Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, v točkah I, II in IV izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) v znesku 827.618,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 517.596,47 EUR od 1. 7. 2021 in od zneska 310.022,07 EUR od 1. 8. 2021 (točka I izreka). Nadalje je toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naložilo plačilo tožnici zneska 405.365,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 93.159,43 EUR od 15. 9. 2022 dalje do plačila in od zneska 310.022,07 EUR od 1. 8. 2021 dalje do plačila (točka II izreka), medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Hkrati je še odločilo, da toženka v celoti nosi potrebne pravdne stroške tožnice, pri čemer si je odločitev o višini stroškov pridržalo do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka IV izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev v točkah I, II in IV izreka se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je tožnici dopustilo podajo prepoznih navedb, obenem pa toženki ni dodelilo roka za odgovor nanje. V tem kontekstu je sicer v 8. točki obrazložitve sodbe navedlo, da sprejeta odločitev ne temelji na teh (prepoznih) navedbah tožnice, kar pa zagotovo ne drži. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno štelo kot nerelevantne navedbe toženke glede širšega sodelovanja med A. A. in B. B. kot tujima investitorjema, saj je za celovito presojo narave vplačil, ki so predmet tožbenega zahtevka, ključno razumevanje širšega konteksta zadeve. Sodišče prve stopnje je prav tako kršilo določbe pravdnega postopka z zavrnitvijo dokazov toženke, s katerimi je slednja dokazovala odločilno dejstvo, da ji je tožnica vtoževana sredstva zagotovila brez ustrezne protivrednosti in brez obveznosti vračila. Pri tem pri posameznih zaključkih glede spornih dejstev ni pojasnilo zavrnitve dokazov, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je mogoče razbrati, da je dokazne predloge zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih listinskih dokazil zaključilo, da toženka ni dokazala svojih navedb in je posledično izvedbo ostalih dokazov štelo za nepotrebno (prepovedana vnaprejšnja dokazna ocena). V nadaljevanju pritožba argumentirano graja zaključke in presojo sodišča prve stopnje v zvezi s terjatvijo tožnice, tako glede spornih posojilnih pogodb, namenu strank in razlogih za njihovo ravnanje, kot tudi glede presoje, zakaj v konkretnem primeru ni šlo za naknadna vplačila družbenika. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je selektivno povzemalo navedbe toženke glede družbeniškega dogovora, hkrati pa arbitrarno toženki očitalo nezadostno konkretiziranost navedb v tej zvezi. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z načelom materialnega procesnega vodstva po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in toženke ni opozorilo na domnevne pomanjkljivosti v njeni trditveni podlagi. Materialnopravno zmotna so tudi naziranja sodišča prve stopnje o tem, da bi bilo mogoče prostovoljno naknadno vplačilo družbenika pravnoformalno obravnavati kot darilo, saj tudi takšno vplačilo temelji na t.i. "causi societatis". Toženka je postopku na prvi stopnji pojasnila, zakaj so bila prejeta sredstva knjižena kot posojilo in tudi, zakaj je posojilni pogodbi podpisala, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo in se v tej zvezi ni opredelilo. Arbitrarni in posplošeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o vplivu tožnice na direktorja toženke, pri čemer sodišče manevrira z vplivom, ki ga ima lahko glede na zakonske določbe večinski družbenik na direktorja, pri tem pa povsem spregleda institut direktorja "v senci". Kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da so navedbe toženke glede vpliva B. B. na poslovodstvo toženke neverodostojne, iz obrazložitve sodbe ni moč razbrati, saj v tej zvezi ni izvedlo prav nobenega dokaza in dokazne ocene izvedenih listinskih dokazil. Nadalje pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje napačno obstoja v pobot uveljavljene terjatve toženke ni ugotovilo v izreku izpodbijane sodbe, saj z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 165/2021, iz katere ta terjatev izhaja, ni bilo odločeno o obstoju terjatve med tožnico in toženko. Sklepno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da se pri računanju uspeha v postopku pobot judikatne terjatve ne sme upoštevati kot toženkin pravdni uspeh. Pritožbenemu sodišču po navedenem primarno predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku, s katerim od toženke zahteva vračilo posojila po Posojilni pogodbi z dne 1. 6. 2017 (priloga A2 spisa) in Posojilni pogodbi z dne 3. 7. 2017 (priloga A3 spisa), pri čemer je zavrnilo tako navedbe toženke o navideznosti predmetnih posojilnih pogodb kot tudi njene navedbe o nepovratnosti toženki nakazanih sredstev. Ob tem je (v obrazložitvi) ugodilo procesnemu pobotnemu ugovoru toženke.

