Jedro

Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati oz. ji dati možnost, da se o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Finančne uprave RS, št. DT 4218-6193/2018-2 (10-110-08) z dne 19. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrni tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) zahtevek tožnika z dne 5. 3. 2018 za določitev statusa nerezidenta za obdobje od 17. 5. 2017 dalje, zavrnila. Pri ugotavljanju statusa rezidenta je davčni organ upošteval 5. točko šestega člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) po kriteriju središča osebnih in ekonomskih interesov. Presodil je, da glede na to, da njegova otroka ostajata v Sloveniji in ju je zavezanec na podlagi predložene sodbe Okrožnega sodišča Murska Sobota dolžan preživljati, navedeno predstavlja pomembno osebno vez zavezanca v Sloveniji. Prav tako zavezanec ostaja lastnik stanovanjske hiše na naslovu predhodnega stalnega bivališča, zavezanec ima tudi odprt transakcijski račun pri banki A. d.d. in slovensko potno listino, medtem ko razen zaposlitve, stanovanja v najemu in osebnega avtomobila ter določenih osebnih dokumentov v Združenih arabskih emiratih (v nadaljevanju ZAE) drugih vezi s to državo ne navaja. Zato je tožnika na podlagi 5. točke 6. člena ZDoh-2 šteti za rezidenta Republike Slovenije v davčne namene.

2. Ministrstvo za finance je vloženo pritožbo, ki jo je vložil tožnik zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V pritožbeni odločbi je dodatno obrazložila okoliščine, ki so pomembne pri presoji statusa rezidentstva, tako vezi, ki so izkazane v razmerju do Republike Slovenije, kot tudi vezi, ki so izkazane v razmerju do ZAE. Oprlo se je na komentar vzorčne Konvencije OECD, ko je v primeru, če so rezidenčne vezi izkazane v razmerju do obeh držav, potrebno s strani davčnega organa oceniti, s katero državo obstojijo močnejše rezidenčne vezi. V skladu z Vzorčno Konvencijo OECD se pri dolgoročnih prebivanjih v tujini praviloma premakne središče življenjskih interesov, če se tudi zakonec in otroci preselijo v tujino. Šteje pa se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, kjer dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino. Pritožbeni organ je ocenil, da pritožnik ohranja v Sloveniji pomembne rezidenčne vezi in sicer tako osebno vez (družinske člane, potno listino, bivališče, ki mu je na razpolago), kot tudi ekonomsko vez (nepremičnina in bančni račun). V povezavi s tujino pa ni izkazal nobenih okoliščin, ki bi dokazovale, da ima poleg zaposlitve, ki predstavlja zgolj ekonomski interes, tudi osebne interese (ni izkazal nobenih socialnih oziroma družbenih povezav). V povezavi s tujino je pritožnik v vlogi zatrjeval in dokazoval samo tiste okoliščine, ki so povezane z zaposlitvijo. Šele v pritožbi je prvič omenil, da ima v tujini tudi socialne in družabne vezi, in sicer navaja, da se v tujini giblje v krogu prijateljev, da obiskuje kulturne prireditve in druge dejavnosti, ki so povezane s preživljanjem njegovega prostega časa. Preživljanje prostega časa v družbi prijateljev pa pritožbeni organ ocenjuje, da le-to ne predstavlja osebne vezi, ki bi prevladali nad osebnimi vezmi v Sloveniji. Navedbe v pritožbi, da ima tudi bolgarsko potno listino in prav tako še nepremičnino, ki mu je tudi na voljo za bivanje v Bolgariji, pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj kot rečeno, je v zadevi odločujoča osebna vez družinski člani pritožnika, ki so v Sloveniji. Prav tako dejstvo, da se je s partnerko razvezal, in da plačuje za družinske člane preživnino, ne pomeni, da je s tem popolnoma pretrgal osebno razidenčno vez. Pritožbeni organ je tudi obrazložil, da kršitev pravil postopka, češ da pritožniku ni bila dana možnost, da se izjavi, ni podana, in da je davčni organ v skladu s 73. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravilno izdal odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, saj iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da le-ta temelji na podatkih, ki jih je pritožnik sam navedel v vlogi in na uradnih podatkih, poleg tega pa pritožnik ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, da bi bili podatki, na podlagi katerih temelji odločitev, napačni (ugovarja le napačno presojo teh podatkov oziroma dejstev).

