Jedro

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je potrebno zavrniti, če je o izročitvi obveznic, ki so predmet upravne izvršbe, drugo sodišče z začasno odredbo že uredilo sporno pravno razmerje. Sklep, s katerim je drugo sodišče izdalo začasno odredbo, je akt sodne oblasti in po določbi 2. odstavka 2. člena ZS za sodišča in druge državne organe v RS zavezujoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 747/2001-9 z dne 30.05.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe. V razlogih izpodbijanega sklepa je med drugim navedlo, da je bila zahteva za izdajo začasne odredbe vložena hkrati s tožbo, s katero tožnica izpodbija odločbo tožene stranke, št. 455-21/98-P/S z dne 28.03.2001. Z njo je bilo ugodeno pritožbi zavezanke Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) in odpravljen sklep o dovolitvi izvršbe z dne 05.10.2000 Upravne enote R., ki je bil izdan na tožničin predlog. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ na podlagi prvega odstavka 297. člena ZUP, ker je ugotovil, da zavezanka ni izvršila sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 26.06.2000, dovolil izvršbo odločbe o denacionalizaciji z dne 02.02.2000, ki je postala izvršljiva dne 19.05.2000 in med drugim odločil, da bo (delno) obveznost SOD-a izvršila z dnem vročitve sklepa in na stroške SOD-a Klirinško depotna družba d.d. L. z rubežem, izročitvijo in prenosom 7.843 obveznic SOD-a na registrski račun tožnice kot prejemnice obveznic.

Vendar pa je Okrajno sodišče v Radovljici s sklepom, št. Z 00/23 z dne 25.02.2000 izdalo začasno odredbo in z njo SOD-u prepovedalo komurkoli izročiti obveznice, ki so predmet navedene upravne izvršbe do pravnomočne odločbe o terjatvi upnikov, v korist katerih je bila izdana. Zato je sodišče prve stopnje izdajo zahtevane začasne odredbe zavrnilo in svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih (ZS), po kateri odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in druge državne organe ter določbo 4. odstavka istega člena ZS, po kateri izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tudi, da želi tožnica z zahtevano začasno odredbo izničiti učinkovanje že izdane začasne odredbe okrajnega sodišča, saj želi dobiti obveznice, katerih izročitev je z začasno odredbo drugega sodišča prepovedana.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahtevane začasne odredbe oprlo na določbo 2. odstavka 2. člena ZS, ne da bi upoštevalo, da so po določbi 1. odstavka istega člena ZS zavezujoče le pravnomočne sodne odločbe. Ali je postal sklep Okrajnega sodišča v Radovljici Z 00/23 z dne 25.05.2000, s katerim je bila izdana začasna odredba glede obveznic, ki so predmet upravne izvršbe sploh pravnomočen in s tem zavezujoč, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje glede te okoliščine nepopolno ugotovljeno. Upravna in sodna veja oblasti sta samostojni in neodvisni. Zato so v razmerju do sodne oblasti zavezujoče tudi pravnomočne upravne odločbe. V obravnavani zadevi je odločba o denacionalizaciji že pravnomočna in tudi izvršljiva, zato zavezuje sodišče. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in izdajo zahtevane začasne odredbe.

Tožena stranka ter prizadeta stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je o izročitvi obveznic, ki so predmet upravne izvršbe, drugo sodišče z začasno odredbo že uredilo sporno pravno razmerje in zavezancu začasno do pravnomočne odločitve o stvari prepovedalo izročitev navedenih obveznic, je odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Sklep, s katerim je drugo sodišče izdalo začasno odredbo, je akt sodne oblasti in po določbi 2. odstavka 2. člena ZS za sodišča in druge državne organe v Republiki Sloveniji zavezujoč.

Na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko ni ugotavljalo pravnomočnosti sklepa, s katerim je drugo sodišče izdalo začasno odredbo. Za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč predpisan kratek rok (4. odstavek 69. čl. ZUS). Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne samo navajati dejstva in okoliščine, s katerimi izkazuje obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, temveč zanje ponuditi tudi dokaze. Dokazno breme je torej na strani tožnika. Tožnica pa ni niti v pritožbi izrecno navedla in tudi ni predložila dokazov o tem, da sklep o izdani začasni odredbi, ki se že izvršuje ne bi bil pravnomočen.

Glede na naravo akta, ki se v tem upravnem sporu izpodbija (s katerim je bil prvostopni izvršilni sklep odpravljen), začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS tudi ne bi mogla biti izdana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.