5.Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, ki so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6.Primarno je sicer neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je tožnici dopustilo podajo prepoznih navedb, hkrati pa toženki ni dodelilo roka za odgovor nanje. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in podatkov spisa (zlasti zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2023, list. št. 161 - 169 spisa), je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo podala odgovor na navedbe toženke iz njenih predhodnih pripravljalnih vlog. Te navedbe tožnice niso bile prepozne, kot to zmotno meni pritožba, prvenstveno iz razloga, ker imajo stranke skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP možnost navajanja dejstev (najkasneje) na prvem naroku za glavno obravnavo. V tej zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na določbo petega odstavka 286.a člena ZPP1 , saj je sodišče prve stopnje logično in izkustveno sprejemljivo pojasnilo, da tožnica na vlogo toženke z dne 28. 9. 2023 ne bi mogla pisno odgovoriti, ne da bi pri tem toženka ostala brez primernega roka za odgovor. Poleg tega sodišče prve stopnje tožnice tudi ni pozvalo, naj se v pripravljalni vlogi izjavi o vlogah toženke in o posledicah, če tega ne bo storila, skladno z določbo drugega odstavka 286. člena ZPP2 .

Prav tako ne gre pritrditi pritožbi, da je bila toženki kršena pravica do izjave v postopku, ker ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti (dodelilo ustreznega roka), da na navedbe tožnice odgovori celovito (s pisno vlogo). Tudi, če je bil rok, ki ga je sodišče prve stopnje dalo toženki, da na samem naroku poda odgovor na navedbe tožnice (20 minut), nekoliko kratek, pa je iz zapisnika predmetnega naroka razvidno, da se je toženka argumentirano opredelila do vseh navedb tožnice, podanih na naroku, zato ni jasno, česa toženka zaradi domnevno prekratkega roka ni uspela navesti, tega pa tudi v pritožbi določno ne pojasni.

Poleg doslej navedenega v tej zvezi predhodno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka niso podane tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje (zadnji stavek 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) sprejete odločitve ni utemeljilo na za pritožbo spornih (prepoznih) navedbah tožnice. Pritožba sicer meni, da temu ni tako, a svoje tovrstno stališče deloma utemeljuje s posplošenimi navedbami (o tem, da se je tožnica na naroku opredeljevala do vseh pomembnih vprašanj za odločitev), deloma pa s sklicevanjem na pisno korespondenco med A. A. in B. B., glede katere pa ne drži pritožbeno izvajanje, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, da je ta neverodostojna. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je namreč sodišče prve stopnje štelo, da iz vsebine sporne korespondence ne izhajajo pravno odločilna dejstva za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku.

7.Pritožbi nadalje ne gre pritrditi v smeri, da je sodišče prve stopnje očitno napačno štelo za nerelevantne navedbe toženke "glede širšega sodelovanja med g. A. A. in g, B. B. kot tujima investitorjema oz. z njima povezanimi družbami". Poleg tega, da so tovrstna pritožbena izvajanja posplošena (pritožba ne navede konkretno katere navedbe so tiste, iz katerih izhaja pravno pomemben "širši kontekst" zadeve), se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedbe toženke o drugih poslih med tožnico in večinskim družbenikom toženke, glede katerih toženka niti ni pojasnila relevantne povezave s samim tožbenim zahtevkom, za odločitev v zadevi niso relevantne.

8.Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, vezani na neizvedbo določenih dokazov, predlaganih s strani toženke.

9.Prvenstveno je pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov strank in prič (C. C., D. D., A. A.,...) ni ustrezno obrazložilo. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer navedlo, da zaslišanje navedenih oseb za odločitev v zadevi ni bilo potrebno in da bo to (nepotrebnost) pojasnilo v nadaljevanju pri posameznih zaključkih glede spornih dejstev, česar pa nato ni storilo (vsaj ne) v zadostni meri. Zgolj glede vprašanja obstoja sklepa o naknadnih vplačilih je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da v tej zvezi ni opravilo zaslišanja strank in prič, ker se z izvedbo dokazov ne more dopolnjevati trditvena podlaga.

10.Čeprav to v razlogih izpodbijane sodbe ni izrecno zapisano, se je moč strinjati s stališčem pritožbe, da je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje predmetne dokazne predloge zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih listinskih dokazil in navedb strank zaključilo, da toženka ni dokazala svojih navedb, da sta bila podlaga in namen vplačila tožnice drugačna, kot jo zatrjuje tožnica in da je bila izvedba preostalih dokazov v luči navedenega nepotrebna. Posledično je tako sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo (tudi) na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.