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je tožena stranka napačno presodila kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov, ki pri tožniku niso v Republiki Sloveniji, pač pa v ZAE. Tožnik se je namreč 12. 1. 2017 za stalno odselil iz Slovenije zaradi zaposlitve v Abu Dhabiju ZAE, kjer tudi namerava ostati, s svojim delodajalcem B. LLC je dne 15. 1. 2017 podpisal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na podlagi katere je bilo dogovorjeno, da se zaposlitev prične z istim dnem, to je 15. 1. 2017. Tožnik se je tudi predhodno razvezal, saj je zakonska zveza postala nevzdržna, o razvezi pa je bilo odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. IV P 11/2017-8 z dne 31. 3. 2017, ki je postala pravnomočna dne 25. 4. 2017. S to sodbo je urejen tudi odnos tožeče stranke z otrokoma, in sicer s sedaj polnoletnim sinom A.A. in hčerko B.B. . Zaradi odhoda v tujino in razveze zakonske zveze je tožnik dne 16. 5. 2017 tudi odjavil stalno prebivališče na naslovu naselje ..., s čimer je pretrgal dotedanje rezidenčne vezi, saj v Sloveniji nima več družine. Tožena stranka nepravilno svojo odločbo opira na dejstvo, da oba otroka ostajata v Sloveniji in ju je tožeča stranka na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti dolžna preživljati. Sin tožeče stranke A.A. je namreč polnoleten in je zaključil srednješolsko izobraževanje ter je v letošnjem letu konkuriral za vpis na študij v tujini, in sicer na ... . Dne 17. 7. 2018 je v zvezi s tem prejel e-mail, iz katerega izhaja, da je njegova kandidatura potrjena. Rezidentski status se presoja na podlagi določb ZDoh-2 (tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015 in sodba Upravnega sodišča IV U 210/2015 z dne 18. 2. 2017) in ne na podlagi Konvencije, kot to napačno interpretira tožena stranka v odločbi drugostopnega organa. Razen tega iz komentarja 4. člena Vzorčne Konvencije OECD izhaja, da je treba vse okoliščine, tako osebne in ekonomske vezi, presojati kot celoto, in da ima velik pomen osebno obnašanje fizične osebe. Če si namreč oseba, ki ima v državi prebivališče, postavi bivališče v drugi državi, ne da bi se prvemu odpovedala, je lahko dejstvo, da je obdržala prvo prebivališče v okolju, kjer je dotlej stalno živela in delala in kjer ima družino in posest, skupaj z drugimi vidiki znak za to, da je ta oseba središče svojih življenjskih interesov ohranila v prvi državi. Dejansko stanje v predmetni zadevi pa ni primerljivo z opisanim, saj tožeča stranka nima zakonca, ker je razvezana in posledično tudi nima družine, kot je opredeljena v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

