Jedro

Pri odmeri te odškodnine so bile upoštevane vse spredaj navedene okolnosti. Odškodnina je bila odmerjena po merilih 200. člena ZOR, po katerih se upoštevajo vse okoliščine primera in zlasti stopnja duševnih bolečin prizadetega, na drugi strani pa tudi pomen dobrin, ki so bile prizadete v tožnikovem primeru in namen odškodnine za tako škodo, pa tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin. Sodišče druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča v zadostni meri in torej pravilno upoštevalo vse pravno odločilne okoliščine primera, zaradi česar ocenjuje, da je končno priznana odškodnina v višini 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ustrezna in pravična odškodnina. Tako odmerjena odškodnina je ustrezno individualizirana, kar pomeni, da niso podani pravno utemeljeni razlogi za kakršnokoli zniževanje prisojene odškodnine. Prav individualizacija vsakega odškodninskega primera posebej pa jemlje tehtnost tistim revizijskim izvajanjem, ki dajejo prevelik pomen konkretnim primerom iz sodne prakse, ki lahko le na splošno odražajo tako skupek bistvenih individualizacij posamičnih primerov kot splošne družbene danosti, ki sovpliva na odmero odškodnin za take oblike škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi plačila škode, ki je tožniku nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, dosodilo 400.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine, poleg tega pa še 1,017.640,00 SIT iz naslova materialne škode in stroške postopka 101.573,00 SIT. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za duševne bolečine na 300.000,00 SIT, odločbo o plačilu materialne škode pa razveljavilo z izjemo zneska 5.880,00 SIT in glede razveljavljenega dela odločbe vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo primerno zniža. Po revizijskih izvajanjih je sodišče druge stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v previsokem znesku in je zato nepravilno uporabilo določilo 200. člena ZOR. Tožniku pripada zaradi neutemeljenega odvzema prostosti le pravična denarna odškodnina, ki se lahko ovrednoti le v skladu s subjektivnimi elementi škodnega dogodka ter objektivnimi elementi, ki jih narekujejo obstoječa vrednostna merila družbe. Odškodnina mora biti odvisna od narave in obsega nastale škode, od življenjskega standarda in ekonomske moči družbe in od podobnih meril. Sporna odškodnina odstopa od odškodnin za tovrstne škode ter je previsoka.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradne dolžnosti po določilu 386. člena ZPP opravljen preizkus pobijane sodbe ni pokazal, da bi bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po oceni revizijskega sodišča ni podana niti v reviziji uveljavljena kršitev materialnega prava. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik neupravičeno v priporu 20 dni zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja, da v tem času ni mogel imeti normalnih stikov z družino in poslovnimi partnerji, da je bilo njegovo prosto gibanje omejeno, da je kot trgovec zaradi odreditve pripora izgubil na ugledu ter da je imel zaradi pripora tudi določene psihične težave, ki so bile medicinsko ugotovljene. Navedene ugotovitve, ki predstavljajo pravno relevantno dejansko podlago za odločanje, so bile po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno ocenjene pri odločanju na drugi stopnji in je zato priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi prestanega pripora v višini 300.000,00 SIT primerna satisfakcija. Pri odmeri te odškodnine so bile upoštevane vse spredaj navedene okolnosti. Odškodnina je bila odmerjena po merilih 200. člena ZOR, po katerih se upoštevajo vse okoliščine primera in zlasti stopnja duševnih bolečin prizadetega, na drugi strani pa tudi pomen dobrin, ki so bile prizadete v tožnikovem primeru in namen odškodnine za tako škodo, pa tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko tožnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin. Sodišče druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča v zadostni meri in torej pravilno upoštevalo vse pravno odločilne okoliščine primera, zaradi česar ocenjuje, da je končno priznana odškodnina v višini 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ustrezna in pravična odškodnina. Tako odmerjena odškodnina je ustrezno individualizirana, kar pomeni, da niso podani pravno utemeljeni razlogi za kakršnokoli zniževanje prisojene odškodnine. Prav individualizacija vsakega odškodninskega primera posebej pa jemlje tehtnost tistim revizijskim izvajanjem, ki dajejo prevelik pomen konkretnim primerom iz sodne prakse, ki lahko le na splošno odražajo tako skupek bistvenih individualizacij posamičnih primerov kot splošne družbene danosti, ki sovpliva na odmero odškodnin za take oblike škode. Ker je bila sporna odškodnina po presoji revizijskega sodišča pravilno odmerjena, ni podan v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo toženke zavrnilo (člen 393. ZPP).