11.10. Strinjati se je nadalje s pritožbenim izhodiščem, da bi bilo v predmetni zadevi glede na nasprotujoča si zatrjevanja strank o namenu vplačil v toženko, ki jih tožnica vtožuje (tožnica vztraja pri tem, da je šlo za posojilo po predmetnih posojilnih pogodbah, toženka pa zatrjuje, da sta posojilni pogodbi navidezni in da je bil namen vplačil oz. volj strank v tej zvezi, da tožnica kot družbenica toženki zagotovi za poslovanje potrebna nepovratna sredstva), potrebno in smiselno izvesti predlagane dokaze toženke. Utemeljeno pritožba nasprotuje pristopu sodišča prve stopnje, ki je o spornem namenu oz. (ne)odplačnosti sredstev tožnice, nakazanih toženki, sklepalo (zgolj) na podlagi izvedenih listinskih dokazil, razumskega sklepanja in uporabe zakonskih določil. S tem je strankama, ki sta svoje trditve dokazovali z drugimi dokaznimi sredstvi, odvzelo pravico do izjave.

12.Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.

13.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku, s katerim od toženke zahteva vračilo posojila po Posojilni pogodbi z dne 1. 6. 2017 (priloga A2 spisa) in Posojilni pogodbi z dne 3. 7. 2017 (priloga A3 spisa), pri čemer je zavrnilo tako navedbe toženke o navideznosti predmetnih posojilnih pogodb kot tudi njene navedbe o nepovratnosti toženki nakazanih sredstev. Ob tem je (v obrazložitvi) ugodilo procesnemu pobotnemu ugovoru toženke.

14.V zvezi z razlogi sodišča prve stopnje glede s strani toženke zatrjevane nepovratne narave vplačanih sredstev, ki jo je sodišče obravnavalo skozi instituta obveznega in prostovoljnega naknadnega vplačila, pritožbeno sodišče prvenstveno izpostavlja, da nima posebnih pomislekov glede presoje, da bi bil za obvezno naknadno vplačilo potreben soglasno sprejet sklep družbenikov in da v konkretni zadevi obstoj le-tega ni bil zatrjevan in izkazan. Nadaljnja utemeljitev, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med družbenikoma o tem, da bo vsa naknadna vplačila v toženko izvedla tožnica v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, t.j. da je "malo verjetno", da bi takšen dogovor ostal nezapisan in da bi ga "najverjetneje" tudi zapisala v pogodbo, pa ne ustreza standardu ustrezne obrazložitve sodne odločbe.

15.Prav tako se ne gre strinjati z argumentacijo iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da vplačil ni mogoče obravnavati kot prostovoljna naknadna vplačila, ker naj bi temu nasprotovala že sama vložitev tožbe in dejstvo, da sta bili sklenjeni sporni posojilni pogodbi. Medtem ko je vložitev tožbe lahko preprosto zgolj posledica dejstva, da si je tožnica premislila, sklenitev posojilnih pogodb sama po sebi ne dokazuje, da ni šlo za naknadno nepovratno vplačilo, ampak so razlogi za takšno ravnanje strank lahko različni.

16.Že na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi morebitne formalne pomanjkljivosti (npr. sprejetje sklepa družbenikov) glede naknadnih vplačil same po sebi ne morejo biti razlog za sklepanje, da je bila volja strank drugačna, oz. povedano drugače, tudi če naknadna vplačila ne bila bila izvedena na zakonsko predviden način to še ne pomeni, da je bila prava volja strank sklenitev posojila.

17.Tudi argumentacija sodišča prve stopnje v nadaljevanju, t.j. v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ni prepričljiva.

Prvenstveno pritožbeno sodišče meni, da je toženka v postopku (npr. v točkah 1.5, 2.21 in 2.22 odgovora na dopolnitev tožbe ter v točkah 5.23 in 5.25 do 5.29 prve pripravljalne vloge), dala ustrezne navedbe o obstoju družbeniškega dogovora med družbenikoma toženke, t.j. tožnico (zanjo B. B.) in družbo F. d.o.o. (zanjo A. A.), o tem da bo slednja zagotovila zgolj denarni vložek v višini 600.000,00 EUR (za nakup osnovnih sredstev), tožnica pa bo po potrebi in nepovratno zagotovila vsa dodatna finančna sredstva, ki bodo potrebna za uspešno poslovanje toženke, in o tem, da je bila toženka s takšnim dogovorom seznanjena. Tudi v primeru, če bi bile tovrstne trditve toženke preveč pomanjkljive, bi jo moralo sodišče prve stopnje, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba, skladno z materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP) na to opozoriti in ji omogočiti, da pomanjkljivosti odpravi.

Nadalje je najmanj vprašljivo izvajanje sodišča prve stopnje, da sam podpis spornih posojilnih pogodb, tudi če bi pred tem obstajal dogovor med družbenikoma, določa oz. spreminja naravo nakazil, kot tudi o nepotrebnosti takšnega dogovora z ozirom na dejstvo, da je toženko in njegovega direktorja obvladovala tožnica. Poleg tega, da tovrstnih trditev stranki nista podali, je sodišče prve stopnje tudi na tem mestu skušalo samo zgolj z razumskimi oz. izkustvenimi razlogi izpopolniti dejansko stanje, o katerem bi največ vedele povedati prav osebe, katerih zaslišanje je predlagala toženka.