4. Nadalje tožeča stranka v tožbi navaja, da ji tožena stranka ni dala možnosti sodelovati v postopku. Pred izdajo izpodbijane odločbe bi lahko tožeča stranka pojasnila vse pomembne okoliščine, tako tudi, da ima v lasti nepremičnino tudi v Bolgariji, katera ji je dejansko ves čas na razpolago, saj ima v Bolgariji ožjo družino, mamo, babico in druge sorodnike, s katerimi se je že pred odhodom v ZAE, pogosto obiskovala. Tudi sedaj se tožeča stranka ne vrača, niti se ne namerava vrniti v Slovenijo, ker v počitnicah, skupaj z otrokoma obiščejo sorodnike v Bolgariji. Tožeča stranka po selitvi v ZAE v Sloveniji ni preživela, niti ne namerava preživljati svojega prostega časa med dopustom, zato njene individualne okoliščine ne izkazujejo nobenega od pogojev, ki jih je tožena stranka navedla kot rezidenčne vezi z Republiko Slovenijo. Tožena stranka bi morala situacijo presojati v skladu s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), česar pa ni naredila in je s tem bistveno kršila pravila postopka. V konkretnem primeru je kriterij plačevanja preživnine, ki ga upošteva tožena stranka pri svoji presoji kot kriterij za definicijo družine, neupošteven. Otroka sicer predstavljata močan osebni interes tožeče stranke oziroma močno osebno vez, vendar je pri tem treba upoštevati tudi veliko krajevno oddaljenost tožeče stranke, zaradi katere so stiki, srečanja z otroki, zelo omejeni. Hkrati pa je treba upoštevati močan ekonomski interes tožeče stranke v ZAE, kar pomeni, da je zavezanec središče svojih življenjskih interesov prenesel v ZAE. Tožnik poudarja, da je uradno razvezan, da sta oba otroka na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. IV P 11/2017-8 dodeljena v varstvo in vzgojo materi. Tožeča stranka v Republiki Sloveniji tudi ne prejema drugih dohodkov, transakcijski račun pa je izključno namenjen za potrebe trajnika zaradi hipotekarnega kredita, ki ga mora tožeča stranka odplačati še v višini cca. 130.000,00 EUR. Izključno to je razlog, da je račun še vedno odprt, sicer pa tudi velja, da ima lahko vsaka oseba odprt račun kjerkoli, zato ta okoliščina v predmetni zadevi ni relevantna. Nepremičnina je bila sicer pridobljena v trajanju zakonske zveze, vendar je bil njen nakup financiran z bančnim kreditom, ki ga je najela tožeča stranka in je zavarovan s hipoteko na isti nepremičnini. Dokler kredit ne bo odplačan, bo v skladu s kreditno pogodbo v lasti tožeče stranke. Z bivšo soprogo bosta namreč lahko šele takrat uredila premoženjskopravne zadeve oziroma razdelitev skupnega premoženja. Ker zavezanec prebiva v zelo oddaljenih ZAE in se ne namerava vrniti v Slovenijo, je privolil, da s celotno nepremičnino do nadaljnjega razpolaga bivša žena z otroci. Tožeča stranka je v dopisu z dne 2. 3. 2018 št. 082-18 tudi zapisala, da naproša toženo stranko, da ga v primeru potrebe po morebitnih dodatnih informacijah ali v primeru nejasnosti kontaktira, tožena stranka pa je, brez da bi tožeči stranki omogočila sodelovanje, izdala izpodbijano odločbo, v kateri je navedla, da tožeča stranka ni zadostno izkazala rezidenčnih vezi v ZAE, ob tem pa ni ustrezno pojasnila razlogov in dejstev za njihovo nezadostnost. Tožena stranka bi pred izdajo odločbe morala preveriti vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločanje o (ne)rezidentskem statusu. V kolikor je smatrala, da le-te niso zadostno opredeljene, bi morala tožečo stranko pozvati k dopolnitvi vloge, kot je to običajno v davčnih postopkih. Ker tožena stranka tega ni storila, je nesporno, da ni ugotovila popolnega oziroma resničnega dejanskega stanja, kot to določa prvi odstavek 5. člena ZDavP-2 in prvi odstavek 8. člena ZUP (načelo materialne resnice), posledično pa je napačno uporabila določbe ZDoh-2. Zaradi tega je bila tožeči stranki kršena pravica do sodelovanja pri presoji dejstev, ki so osebne narave in jih davčni organ na noben način ne more presojati na podlagi formalnih listin in se v posledici tega tožena stranka tudi ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 73. člena ZDavP-2, kot to izhaja iz odločbe drugostopnega organa. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo vsebinsko odloči o zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe, vztrajala pri svojih razlogih in se zavzemala za zavrnitev tožbe, sodišču pa je posredovala tudi upravni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. V skladu z ZDoh-2 je obseg zavezanosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta. ZDoh-2 v 6. členu fizično osebo opredeljuje za rezidenta, če v kateremkoli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu. Rezidentski status za davčne namene pa se po novejši sodni praksi ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje,1 torej v skladu s 6. in 7 členom ZDoh-2. 8. V skladu s 5. točko 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje tudi pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Po tej določbi sta pogoja, da se na podlagi te določbe prizna rezidentski status v Sloveniji predpisana alternativno, in sicer, bodisi da ima tožnik svoje običajno bivališče v Sloveniji, bodisi ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V zadnjem primeru zakon predvideva hkraten obstoj osebnih in ekonomskih interesov. Odločilne so tako vse tiste dejanske okoliščine osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo, in ki jih je treba ocenjevati kot celoto. Tako so utemeljena tožbena zatrjevanja, da je tožena stranka napačno svojo odločitev oprla na komentar Vzorčne konvencije OECD. Navedena konvencija namreč ni zavezujoč pravni akt in ne predstavlja materialne podlage za odločanje.2

9. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za ugotovitev nerezidentskega statusa od dne 17. 5. 2017 utemeljila z razlogi, da ima tožnik svoje osebne interese, ki prevladajo nad njegovimi ekonomskimi interesi v Republiki Sloveniji, kjer živita njegova dva otroka, tukaj pa ima tudi nepremičnino in bančni račun. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku po določbi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pritožbeni organ se je sicer v pritožbeni odločbi nepravilno skliceval na drugi odstavek 73. člena ZDavP-2, ki določa, kdaj lahko davčni organ izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, to pa je, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. Navedena določba je specialna in velja le v postopku izdaje odločb o odmeri davka, ne pa tudi v primeru ugotavljanja (ne)rezidentskega statusa za davčne namene.

