Jedro

Prepričanje upnic, da bo dolžnik storil vse, da bo izterjavo otežil, ne zadošča za izdajo predlagane odredbe, ko pa istočasno ne izkazuje tako imenovane subjektivne nevarnosti onemogočanja terjatve, ki bi jo lahko povzročil le dolžnik s svojim ravnanjem, direktno usmerjenim v skrivanje ali odtujevanje premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog upnic za zavarovanje s predhodno odredbo zavrne. Sklep je obrazložilo z dejstvom, da upnici nista izkazali za verjetno resne nevarnosti, da bi brez predlaganega zavarovanja njune terjatve ne prišlo do plačila le te.

Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili upnici. V svoji pritožbi sta navedli, da se dolžnik izmika preživninskim obveznostim že od samega začetka pravdnega postopka. Navedli sta tudi, da dolžnik vlaga neustrezne vloge, vse z namenom, da se zavlačuje in zaplete sam postopek. Upnici sta prepričani, da bo dolžnik storil vse, da skrije svoje premoženje oz. kako drugače oteži izterjavo premoženjskih obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 257. člena ZIZ, ki določa, da izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem je najpomembnejši element omenjene določbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, katero mora upnik kot verjetno izkazati. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da prvi izmed obeh pogojev za predhodno odredbo, to je obstoj domače sodne odločbe, ki glasi na denarno terjatev, pa še ni izvršljiva, obstaja, da pa drugi pogoj, verjetni obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje predlagane odredbe onemogočena ali precej otežena, ni podan.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanja dolžnika v teku pravdnega postopka niso bila dejanja take narave, ki bi kazala na obstoj omenjene nevarnosti. Dolžnik je zgolj izrabljal svoje procesne možnosti in pravico do pravnega sredstva, kot mu jih dovoljuje Zakon o pravdnem postopku. Sama pasivnost udeleženca v postopku oziroma njegovo nesodelovanje v smislu neodgovarjanja na tožbo, odsotnosti pri glavnih obravnavah in ostalih procesnih dejanjih, lahko vpliva le na izid konkretnega spora v postopku. Ne kaže pa tako dejanje na prej omenjeno nevarnost oziroma je le ta zgolj domnevna kot pravilno zaključi prvostopno sodišče. Pogoj za predlagano predhodno odredbo pa ni domnevna nevarnost, temveč izkazana verjetna nevarnost, da bo dolžnik skril svoje premoženje ali z njim razpolagal in s tem onemogočil uveljavitev terjatve.

Tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti stališča izpodbijanega sklepa glede neizkazane kot verjetne zatrjevane nevarnosti otežitve izterjave njune terjatve. Pritožba namreč le še bolj podrobno opisuje ravnanje dolžnika kot toženca v pravdnem postopku. Glede na že izraženo pravilno stališče v zvezi s pravicami in položajem stranke v postopku, bi bilo tudi odveč izvršilni postopek dopolnjevati s predlaganim pregledom pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 44/98. Pritožnicama je potrebno še pojasniti, da njuno prepričanje, da bo dolžnik storil vse, da bo izterjavo otežil, ne zadošča za izdajo predlagane odredbe, ko pa istočasno kot verjetne ne izkazujeta tako imenovane subjektivne nevarnosti, ki bi jo lahko povzročil le dolžnik s svojim ravnanjem, direktno usmerjenim v skrivanje ali odtujevanje premoženja. Poleg tega tudi v pritožbi zatrjevana socialna ogroženost upnic ni zakonski pogoj za izdajo predlagane odredbe. Na podlagi obrazloženega torej odločitev prvostopnega sodišča ni niti krivična, niti nerazumljiva za socialno državo, kot zmotno menita pritožnici.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ocenjuje, da smiselno uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen ter je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zaradi česar je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s členom 15 ZIZ).