Jedro

Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, je praviloma odločilen izrek sodbe. Primerja se tožbeni predlog in izrek sodbe (po višini), ne pa razlogi. Če je namreč sodba utemeljena z drugačno pravno podlago (tudi če je za stranko ugodnejša) od tiste, na katero se je sklicevala v postopku, ne gre za prekoračitev.

Če nastane položaj nepravilne izpolnitve, velja domneva, da ima ta nepravilna izpolnitev značilnosti protipravnega stanja. Podlaga (razlog) te domneve je okoliščina, da ima v večini primerov objektivno stanje nepravilne izpolnitve hkrati značilnosti protipravnega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi za znesek 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2013 do plačila in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom (v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 6. 2014) je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki plačati 2.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2013 do plačila (1. točka izreka sodbe), tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2013 dalje, pa je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 43553/2013, z dne 27. 3. 2013, v celoti razveljavi (1. točka izreka sklepa) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati 316,58 EUR stroškov postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper 2. točko izreka sodbe je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v vsakem primeru v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP). Zanj velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo od navedenega predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki torej ne morejo biti predmet pritožbene presoje (458. člen ZPP), so naslednje: – tožena stranka je tožeči stranki dne 17. 12. 2012 naročila prevoz blaga iz X., Slovenija, v mesto Z., Republika Češka (mesto razklada je bil carinski urad v mestu Z. na Češkem); – tožena stranka je tovor še isti dan naložila, bila na mestu razklada dne 18. 12. 2012, vendar razklada ni mogla opraviti vse do 21. 12. 2012, ko je po navodilih tožene stranke opravila razklad v mestu Y. na Češkem; – razklad je bil dogovorjen na dan 18. 12. 2012; – ko je prišlo do zapletov, je tožeča stranka o tem takoj obvestila toženo stranko (pošiljatelja) in upoštevala njena navodila; – stojnina je bila dogovorjena s sprejemom ponudbe oziroma naročila prevoza, in sicer v višini 20 % dogovorjene cene; – dogovorjena cena prevoza je 950,00 EUR (oziroma 950,00 +DDV); – tožeča stranka je imela sklenjeno pogodbo za prevoz iz P., Češka, v X., Slovenija, s terminom natovarjanja 18. 12. 2012 in raztovarjanja 20. 12. 2012 za dogovorjeno plačilo 790,00 EUR.

7. Pritožničina uvodna trditev pa sodišču prve stopnje očita prekoračitev tožbenega zahtevka. Ni ji namreč priznalo zahtevanega DDV na vtoževane stojnine, in sicer ne glede na to, da ji ga je tožena stranka vseskozi priznavala.

8. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, je praviloma odločilen izrek sodbe. Primerja se tožbeni predlog in izrek sodbe (po višini), ne pa razlogi. Če je namreč sodba utemeljena z drugačno pravno podlago (tudi če je za stranko ugodnejša) od tiste, na katero se je sklicevala v postopku, ne gre za prekoračitev. Z drugačno pravno podlago (kot jo je zatrjevala tožeča stranka) pa je utemeljena tudi izpodbijana sodba. Tožeča stranka je višino zahtevka iz naslova stojnine temeljila na določilu 12. člena Priporočenega neobveznega cenika za prevoze. Glede na ugovor tožene stranke, ki pa je kot podlago (višine) stojnine navajala pogoje poslovanja ob podanem naročilu za prevoz (tj. avtonomno pogodbeno pravo, list. št. 32), sodišče prve stopnje tako z odločitvijo, da stojnino odmeri v višini 20 % pogodbeno dogovorjene cene, tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Ker pa tožeči stranki ni prisodilo niti česa več niti kaj drugega, temveč je upoštevaje relevantno materialno pravo zaključilo, da iz razloga, ker je stojnina po svoji pravni naravi odškodnina, ni obremenjena z davkom na dodano vrednost, tožena stranka na znesek 570,00 EUR tožeči stranki ni dolžna nadomestiti še zahtevanega DDV–ja, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev v obravnavanem delu pravilna in zakonita.

