Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik, skupaj z družino, Republiko Slovenijo zapustil julija 1991, torej več kot sedem mesecev prej, kot je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 26. 2. 1992), zato ni mogoče trditi, da je RS zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka toženka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Sklicuje se na ugotovitve, po katerih tožnik z družino v Republiki Sloveniji ne živi od konca julija 1991, ko se je z družino odpravil na dopust v kraje, od koder izhajajo starši, odsotnost iz Slovenije pa se je zaradi finančnih težav družine ter bojazni po vrnitvi podaljšala do današnjih dni.

Toženka pojasnjuje, da se takšna odsotnost ne šteje za upravičeno odsotnost iz 1.č člena ZUSDDD, kar pomeni, da je v primeru tožnikove odsotnosti prišlo do prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Iz zadeve pa tudi ni razvidno, da bi si tožnik oziroma njegovi starši v tistem obdobju ali kasneje prizadevali za vrnitev družine v Republiko Slovenijo z namenom nadaljnjega življenja v njej. Prav tako ni izkazano, da bi se družina prizadevala vrniti v državo, vrnitev pa ni bila mogoča zaradi posledice vojnih spopadov na območju naslednic nekdanje skupne države. Da se je družina odločila nadaljevati z življenjem v Republiki Srbiji pa potrjuje tudi dejstvo, da sta tožnikova starša leta 1992 oddala stanovanje v Kopru.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka kršila 237. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožniku ni omogočila sodelovanja v postopku izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, to je sosedov na naslovu ... Poleg tega je napačno ugotovila dejansko stanje. Če bi pravilno ocenila dokaze, bi ugotovila, da je tožnikova družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi dopusta in počitnic in se je nameravala v Republiko Slovenijo tudi vrniti. Tožnikov oče se je poskusil marca 1992 vrniti v stanovanje, vendar se ni mogel, ker je bila najemna pogodba zaradi izbrisa razvezana. Napačno je torej ugotovljen pogoj dejanskega življenja.

Navaja tudi, da izpodbijana odločba nasprotuje stališču Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je toženka, tudi po presoji sodišča, na podlagi določil ZUSDDD utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljujeta upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Toženka je odločala o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki jo je tožnik vložil 4. 9. 2012, kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ.

Po 1. členu ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije sta opredeljena v 1.č členu istega zakona. Po navedeni določbi dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena (razen iz druge alineje), trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS (četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD).

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ (SR Srbije) ter da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako ni sporno, da tožnik v Republiki Sloveniji od julija 1991 dejansko ni živel. Sporno pa je, ali je izkazal pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

Kot je sodišče povedalo že uvodoma, se v celoti strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik tega pogoja ni uspel izkazati.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije neprekinjeno dlje od enega leta. V takšnem primeru se v skladu s tretjim odstavkom 1. č. člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če gre za odsotnost iz razlogov, ki so taksativno našteti. Ti razlogi pa tudi po presoji sodišča niso podani.

Sodišče pritrjuje upravnemu organu druge stopnje, da je v obravnavanem primeru, ko tožnik kot devetletni otrok ni imel vpliva na zapustitev Republike Slovenije ali kasnejšo vrnitev, kot razlog za odsotnost treba ugotoviti razlog, zaradi katerega sta Republiko Slovenijo skupaj z njim zapustila njegova starša. Tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da je bil razlog odhoda tožnikovih staršev iz Republike Slovenije julija 1991 dopust in v tožbi to tudi sam navaja. Glede na izjavo tožnikove matere na zaslišanju dne 21. 8. 2013, ki je hkrati tudi njegova pooblaščenka, po kateri se v Slovenijo niso vrnili, ker zaradi brezposelnosti nje in tožnikovega očeta ne bi imeli za preživetje, je pravilna tudi ugotovitev toženke, da tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica katerega od šestih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Zatrjevana napačna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zato ni podana.

Poleg tega tožnik konkretno niti ne navaja, kateri od šestih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, je v njegovem primeru podan. Glede na tožbeno navedbo, da je bila izguba stanovanja posledica izbrisa (ki so drugačne od navedb njegove matere in pooblaščenke na zaslišanju dne 21. 8. 2013, ko je pod prisego izjavila, da so stanovanje vrnili občini marca 1992, ker so imeli z njim previsoke stroške), sodišče šteje, da uveljavlja razlog iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Po prvi alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik, skupaj z družino, Republiko Slovenijo, skupaj zapustil julija 1991, torej več kot sedem mesecev prej, kot je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 26. 2. 1992), ni mogoče trditi, da je Republiko Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Razlog iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD zato ni podan.

Poleg tega v zadevi ni sporno, da je tožnik odsoten iz Republike Slovenije več kot pet let. V takih primerih se na podlagi navedenega četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD šteje, da je zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnik pa ne navaja, da bi se do leta 2004 skušal vrniti v Republiko Slovenijo, kljub temu, da je že od leta 1999 polnoleten.

Sodišče se strinja, da bi morala toženka tožniku na podlagi 146. člena ZUP omogočiti sodelovanje pri zaslišanju prič-sosedov na naslovu ... Ker pa so priče potrjevale le dejstvo, ki v zadevi ni sporno, in sicer, da je tožnik z družino zapustil stanovanje julija 1991, kar je potrdila tudi tožnikova mati, ki je bila v upravnem postopku tudi hkrati njegova pooblaščenka in kar potrjuje tudi tožnik sam, navedena kršitev ni vplivala na odločitev.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.