glede na to, da so navedbe in tudi dokazni predlogi kazali povsem drugačno situacijo na tem področju. Na tak način tožnik tudi v prvostopnem postopku ni mogel uresničiti svoje ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva iz 23. čl. Ustave R Slovenije. Ena izmed temeljnih človekovih pravic je pravica do poštenega sojenja, ki jo varuje 6. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki nalaga državam podpisnicam dolžnost zagotovitve učinkovitega pravnega varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin vsem osebam na njihovem ozemlju. Glede na vse navedeno pritožnik predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču - drugemu senatu - v ponovno obravnavanje oz. sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, obenem pa odloči o prvostopnih in pritožbenih stroških v korist tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Pritožbene navedbe pooblaščenke tožnika so neutemeljene in tudi v nasprotju z listinskimi dokazi v predmetni pravdi, zlasti v zvezi s predhodnim opozorilom, za katerega trdi, da ga je podala podala vodja proizvodnje F.F. brez ustreznega pooblastila, zaradi česar naj bi bilo to opozorilo brezpredmetno in odpoved pogodbe tožniku nezakonita. Pooblaščenka se v tem delu v celoti spreneveda ali pa ni vpogledala v priložena dokazila. Iz priloženega Opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2013 namreč brez vsakršnega dvoma izhaja, da je to opozorilo podpisal tehnični direktor, v spis pa je bilo predloženo tudi pooblastilo tehničnemu direktorju z dne 1. 9. 2013 za podajo opozorila. V spis pa je priložena s strani F.F. podpisana Prijava kršitev delovnih obveznosti z dne 6. 11. 2013, ki je bila podlaga za navedeno opozorilo.

Ni sporno, da je tožnik v zvezi z očitkom kršitve pogodbenih obveznosti med 5. 5. 2014 in 12. 5. 2014, ob začetku proizvodnje čevljev, dobil neposredna navodila od direktorja H.H., ki je pred tožnikom izdelal referenčni vzorec. Tožnik je bil prisoten pri izdelavi vzorca, videl je, kako se izdeluje in je očitno „na pamet“ vedel kako mora izgledati končni izdelek. Kot mojster oddelka št. ..., v katerem se je proizvajala obutev za francoskega naročnika, je bil tožnik v oddelku dolžan voditi, organizirati proizvodnjo navedene obutve, poučiti delavce za pravilno izvajanje delovnih operacij, jih opozarjati na kritične operacije in izvajati kontrolo kvalitete po delavcih, glede na referenčni vzorec, skladno z neposrednimi navodili, ki jih je prejel od direktorja H.H.. Vse zgoraj navedene dolžnosti na delovnem mestu je opustil in toleriral, da se je proizvodnja v oddelku, ki ga je vodil, opravljala v nasprotju z navodili delodajalca, saj rob podplata ni bil obrušen sladno z navodili, tako da estetski videz konice čevljev ni bil enakomeren in gladek. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da za napako pri čevljih ni odgovoren in da so odgovorni drugi. Vse pritožbene navedbe (ki so tudi same seboj v nasprotju) v zvezi z referenčnim vzorcem, ki ga je izdelal direktor H.H., so neutemeljene.

Predsednik senata ni mogel diktirati na zapisnik drugega, kot je izpovedala priča G.G.. Dejstvo pa je, da je bilo ravnanje pooblaščenke tožnika izključni razlog za (ustrezen) zapis izpovedi te priče v zapisniku šele po „10 minutnem pogajanju in prepričevanju sodnika“. Ko je pooblaščenka spregledala, da priča G.G., ki jo je predlagal tožnik, ne izpoveduje tako, kot je pričakovala, je postala vidno nejevoljna in razburjena, sodnika pa je pri narekovanju stalno prekinjala in bila s svojimi izjavami nedopustno glasna. Dovolila si je celo, da je ob zahtevi, da se izjava priče snema, in ko je videla, da njeni zahtevi ni ugodeno, uporabila izraz „jebem ti mater“, kar je zelo dobro slišal tudi pooblaščenec tožene stranke na drugi strani sodne dvorane. Le ugibamo lahko, komu v sodni dvorani je bilo to namenjeno. S takim obnašanjem, ki je po mnenju pooblaščenca tožene stranke izven vseh etičnih pravil in ne more biti opravičljivo, s tem pa je seveda povzročila tudi razburjenje pri tožnika, ki je v stilu svoje pooblaščenke vskakoval v izpovedbe prič in v narek predsednika senata, čemur je sledilo opozorilo s strani sodnika tudi tožniku. Nekorektna in nesmiselna je pritožbena navedba, da predsednik senata ni hotel zapisati njene navedbe, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka, prav tako navedba, da je sodnik priči karkoli polagal v usta. Ne nazadnje sta na glavni obravnavi sodelovala dva sodnika porotnika, eden izmed njiju regijski sindikalni funkcionar in gre tako neutemeljen očitek pristranskega in neobjektivnega vodenja glavne obravnave celotnemu senatu. Vsem dokaznim predlogom tožnika je bilo ugodeno, noben ni bil zavrnjen, lahko je sam neposredno, kakor njegova pooblaščenka, postavljal vprašanja pričam, vsa vprašanja in odgovori so bili zapisani, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi. Tožniku tako ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, niti pravica do enakopravne obravnave pred sodiščem, sodnega varstva oz. druge pravice, navedene v pritožbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka v obsežnih pritožbenih navedbah graja potek postopka pred sodiščem prve stopnje in zatrjuje kršitev ZPP in ustavnih pravic, zlasti pravice do poštenega sojenja, med drugim tudi z navedbo, da naj bi bila ta pravica kršena s tem, da sodišče prve stopnje ni snemalo obravnav. Skladno z določbo 125.a člena ZPP predsednik senata lahko odredi zvočno ali slikovno snemanje naroka, o tem pa obvesti stranke in druge udeležence na naroku, kar pomeni, da je odločitev o snemanju prepuščena odločitvi predsednika senata. Vsekakor ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do poštenega sojenja, če se predsednik senata za takšno možnost ne odloči in zahtevi stranke ne ugodi. Stranke imajo v vsakem primeru pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, ravnanje sodišča v teh primerih pa ureja 124. člen ZPP. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2014, na katerega pooblaščenka ni podala nobenega ugovora, čeprav citirana določba ZPP vsaki stranki to možnost daje, ni mogoče sklepati, da narok ne bi potekal korektno in v skladu z določbami ZPP, zlasti s tistimi, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave in vzdrževanje reda na glavni obravnavi. Upoštevajoč vsebino navedenega zapisnika ter navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo v zvezi s potekom obravnave, ki ga tožeča stranka graja v pritožbi, pritožba tožnika v delu, v katerem zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega in poštenega sojenja, ni utemeljena.

7. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. To se nanaša zlasti na predhodno opozorilo kot podlago za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Glede opozorila pred odpovedjo pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje domnevne kršitve iz novembra 2013 sploh ni obravnavalo. O kršitvi, ki je predmet pisnega opozorila, izpodbijana sodba vsebuje le navedbo v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve, da toženka kršitve z dne 6. 11. 2013 ni mogla šteti za novo kršitev, ampak je to opozorilo lahko upoštevala v smislu 47. člena Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 18/14 in nasl. - KPtoupd). V sodbi pa sicer ni ničesar zapisanega o tej kršitvi, zaradi česar je sodba bistveno pomanjkljiva.

8. Pomanjkljivost sodbe v zvezi s predhodnim opozorilom je očitno tudi posledica zmotne uporabe materialnega prava, to je določbe 1. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki je prvostopenjsko sodišče očitno ni pravilno uporabilo in zato tudi ni preverjalo utemeljenosti predhodnega opozorila, čeprav je sicer pravilno zapisalo, da je pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga.

Skladno z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 mora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mescih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. V 47. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti (KPtoupd) pa je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe, določeno, da mora pisno opozorilo vsebovati navedbo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in da velja 18 mesecev od dneva njegove vročitve delavcu.

Listine v spisu (zlasti prijava – B7 in opozorilo – B8) sicer ne potrjujejo utemeljenosti pritožbenih navedb o tem, da naj bi tožniku opomin oziroma opozorilo izrekla vodja sestavljalnice, ki za to nima pooblastila. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je predhodno pisno opozorilo v smislu citirane določbe ZDR-1 pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti, pri čemer izpostavlja, da opozorilo, ki ne vsebuje jasnega opisa kršitve in ne določa roka, v katerem se kršitev ne sme ponoviti, ni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje do kršitve, ki naj bi jo tožnik storil 6. 11. 2013, sploh ni opredelilo in je ni vsebinsko obravnavalo, čeprav je v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga potrebno ugotoviti tudi utemeljenost predhodnega pisnega opozorila pred odpovedjo in presoditi, ali je delavec očitane kršitve v resnici storil. Pri tem pa je potrebno pritrditi pritožbi tudi v delu, v katerem opozarja na pomanjkljivost opozorila, ki ne vsebuje jasnega opisa kršitve. Iz opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve (B8) pa tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je ta kršitev sicer ponovno navedena kot razlog za redno odpoved (kar je sicer napačno, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče), ni jasnega opisa kršitve oziroma ravnanja tožnika v odnosu do nadrejene delavke, ampak je le splošno navedeno, da „ni hotel poslušati navodil v zvezi z delom pri izdelavi vzorcev obutve, ampak se je ob tem do nje neprimerno vedel s tem, da je nanjo v prisotnosti ostalih delavcev kričal in samovoljno predstavljal probleme, ki so nastali in bodo nastali pri izdelavi čevljev“. Kaj več o konfliktu med tožnikom in nadrejeno delavko pa tudi iz prijave kršitve delovnih obveznosti (B7), ki jo je podala vodja sestavljalnice F.F., ni razvidno. Iz prijave izhaja, da naj bi pri dodelitvi del in nalog (vzorcev) tožnik reagiral negativno in kršil odnos do svojih nadrejenih, da pri razlagi navodil za delo ni poslušal oziroma je razlagal probleme, ki so nastali ali še bodo nastali pri izdelavi vzorcev na neprimeren način – tudi s kričanjem in da je naloga mojstra, da mora upoštevati in poslušati navodila svojih nadrejenih ter poskrbeti za njihovo uspešno realizacijo.

9. Zaradi zmotne pravne presoje o pomenu predhodnega opozorila pri odločanju o zakonitosti kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega pa je izpodbijana sodba prav glede vprašanja utemeljenosti in zakonitosti predhodnega opozorila, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev, storjeno v maju 2014, ki je predmet izpodbijane redne odpovedi, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi.

10. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena in 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka (ki se nanašajo na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi) ne more samo odpraviti, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem glede odločilnih dejstev, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena.

11. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v nakazani smeri, pri čemer je potrebno ob upoštevanju pravila, da dokazno breme nosi tožena stranka, najprej preveriti utemeljenost in zakonitost predhodnega opozorila (po potrebi s ponovnim zaslišanjem tožnika in morebitnih prič), odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem naj prvostopenjsko sodišče upošteva tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, v kolikor se nanašajo na kršitev, ki je predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 165. členom ZPP.