10. V skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; 3. če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi in 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V teh primerih stranki ni treba omogočiti pravice do izjave (tretji odstavek 144. člena ZUP).

11. Pritožbeni organ je na pritožbeni ugovor, da tožniku ni bila omogočena pravica do izjave obrazložil, da izpodbijana odločba temelji na podatkih, ki jih je pritožnik sam navedel v vlogi in pa na uradnih podatkih, pritožnik pa ni zatrjeval in dokazoval, da bi bili podatki, na katerih temelji odločitev, napačni, saj ugovarja le napačno presojo teh podatkov oz. dejstev. Tako je bilo v zadevi odločeno po skrajšanem postopku, ker naj bi obstajali razlogi iz zgoraj citirane 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

12. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Prvostopni in pritožbeni organ namreč dejanskega stanja, razen podatka o lastništvu nepremičnine tožnika in podatka o njegovem bančnem računu v Republiki Sloveniji, nista ugotovila na podlagi uradnih evidenc, pač pa na podlagi navedb tožnika v vlogi za priznanje statusa nerezidenta z dne 6. 3. 2018 in v vprašalniku, priloženem tej vlogi ter na podlagi dokazil, ki jih je tožnik sam predložil. Tožnik je svoji vlogi namreč priložil potrdilo o odjavi stalnega prebivališča v Sloveniji, pogodbo o zaposlitvi v ZAE za nedoločen čas, pogodbo za najem stanovanja v ZAE, kopijo osebne izkaznice, izdane v ZAE, bivalno vizo do leta 2022, vozniško dovoljenje, izdano v Abu Dhabiju, prometno dovoljenje, ki dokazuje lastništvo vozila v ZAE, sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. IV P 11/2017 z dne 31. 3. 2017 glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo materi in o določitvi preživnine, potrdilo o plačilu letalskih kart, iz katerega je razvidno, da je zavezanec 12. 1. 2017 zapustil Slovenijo ter potrdilo o rezidentskem statusu v ZAE z dne 8. 10. 2017, iz katerega je razvidno, da je zavezanec rezident za davčne namene v ZAE. Tožena stranka je na podlagi teh dokazil ter dokazil o lastništvu nepremičnine in bančnega računa v Sloveniji, vlogo za ugotovitev nerezidentskega statusa tožnika od 17. 5. 2017 zavrnila iz razlogov, da ima tožnik v Sloveniji močnejše vezi od tistih, ki predstavljajo rezidenčno vez s tujino, saj ima v Sloveniji otroke, ki jih je dolžan preživljati. Ta osebna vez pa ima prednost pred ekonomskim interesom tožnika v ZAE. V Sloveniji namreč ohranja pomembne rezidenčne vezi, in sicer tako osebno vez (družinski člani, potna listina, bivališče, ki mu je na razpolago), kot tudi ekonomsko vez (nepremičnina, bančni račun). Tožena stranka je torej sklep o dejanskem stanju naredila na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke in podatkov iz uradnih evidenc.

13. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati3, oz. ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi moral organ prve stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko s tako ugotovljenim dejanskim stanjem seznaniti in ji dati možnost, da se o njem izjavi.

14. Tožnik je sicer med drugim tudi iz razloga, ker mu ni bila omogočena pravica do izjave v postopku vložil pritožbo, vendar tudi pritožbeni organ navedene kršitve v pritožbenem postopku ni odpravil. Tožnikove očitke je na splošno zavrnil, češ da izpodbijana odločba temelji na podatkih, ki jih je navedel tožnik in na uradnih podatkih. Zaradi skrajšanega ugotovitvenega postopka je tako tožnik dejansko imel možnost ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju šele sedaj v tožbi, saj pred izdajo izpodbijane odločbe za to ni imel možnosti, čeprav bi jo moral imeti.

15. Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

16. Glede na ostala obsežna tožbena zatrjevanja, pa sodišče še ugotavlja, da so tudi preuranjeni zaključki tožene stranke v pritožbeni odločbi, da tožnikove navedbe o tem, da ima bolgarsko potno listino in nepremičnino, ki mu je na voljo za bivanje v Bolgariji ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj je odločujoča osebna vez – družinski člani, ki so v Sloveniji. Tožnik je namreč v pritožbi zoper izpodbijano odločbo (prej za to ni imel možnosti) zatrjeval tudi, da v Bolgariji, kjer ima sorodnike, preživlja dopuste in v počitnicah, skupaj s svojima otrokoma obišče sorodnike v Bolgariji. Navedeno kaže na poseben način izvajanja osebnih vezi, ki jih ima tožnik s svojima otrokoma, zato so ta dejstva v obravnavani zadevi pravno relavntna. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. IV P n11/2017 z dne 31. 3. 2017 namreč ne izhaja, da bi moral tožnik stike s svojimi otroki izvrševati v Sloveniji. Nasprotno glede izvrševanja stikov iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta se starša sporazumela, da jih bosta izvajala po njunem dogovoru. Razen tega je v vmesnem času tožnikov sin A.A. postal polnoleten, tožnik pa je v zvezi s tem navajal, da je bil sprejet na eno od univerz v ... in za to dejstvo tožbi priložil elektronsko sporočilo z dne 17. 7. 2018, iz katerega izhaja, da je njegova kandidatura potrjena, zato se s sinom ne bo srečeval v Sloveniji.

17. Prav tako ne držijo navedbe tožene stranke, da so nepomembne socialne in družabne vezi, ki jih ima tožnik v ZAE. Pravilno namreč tožnik opozarja, da je razvezan, zato ima v Sloveniji vez le s svojima otrokoma, ne pa tudi z bivšo ženo, zato je zagotovo določene osebne in socialne in njegove vezi razvil v ZAE.

18. V skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave pred upravnim organom, je tožba utemeljena že iz tega razloga in ji je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo moral organ prve stopnje ponovno celovito presoditi vse relevantne okoliščine za ugotovitev rezidenčnih vezi. Organ namreč ne more svoje odločitve opreti na selektivno izbrana dejstva in dokaze, ki jih je navedla in predlagala stranka, pač pa si mora prizadevati ugotoviti materialno resnico4 po uradni dolžnosti, zato lahko odredi izvedbo vsakega dokaza, tudi če ga stranka ni predlagala. V upravnem postopku velja poleg razpravnega (dispozicijskega) načela, tudi preiskovalno (inkvizicijsko) načelo, po katerem je zbiranje dokaznega gradiva, na katerem mora temeljiti odločba, naloga uradne osebe, ki vodi postopke.5 Stranka sicer mora za svoje navedbe v zahtevku predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti, vendar pa uradna oseba, ki vodi postopek, tudi sama ugotavlja dejstva in zbira dokaze, čeprav se je postopek začel na zahtevo stranke.6

19. V ponovnem postopku bo treba v obravnavani zadevi, ko gre za ugotovitev nerezidentskega statusa osebe, ki je sicer slovenski državljan, ki pa je bil rojen v Bolgariji, kjer je leta 1999 sklenil zakonsko zvezo s svojo bivšo ženo, ki se je nedvomno iz Slovenije preselil v ZAE, kjer je zaposlen za nedoločen čas, ob tem ko je navedel, da ima v Bolgariji, kjer preživlja dopuste s svojimi otroci, svoje bližnje sorodnike, ki jih obiskuje in ima tam nepremičnino, vsaj tožnika tudi ustno zaslišati in ga pozvati na predložitev ustreznih dokazil. Gre namreč za dejstvo, ki lahko posredno vpliva na končno ugotovitev v obravnavani zadevi, saj se nanaša na okoliščino tožnikovega prebivanja izven Republike Slovenije.

20. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj narava stvari tega ni dopuščala (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi in samo vsebinsko odloči. Sodišče pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona.7 Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre, še zlasti zato, ker je za izdajo pozitivne odločbe potrebno tožniku pred upravnim organom omogočiti, da se izjavi s pravnorelevantnimi dejstvi za izdajo odločbe. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 21. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Sodbi Upravnega sodišča RS I U 241/2017 z dne 28. 3. 2017 in I U 210/2015 z dne 16. 6. 2015. 2 Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U1229/2017 z dne 19. 9. 2017. 3 Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, stran 287. 4 Prvi odstavek 8. člena ZUP določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. 5 Tako Božo Grafenauer in Janez Breznik: Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 286. 6 Prvi in drugi odstavek 139. člena ZUP določata, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena, lahko pa po uradni dolžnosti odredi tudi izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. 7 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.