Jedro

Tudi sprememba v obsegu delovnih omejitev pri invalidu III. kategorije, do katere pride po uveljavitvi ZPIZ-1, predstavlja podlago za pridobitev pravic po ZPIZ-1, konkretno do pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2008 in št. ... z dne 24. 3. 2009, s katerima je dokončno odločila, da tožnik, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, od 18. 11. 2008 dalje nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo. Zadevo je sodišče vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki in ji naložilo povračilo stroškov sodnega postopka v znesku 407,00 EUR, ki jih je dolžna nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo v celoti se je zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Glede dejanskega stanja in pravne podlage navaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 26. 10. 1992 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno lažje delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 1. 10. 1992 dalje. Kasneje je tožena stranka priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik užival vse do 17. 5. 2007. Po prenehanju delovnega razmerja je tožnik od 18. 5. 2007 do 17. 11. 2008 pri Zavodu RS za zaposlovanje prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 18. 11. 2008 dalje je tožena stranka z izpodbijano odločbo dokončno zavrnila. Tožnik je pravice na podlagi invalidnosti pridobil pred letom 2003, zato je potrebno o teh pravicah odločati v skladu z določbama 391. in 446. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Pravice po ZPIZ-1 zavarovanci, ki so jim bile po prejšnji zakonodaji priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, pridobijo po določbi 3. odst. 397. čl. ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Zakonodajalec ob sprejemu ZPIZ-1 ni uzakonil predlagane določbe, po kateri bi se uveljavljene pravice iz invalidskega zavarovanja na novo odmerile po ZPIZ-1. Sodišče je kršilo določbo 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, nedopustno je po vsebinskem obravnavanju zadeve odločilo, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Razlog odločitve, ki naj bi bil prikrajšanje tožnika za pravno varstvo, ni utemeljen, ker ga ZDSS-1 ne predvideva kot zakonit razlog, da sodišče ne odloči meritorno. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi samo odločilo, ko je ugotovilo, da je bila na strani tožnika podana volja za prenehanje delovnega razmerja. Poleg tega je odločilo mimo zahtevka, kot ga je tožnik postavil na naroku 17. 6. 2010. Glede kršitve materialnega prava pritožba navaja, da gre pri tožniku za primer, kot je urejen v prehodnih določbah ZPIZ-1 in sodišče ni pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da o pravicah odloči na podlagi določb ZPIZ-1. Nepravilno se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 165/2008. Sodišče je samo ugotovilo, da pogoji za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev po 124. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) niso izpolnjeni in bi zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Pravico do nadomestila za invalidnost po 94. čl. ZPIZ-1 je dopustno priznati le v primeru, ko je zavarovanec postal delovni invalid po ZPIZ-1, kar ni tožnikov primer. Na pravnomočno priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo je vezana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kot se vidi iz odločbe z dne 26. 10. 1992. Upoštevati je potrebno predpise, veljavne v času nastanka invalidnosti. Zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 239/2010 z dne 9. 6. 2010, na katero se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka vložila revizijo. Strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, na kar kaže dogovor o ureditvi obveznosti. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, je sodišče nepravilno naložilo toženi stranki povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in je sodbo utemeljilo s pravilnimi materialno pravnimi razlogi.

Iz listin v upravnem spisu se vidi, da je bila pri tožniku s sklepom pravne prednice tožene stranke Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, št. ... z dne 12. 7. 1984 od 18. 6. 1984 dalje ugotovljena spremenjena delovna zmožnost. Na podlagi 296. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 2002, 5/94, 7/96 in 54/98), ki se je, kar zadeva pravice delovnih invalidov, uporabljal do 31. 12. 2002, je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 26. 10. 1992 od 1. 10. 1992 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno fizično lažje delo, pri katerem ne bo dvigal bremen nad 20 kg in ne bo izpostavljen vremenskih neprilikam, kot na primer visoko specializirana tesarska opravila v delavnici s polnim delovnim časom. Na predlog tožnikovega osebnega zdravnika se je 14. 2. 2003, torej v času, ko se je tudi za odločanje o pravicah delovnih invalidov že uporabljal ZPIZ-1, pri toženi stranki začel postopek za priznanje novih pravic iz invalidnosti. Tožena stranka je 10. 9. 2003 izdala odločbo, s katero so bile pri tožniku ugotovljene spremembe v invalidnosti. Odločbo je izdala na podlagi mnenja invalidske komisija I. stopnje z dne 10. 7. 2003, da so potrebne nove omejitve, da je tožnik še invalid III. kategorije invalidnosti vendar gre za nov primer od 31. 12. 2002 dalje. Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, je priznala pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, kjer ne bo dvigal bremen, težjih od 10 kg, kjer ne bo hoje po stopnicah in fleksijskih obremenitev hrbtenice, izmenoma stoje in sede, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2003 dalje.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011 zavzelo stališče, da gre tudi v primeru spremembe v obsegu delovnih omejitev za spremembo v stanju invalidnosti, kar je na podlagi 397. čl. ZPIZ-1 podlaga za to, da uživalci pravic po ZPIZ/92 pridobijo pravice po ZPIZ-1. Izrazilo je mnenje, da v primeru takšne spremembe tožena stranka ne more odločiti o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu preden je oz. ne da bi sočasno odločila tudi o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne vsebuje posebnih določb o izgubi ali omejitvah pravic, pridobljenih po ZPIZ/92 v takšnem primeru. V sodbi opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je v primeru, ko se je postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja začel po 1. 1. 2003, glede presoje pravic na podlagi invalidnosti, potrebno v celoti uporabiti ZPIZ-1, ker to izhaja iz določbe 391. čl. ZPIZ-1. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožniku invalidnost oz. sprememba v invalidnosti priznana za nazaj. Ker so tožniku s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2003, v postopku, ki se je začel po 1. 1. 2003, priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 1. 2003, je potrebno tudi glede ostalih pravic uporabiti določbe ZPIZ-1, vključno z določbami o pravici do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zato odločbi tožene stranke, s katero je dokončno odločila, da tožnik od 18. 11. 2008 dalje nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo, pravilno odpravilo in toženi stranki naložilo, da ob upoštevanju ZPIZ-1 odloči o tožnikovi pravici do nadomestila za invalidnost ter mu takšno pravico tudi odmeri.

Neutemeljena je pritožba, de je sodišče odločilo mimo ali preko zahtevka, kot ga je tožnik postavil na naroku 17. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu z določbo prve alineje 1. odst. 82. čl. ZPIZ-1, po kateri v primeru, če tožbenemu zahtevku (delno ali celoti) ugodi, samo ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Tožena stranka bo ugotovila vsa dejstva v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost in višino nadomestila s posebno odločbo odmerila.

Ker je tožbenemu zahtevku ugodilo, je sodišče prve stopnje tudi pravilno naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka, odmerilo jih je v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.