9. Slednje je narekovalo delno zavrnitev pritožbe in v obravnavanem obsegu potrditev 2. točke izreka sodbe sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnica pa odločitev prvostopenjskega sodišča graja tudi v delu, v katerem se nanaša na odškodnino zaradi izgube posla (prevoza).

11. Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom zavezala opraviti).(1) Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega stanja, in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Pri dokazovanju obeh splošnih predpostavk pa se pogodbi zvesta stranka – kot sicer pravilno izpostavlja pritožnica – lahko opre na domnevi o njenem obstoju. Če torej nastane položaj nepravilne izpolnitve, velja domneva, da ima ta nepravilna izpolnitev značilnosti protipravnega stanja. Podlaga (razlog) te domneve je okoliščina, da ima v večini primerov objektivno stanje nepravilne izpolnitve hkrati značilnosti protipravnega stanja.(2)

12. Da bi domneva lahko učinkovala, mora tožeča stranka torej zatrjevati in dokazati, da je nastal položaj nepravilne izpolnitve. Ta pa nastane le tedaj, ko je že pred nastankom škode obstajala zaveza dolžnika, da upniku opravi neko izpolnitev.

13. Tožeča stranka je nepravilno izpolnitev tožene stranke utemeljevala z zatrjevanji, da je bilo postopanje slednje v tovornem cestnem prometu malomarno oziroma ni bilo običajno (tj. da se naročniki na carini dogovorijo o predvidenem prihodu prevoznikov ter jim v naprej pošljejo tudi vso potrebno dokumentacijo), da je slednja slabo organizirala prevoz, zaradi česar je nastala zamuda pri razkladu, in da je zaradi tega izgubila dogovorjen prevoz, katerega naj bi opravila za naročnika J. d. o. o. (in pri katerem je bil dogovorjeni razklad najkasneje na dan 20. 12. 2012), čemur se je toženka upirala s sklicevanjem na češkega naročnika, ki naj bi želel, da se blago carini v njegovem skladišču, česar pa češka carina ni dovolila, in trdi, da do zastoja ni prišlo zaradi ravnanj tožene stranke.

14. Tožena stranka tožeči stranki dejstvo, da je do zamude prišlo, torej priznava (čeprav razlog zanjo pripisuje češkemu naročniku). Zato je položaj nepravilne izpolnitve zaradi nepravilnih navodil tožeči stranki ob naročilu prevoza v obravnavanem primeru podan, s tem pa domneva, da ima ta nepravilna izpolnitev značilnosti protipravnega stanja. Pritožbeni očitek o zmotni porazdelitvi dokaznega bremena je zato utemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo za prevoz iz P., Češka, v X., Slovenija, s terminom natovarjanja 18. 12. 2012 in raztovarjanja 20. 12. 2012 za dogovorjeno plačilo 790,00 EUR, ni pa (glede na obrazložen zmoten zaključek o pavšalnosti tožničinih navedb o protipravnosti ravnanja) presojalo ostalih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, zaradi česar je v tem delu dejansko stanje ostalo neugotovljeno in bo navedeno pomanjkljivost prvostopenjsko sodišče moralo odpraviti v novem sojenju. Pritožbeno sodišče je vsled obrazloženemu pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavilo v delu, v katerem zahteva odškodnino iz naslova izgubljenega dobička za znesek 700,00 EUR + 20 % DDV (355. člen ZPP).

16. Pri tem pa naj v ponovljenem sojenju prvostopenjsko sodišče upošteva, da sta pravdni stranki za primer zamude tudi že sami dogovorili – s pogodbo oziroma sprejetim naročilom – neko pavšalno odškodnino oziroma pogodbeno kazen in njeno višino, ki jo bo moralo presojati tudi v smislu 253. člena OZ.

17. Ker je pritožbeno sodišče (delno) razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).

––––––––––––––––––––

(1) N. Plavšak: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 472. (2) N. Plavšak: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 472. (3) N. Plavšak: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 472. (4) N. Plavšak: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 472.