Ob upoštevanju navedb toženke o obstoju družbeniškega dogovora je zgrešeno tudi izvajanje sodišča prve stopnje o tem, da bi bilo mogoče vplačila pravnoformalno obravnavati kot darilo, saj takšno vplačilo temelji na t.i. "causi societatis", torej na societetni pravni podlagi. Tudi utemeljevanje sodišča prve stopnje glede davčnih posledic oz. učinkov vplačil samo po sebi ne dokazuje (niti na "razumski" ravni), da stranki nista mogli imeti razlogov, zakaj bi se naknadno vplačilo prikrivalo z navidezno posojilno pogodbo. Poleg tega sodišče prve stopnje v tej zvezi ni obravnavalo navedb toženke (točka 1.23 odgovora na dopolnitev tožbe), ki je predvidevala, da je tožnica sklenitev posojilnih pogodb (namesto sprejema sklepa o naknadnih vplačilih ali sklenitve darilne pogodbe) zahtevala zaradi zagotovitve možnosti, da participira pri dobičku toženke pod davčno ugodnejšimi pogoji, pri čemer bi ji v primeru uspešnega poslovanja toženke ti pogodbi omogočili, da si namesto dobička poplača navidezna posojila.

18.Nadalje sicer drži, da okoliščina, da toženka v svojih finančnih izkazih izkazuje obveznosti iz naslova spornih posojil (in ne iz naslova rezerv, kakor se bilančno izkazujejo naknadna vplačila), same po sebi kaže nato, da sporni posli niso navidezni in gre dejansko za posojila tožnice toženki. Vendar pa, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, je toženka v postopku tudi v tej zvezi podala pojasnila (točki 10.1 in 10.2 tretje pripravljalne vloge z dne 21. 8. 2023), do katerih se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo.

19.Utemeljeno pritožba graja tudi razlogovanje sodišča prve stopnje (točke 23. do 26. obrazložitve izpodbijane sodbe) o nelogičnosti vpliva tožnice na direktorja toženke glede na razmerje družbenikov in o siceršnji možnosti večinskega družbenika, da skladno z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) direktorja odpokliče. Vse navedeno namreč ne pomeni, da so navedbe toženke v tej zvezi neverodostojne in da dejansko B. B. (tožnica) ni imel odločujočega vpliva na direktorja toženke (in poslovanje slednje), ki ga je zatrjevala in skušala dokazati toženka, pa sodišče prve stopnje predlaganih dokazov v tej zvezi ni izvedlo.

20.Z vsem zgoraj navedenim je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) in toženki odvzelo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se do vseh njenih pravnorelevantnih trditev ni opredelilo, prav tako pa ji ni omogočilo, da svoje trditve dokaže z izvedbo predlaganih dokazov.

21.Pritožba utemeljeno izpostavlja še, da sodišče prve stopnje neutemeljeno o v procesni pobot uveljavljeni terjatvi toženke ni odločilo v izreku izpodbijane sodbe. Drži sicer, da je o v pobot uveljavljeni terjatvi bilo odločeno v drugem postopku (judikatna terjatev), a sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da o njej ni bilo odločeno v razmerju med tožnico in toženko, ampak v razmerju med A. A. in tožnico. Ta judikatna terjatev pa je bila nato odstopljena toženki, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo v razlogih sodbe (43. točka obrazložitve), zato bi moralo v izreku ugotoviti obstoj te (odstopljene) terjatve toženke do tožnice. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določbe tretjega odstavka 324. člena ZPP.

22.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice. Za odpravo kršitev bo namreč potrebna ustrezna razširitev dokaznega postopka in vnovična celovita obravnava trditev in dokazov pravdnih strank glede narave toženki nakazanih denarnih sredstev. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

23.V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb postopka odpravilo tako, da bo na podlagi ustrezne obravnave trditvene in dokazne podlage spora zavzelo argumentirana stališča (z dejanskimi in pravnimi argumenti) o sporni terjatvi tožnice, tako da jo bo moč v celoti preizkusiti. Pri tem bo pozorno premotrilo tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev, ki so narekovale razveljavitev sprejete odločitve, vsebinsko posebej ni opredeljevalo (npr. glede nepravilnosti stroškovne odločitve).

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

"Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku." "Če je sodišče stranko v pisnem pozivu pred razpisom obravnave ali ustno na naroku (prvi odstavek 286.a člena) pozvalo, naj se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma glede katerih okoliščin naj dopolni navedbe o dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge ali naj predloži pisne dokaze, na katere se je sklicevala, stranka pa tega ni storila, lahko stranka na prvem naroku za glavno obravnavo takšna dejstva in dokaze navaja le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Na to posledico je treba stranko v pozivu opozoriti."

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 229, 257

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.